LUD Literatura

Pobeg

Zgodba iz zbirke Na senčni strani blokov, ki kmalu izide v Prišlekih

Muanis Sinanović

I

 

Nekateri si zapomnijo vse; datum, na katerega so pred osmimi leti imeli točno določen prepir s partnerjem, prihuljeno žalitev, ki jo je izrekel sodelavec – toliko bolj si zapomnijo, če v resnici sploh ni šlo za žalitev, temveč za nedolžen komentar, ki se je vanje posedel kot bakterije na s sladkorjem premazan kariesni zob –, trenutek, v katerem jim je ljubljena oseba prinesla droben priboljšek z ulice.

Sam se težko spomnim, kaj sem jedel zjutraj; hrana, pohištvo, poševna sončna svetloba, ki je silovito vstopala skozi zapacano okno in ga delala lepega, nekaj pomaranč in kivijev na mizi, senčna mlačnost, zelena toplota dopoldneva, vse to se zliva v nejasno podobo tisočletnih ciklov. Ni prostora za drobnjakarstvo v času. V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.

Našel sem svoj mir, vem, da vse, kar se nahaja okoli mene, živi, tudi v pokrovu kanalizacije utripajo žile, ki se razpredajo skozi kozmos. Na življenje sem navezan toliko, kolikor je živo, in pri tem simbol nekega še večjega življenja onkraj smrti. Spomini, grehi, zamere, predstave, vse to so gangrenaste tvorbe, gnoj, ki se nabere v dlesni.

Ko sedim na tistem stolu, na sodišču v votlini, se mi zdi, da je zgodba, v kateri nastopam, zgodba o nekem drugem liku. Želijo si, da bi ga povezal s sabo, da bi ga prekril, tako kot otroci na prozorne liste orisujejo obrise geometrijskih likov.

Toda ali smo ves čas svojih življenj iste osebe? In če, ali smo v celoti ali deloma? Če deloma, v katerem delu? Velikokrat sem se zagnal za nekim repom, mu sledil za vogal, in na koncu mi je ušel v špranjo med skalami, ostal sem sam na žgočem soncu. Velikokrat sem sledil takšnim ali drugačnim ambicijam, in ne glede na to, ali mi jih je uspelo uresničiti, kasneje v njih nisem videl nikakršne vrednosti. Edino smiselno je, da je moj spomin zamahnil z roko, prazni tek časa izlil v nepregledno oceansko celoto, v izhodišče, v zaključek.

 

II

 

Odpeljem se na sodišče. Kot sem rekel, gre za votlino, vklesano v železobetonsko steno mesta, obdano s počrnelim marmorjem. Soba je skoraj prazna. V njej ni nobenih novinarjev ali zunanjih opazovalcev, samo sodnik in tipkarica. Prvi je oblečen v premočeno havajsko srajco in me gleda z razumevanjem. Ton njegovega glasu odraža profesionalno spoštovanje, hladno in mogočno kot kamnit monolit.

»Kaj ste rekli v tistem hipu?« ponovi vprašanje, ki ga je izrekel že mnogokrat.

»Ne spomnim se. Ne spomnim se besed, morda njihovih barv, ostalega ne.«

Opazuje me s profesionalno spoštljivimi očmi, služabnik zakona, mirno počivajoč pod šapo pravice, ki jo bodo logični sklepi, pritiski okolja in marmorja, ki obdaja to stavbo, iztisnili iz v meni počivajoče resnice. Toda ta vendarle ni samo moja, tako kot ledvica ali jetra.

»Dobro,« reče. »Dobro, morda pa se spomnite naslednjič. Kmalu boste prejeli novo vabilo na zaslišanje. In kot veste, v tem času ne smete zapustiti občine.« Njegove besede spremlja zvok tipkanja.

Že dolgo nisem odšel iz mesta. Nekajkrat sem, med hojo po hribih in na podeželskih sprehodih, šel onkraj povsem abstraktnih meja naše občine, in takrat sem občutil vznemirjenje tihotapca. Nikoli nisem bil posebej zagret popotnik in v drugih državah sem bil le nekajkrat.

Stopim ven, grem po kratkem in neznansko širokem stopnišču ter sedem v avto. Prižgem ga in zapeljem po ulicah. Sem kriv? Sem res česa kriv? Bližam se robu mesta. Tam stoji patrulja, luči neslišno utripajo. Policisti stražijo cesto in v rokah držijo thompsonke. Tukaj ne morem obrniti. Medtem ko hitro in plitko diham, v bliskajočih se mislih iščem izgovor. Sploh ne opazim, da sem že tik pred njimi. Pritisniti želim na zavoro, vendar pomislim, da bi bilo to še bolj sumljivo, zato zaprem oči in nadaljujem z isto hitrostjo.

Odprem jih in pogledam v vzvratno ogledalo – nihče se ne ozira za mano. Vozim naprej. Med gosto poraščenimi hribi, po kanjonu smaragdne reke, ki ponekod teče v mogočnem, vsepožirajočem toku, ki golta debla, drugod mirno in plitvo, da je videti prod in gladke kamne, ki jih liže. Drevesa na hribih, to vidim, imajo vsako svoje življenje, vendar se izgubljajo v množici kot ljudje na velikih 95 stadionih ali najbolj obljudenih avenijah velemest; kakor takrat, ko želiš na nasprotni tribuni razbrati obraz posameznika, se oprijeti nečesa osebnega, tako včasih usmerim pogled v posamezno drevo, dokler ne zapeljem mimo. Skozi odprtino med hribi prihaja svetloba, ki daje modremu nebu videz nasmejanega obraza študentke prvega letnika, kot bi bil premazan s plastjo prosojnega laka mladosti, ki se kasneje odlušči. Vozim po tej vijugavi cesti, vse dokler ne morem več razločiti bele niti dneva od temne niti noči.

Pred sabo zagledam tablo. Na njej je ime mojega mesta. Mirno je in vidim, kako se listi zibljejo v valovitem pišu, ki nonšalantno prekrije soparo, tako kot kaplja sirupa obarva vodo. Iz blokovskega naselja slišim zid galebjih klicev. Nad mano gre letalo, za sabo pušča sled, kot srna v gozdu. Vse, kar se dogaja, se dogaja skupaj z mano. Iz središča se širijo sfere in ena od njih smo mi, jaz, sodnik, tipkarica, policisti s thompsonkami, podobni radijskim valovom. Parkiram pred blokom. Preden odklenem vhodna vrata, stopim k poštnemu nabiralniku.

O avtorju. Muanis Sinanović je pesnik, pisec in kritik. Izdal je štiri pesniške zbirke in dve knjigi proze. Prejel je nagrade za najboljši prvenec, kritiško sito in Stritarjevo nagrado.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V hedonizmu lahko zares uživajo le dobro vzgojeni ljudje in psihopati

    Sašo Puljarević

    Moje življenje se mi zdi preveč čudno in nejasno, da bi lahko neposredno pisal, da bi imel lahko jasnejše pripovedi o življenjih drugih.

  • Prebuditi se iz budnosti

    Nežka Struc

    Franci Novak (1969) objavlja poezijo, kratke zgodbe in krajša lirično-prozna besedila. Njegov prvenec, pesniška zbirka Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011), je bil nominiran za Veronikino nagrado.

  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.