Kako bizarno, da ljudje umremo

Glej me, na smrtni postelji. Kako bizarno, da moram umreti. Sprašujem se, kako je to, a na svet se spusti črnina? Tu, kjer sem jaz, pa bo prazno? Pravijo mi, naj se ne bojim, ker ljudje smrti ne doživimo. Izdihnemo tako močno, da svet skupaj z nami razpade in potem je pač konec, nič strašnega ni v tem. Ampak gledal sem, kako so sosedo spuščali v grob – in zdaj pred očmi nosim tisto črno zemljo. Kaj, če človek ostane, potisnjen v kot, in čuti trohnenje telesa? Ni na to nihče pomislil? Da ne gremo nikamor, ampak tudi po tem, ko nas vzamejo za mrtve, še kar tičimo tukaj?

Škoda, zdaj si res želim živeti. Glej, česa vsega nisem postoril. Kje sem bil? Kaj mi je šlo po glavi? A na smrt, na to sem pa kar pozabil? Kako bizarno, da moram umreti, ravno jaz, ki nisem o tem nikdar razmišljal. Če bi vedel, bi marsikaj storil drugače. Da bi stvari zaključil, kot je treba, potem bi bilo tudi umreti lažje. Zdaj pa je tako težko, stvari mi je presekalo kar na sredini, kako bizarno. Kaj bodo rekli? Tragedija, bodo rekli, kaj pa drugega. S tem bodo mislili, da ni bil dober čas za smrt. Toliko vsega me še čaka, mene pa ne bo. Postal bom spomin na druge čase in tisto, o čemer se bo govorilo čisto po tihem, z mirnim glasom in morda dotikom – zdaj bi najraje, da name pozabijo. To je tisto, kar vem, da se zgodi po smrti, pogrešajo nas ljudje, ki nas imajo radi. Morda moram gledati iz tega zornega kota. Čemur gosenica pravi smrt, svet imenuje metulj. Ali nekaj takega.

Tresem se. Se stresem? Ne, ne čutim ničesar. To bo menda zato, ker me je zmeraj manj. Tega sem vajen, to je normalno, da stvari izginjajo. Če na glavi dovolj dolgo nosiš klobuk, se pogrezne v pozabo. Če zjutraj pogledaš skozi okno, se razblinijo sanje. Ampak zdaj se mi zdi, da se krči ves svet, kako bizarno. Spreletavajo me prebliski. Skušam zadržati spomin ali dva. Čutim, kako drug za drugim odpadajo, ampak tisti spomin, vsaj tistega bi odnesel s sabo. Potem bi zaplaval v njem, to se mi zdi lepo.

Evo me, začelo se je. Zdaj sem že pozabil, kdo sem. Kdo sem? Brzim čez asociacije – okus sladoleda, brnenje halogenk v razredu, rolka. Zdi se mi, da se mi nekam mudi, opravilo me čaka. Nekam moram nujno iti, ravno zato to ni dober čas za smrt. Zdaj pa res ne. Oni me čakajo, jaz pa tukaj umiram. Svet se prazni, zdaj ni ničesar več, samo še misel ali dve sta mi ostali. Bi moral skleniti svoje življenje? Lepo je bilo. Vse je tako, kot mora biti. Ja, to je dobra misel, vse je v najlepšem redu. To je torej smrt, kako bizarno.