Po toku navzgor nas opominja, da, kot je izrekel kjovski pisatelj N. Scott Momaday, »smo, kar si zamišljamo«.

V takšni formi družbeno angažirana avtorica preizprašuje načine, kako specifični družbeni vzorci vplivajo na intimno življenje posameznika, predvsem ženske.

Izmišljije sem bral v času, ko so bile moderne, ko so izšle. Bolj ali manj sem se z njimi mučil.

Ko sedim na tistem stolu, na sodišču v votlini, se mi zdi, da je zgodba, v kateri nastopam, zgodba o nekem drugem liku.

Še vedno mi je nerodno, ko pomislim na lansko poletje, ko je prišel Ludvik, in nisem takoj opazila, da je iz moje stroke. Že sem ga videla v kletki, potem pa bum, in sem bila v kletki jaz sama, med svojimi ptiči. Na srečo ne za dolgo. Smejal se je tako na glas, da so še kavke pobegnile. Potem se mi je opravičil za negalantnost in odpustila sem mu.

Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri.