Trije nasveti za življenje

Aljoša Toplak

O ženski v črnem plašču

 

Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri. To dejstvo boš občutil globoko v želodcu, čeprav boš še tisti trenutek odrezan od sveta in se bodo stvari okoli tebe sestavljale kot daljno prizorišče, stran od tebe in knjige v naročju. Tvoja obiskovalka bo nekaj rekla, pa boš šele kasneje dojel, da je rekla, kako grozno je, da se ponovno vidita. Nosila bo črn plašč, črne rokavice, v njih kladivce, opazila bo tvoj pogled in se opravičila, da ni vzela manjšega. Ko boš knjigo odložil na nočno omarico, bo prebrala naslov na njej in zmajala z glavo. Vprašala te bo, ali si pripravljen, in boš rekel, da si. Prijel boš za odejo in se odkril, ona se bo približala in preučevala tvoj gleženj. Udarila te bo v enega, nato v drugega. Ker ti bodo noge oplazili mravljinci, boš namesto udarcev v golenico slišal klavirsko struno, kako visoko odjekne. Ko bo udarila v kolk, boš videl diamant, ki se zdrobi. Pokrila te bo in rekla, da nekaj tednov ne boš hodil. Ti boš rekel, da je v redu, in jo opazoval, kako izginja v kopalnico. Vzel boš knjigo in bral in korak bliže boš temu, da boš živel ne za trenutke, ko te zvečer obišče ženska v črnem plašču, temveč natanko za vse ostale.

 

 

O zbirki kovancev

 

Velik del svojega življenja boš zbiral lepe kovance, ki bodo tvorili grdo zbirko. To te bo jezilo in boš potreboval kar nekaj časa, da boš osivel in ti bodo priznali, da je tvoja zbirka vendarle lepa. Takrat boš tudi sam priznal, da je bila sprva grda, potem pa nič več. Vsak teden te bodo obiskovali vnuki in svojim prijateljem kazali steno, prekrito z zlatimi in srebrnimi kovanci – v soju jutranje svetlobe bodo videli prah in maščobo, a bodo kimali in ploskali in se veselili. Ko bo sin pripeljal ženo in ko bo hči pripeljala moža, boste večerjali pod steno, ki se bo svetlikala kot zvezdnato nebo. Nato se boste objeli in kar tam zaspali, v spanju boste govorili o vnukih in soncu in sreči, potem pa boste v spokojni tišini ranega jutra srebali kavo. Ko boš sam, boš zmerom gledal svojo zbirko. Šele tistega dne, ko se boš lotil štetja in odkril, da pol kovancev manjka, boš umrl. Ne boš žalosten, zgolj slučajno boš umrl, pomirjen z mislijo, da ne boš imel časa ugotoviti, kam so šli.

 

 

O dveh dnevnikih

 

Ko boš skorajda preplaval reko, ti bodo starci pripluli naproti in te zvlekli na čoln. Poljubil jim boš noge in bodo spisali dve knjigi, prva bo knjiga tvojega življenja, druga pa knjiga vsega tistega, kar bi lahko bilo. Nato bodo izvlekli črno tablico in ti za vsak greh v prvi knjigi odtisnili tri pike, za vsak greh v drugi pa eno izbrisali. Ko bodo izbrisane vse pike, ti bodo začeli dajati kepice zlata. In potem se boš pogrezal, zmeraj bolj zavzeto ti bodo kimali in ploskali, voda pa bo zalivala zlata polni čoln in te bo na tistem mestu pogoltnilo. Temu ne boš oporekal. Temu ne smeš oporekati.

O avtorju. Aljoša Toplak (1996) je študent filozofije in pisec, ki se udejstvuje na področju kratke in kratke kratke proze. Je trikratni finalist festivala mlade literature Urška, zraven pisane besede pa ga posebej zanima umetnost filma.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kak dan

    Tom Veber

    Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

  • Sedem mikrozgodb

    Zvonko Karanović

    Dvakrat je močno zažvižgala in njen avtomobil se je sam od sebe odpeljal s policijskega parkirišča in prišel ponjo. Zapisnik o tem incidentu je bil dolg več kot tisoč strani.

  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

Izdelava: Pika vejica