»Močna, ker je vedela, da ni svobodna«
Leïla Slimani: Dežela drugih. Del 1: Vojna, vojna, vojna. Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022. (Zbirka Kapučino)
Jasna Lasja
Francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, pariška študentka in nekdanja novinarka pri pariški reviji Jeune Afrique, je, podobno kot njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie, s svojimi do zdaj tremi romani na zavidljivo visoki ravni prepričala tako strokovno kot širše bralstvo. Potem ko je zaradi aretacije leta 2011, ker je v Tuniziji poročala o arabski pomladi, opustila novinarski poklic in se posvetila pisateljevanju, je za prvenec Na ljudožerčevem vrtu (Dans le jardin de l’ogre) leta 2014 prejela maroško nagrado La mamounia. Njen drugi roman, Uspavanka (Chanson douce) iz leta 2016, je osvojil prestižno Goncourtovo nagrado, postal najbolj brani roman leta v Franciji (prodan je bil v več kot 650 tisoč izvodih), angleškemu prevodu pa je pripadla britanska književna nagrada za prvenec leta.
Medtem ko avtoričin manj znani prvenec govori o novinarki nimfomanki, ki se brez volje do dela pogreza v osamljenost, družbenokritični roman s primesmi psihološkega trilerja Uspavanka, leta 2019 preveden tudi v slovenščino, problematizira ozadje, ki je privedlo do zločina sredi francoske prestolnice. Belopolta varuška Louise, izhajajoča iz skromnega in problematičnega socialnega miljeja, do popolnosti sprejeta v premožno družino karierno naravnanih staršev (pomenljivo je dejstvo, da je njena delodajalka Myriam magrebskega porekla), ob čustvenem zlomu spričo izgubljajoče vloge varuške hladnokrvno umori v varstvo ji zaupana otroka. Zgodba, zasnovana na časopisni novički, postavlja v ospredje socialno razslojenost sodobne francoske oziroma evropske družbe, perečo problematiko migrantov in njihov inferiorni položaj ter rasno stigmatizacijo, dotika pa se tudi položaja žensk v sodobni zahodni družbi.
Tretje delo Slimanijeve, Dežela drugih (Le pays des autres), je zasnovano kot trilogija in ponovno problematizira tematiko spolne neenakosti, rasnih konfliktov in razrednih razlik, a tokrat iz drugega zornega kota kot v predhodnem delu. Medtem ko je Uspavanka postavljena v sodobni Pariz, zgodba Dežele drugih, podprta z zgodovino avtoričine rodbine in umeščena na maroško podeželje, odpira vprašanja (post)kolonizacije in položaja žensk v Maroku od sredine prejšnjega stoletja naprej. Medtem ko prvi del družbenozgodovinskega romana sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja in se konča z boji za maroško neodvisnost, drugi del zaobjemlje obdobje sedemdesetih let, tretji pa namerava problematizirati prvo desetletje 21. stoletja. Oba dela sta umeščena v čas avtoritarne vladavine Hasana II.
V prvem delu družinske sage z naslovom Vojna, vojna, vojna (La guerre, la guerre, la guerre), ki je v izvirniku izšel leta 2020 pri pariškem Gallimardu, je ob perečih političnih pretresih v ospredju ljubezenski odnos med mlado Alzačanko Mathilde in nekdanjim maroškim vojakom v francoski vojski Aminom. Natančneje, v ospredju je Mathildin poskus prilagajanja na novo in trdo življenje v vasici na obrobju Meknesa, kamor sta se zakonca po koncu druge svetovne vojne preselila iz Alzacije in kjer se njene romantične predstave o eksotični ljubezni razblinijo pred njej dotlej neznano kulturo in pričakovanji, ki ga jih ima v izrazito družinsko vodeni družbi do nje družina Belhadž. Ustalita se na podedovani družinski kmetiji, kjer želi Amin uresničiti željo preminulega očeta o uspešnem in donosnem kmetovanju. Njegovo trdo delo, nenehna zaskrbljenost in začetni neuspeli posli ga čustveno odmikajo od Mathilde, ki jo ob tem dušijo še občutki tujstva, dvoma, odvzete svobode, tihega obžalovanja poroke s čednim Maročanom, togi običaji, samota in pomanjkanje. Ob nihanju med sprejemanjem nove vloge in uporništvom se zdi, da ker ji drugega ne preostane, bolj in bolj tone v prvo, pri čemer ji tudi rojstvo obeh otrok, Ajše in Selima, namesto materinske sreče prinaša zgolj dodatno delo in skrb. Prav nastop nosečnosti oziroma materinstva, ki ga romaneskna pripoved izpusti, je segment, kjer bi položaj mlade Alzačanke lahko prinesel dodatni vpogled v položaj žensk v Maroku, kar je ena izmed osrednjih tematik trilogije.
Ko se Mathilde zaradi nenadne smrti očeta za krajši čas vrne v Francijo, ugotovi, da v svojo nekdanjo družino in domovino, kljub občasnim mislim na vrnitev, ne sodi več. Pretresena spričo sestrinega hladnega odziva ob izlitju resničnih čustev in nezavidljivega položaja, ki ga ima v Maroku (»Izbrala si, kar si izbrala. Zdaj moraš sprejeti odgovornost. Življenje je trdo za vse, veš«), se zave svojega mesta in vloge, ki si jo je nadela. Zato ob vrnitvi v Maroko ne občuti le pomirjenosti, ampak skorajda navdih. »Na ta dan je ni moglo nič vznejevoljiti ali ujeziti. Bila je spokojna in vedra, kajti odločila se je, da bo sprejela svojo usodo, se ji uklonila, kaj ustvarila iz nje. Medtem ko je vstopala v hišo in korakala čez sprejemnico, ki se je kopala v zimskem soncu, ko je naročala, naj ji odnesejo prtljago v spalnico, je pomislila, da je najbolj poguben prav dvom, da prav možnost izbire poraja bolečino iz razjeda dušo. Zdaj ko je bila odločena, zdaj ko ni bila mogoča nikakršna vrnitev več, se je čutila močno. Močno, ker je vedela, da ni svobodna.« Na pogled nenavaden in vprašljiv zasuk misli, a za tvorno, polno in smiselno življenje v danih okoliščinah najbrž edini možen.
Četudi so ob Mathilde prisotni tudi drugi ženski liki, poleg hčere Ajše, ki bo zavzela osrednjo mesto v drugem delu trilogije, še Aminovi mati in sestra, pa seveda plejada številnih moških likov – morda nekoliko togo in enostransko izpisanih, a z namenom prikaza premočrtne vizije moškega dela populacije maroškega podeželja –, je fokus Slimanijeve vseskozi na alzaški priseljenki in njeni postopno razvijajoči se sposobnosti sprejemanja druge, islamske kulture. Sposobnosti, ki je za zahodnjaške ženske praviloma nesprejemljiva. V tem smislu roman kljub prevratnim političnim in osebnim bojem, kjer avtorica ne podlega viktimizaciji ali črno-belemu slikanju življenja v maroški pokrajini sredi prejšnjega stoletja, deluje svetlo, je glasnik življenja in kot tak napoveduje zanimivo ter kompleksno trilogijo, katere osrednji pogled bo kljub številnim odvodom najbrž namenjen ženski.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.