Velikan v hladilniku

Našel sem liste, kar pod mano so bili in sem jih dodobra zmečkal, ker včasih mencam z nogami. Ampak zdaj sem jih zgladil in sem se zbodel v prst, da lahko pišem te besede. Mislim si, da je to, kar pišem, čitljivo. No, morda sploh ni čitljivo. Vseeno pa si mislim, da je. Nič od tega ni važno, kolikor ste vklopili svoj sprejemnik in kar neposredno poslušate (gledate, tipate?) pričujoči miselni tok, lep pozdrav vsem skupaj. Verjetno se sprašujete, kako sem pristal tukaj, in iskreno povedano tudi sam ne vem. Nekega jutra sem šel v službo in potem sem bil tukaj. Ne vem, kakšna služba je to bila, niti ne vem, kje je tukaj. Ampak tako se je zgodilo in poleg tega sem tudi oslepel, ali pa je tukaj popolna tema, to za zdaj puščam odprto. Oglušel pa nisem, ker zdaj slišim praskanje svojega prsta po listih, pa tudi neko mehanično hrumenje slišim. Čutim, kako me peče v blazinici, in čutim to, v kakšni drži je moje telo. Prav zdaj napol čepim in se s hrbtom naslanjam na eno steno, list pa držim ob nasprotno, vse to vem, čeprav nisem videl ne sebe ne prostora, v katerem se nahajam. Zelo je mrzlo in med drugim grbim vrat, zaradi stropa. Mislim si, da sem velikan. Morda so me zato zaprli, ne marajo takšnih ljudi. Če ste slučajno vklopili svoj sprejemnik in slišite (gledate, tipate?) te misli, bi vam rad rekel, da so nekje nekakšna vrata in bi jih lahko zame odprli, tako boste videli velikana. Sicer pa nisem prepričan, da sem velikan. Ampak res bi znalo biti tako. Tudi zaradi papirja, ki sem ga našel pod sabo, sklepam namreč, da je normalne velikosti, v mojih rokah pa je čisto zares majhen in mehek. Če nisem dovolj previden, ga moji velikanski prsti kar zmeljejo v prah …

Spreletelo me je, da vas dolgočasim. No, morda se vam vse skupaj zdi prav zanimivo in je moja bojazen odveč. Vseeno pa me skrbi, da boste nehali poslušati (gledati, tipati?) ta miselni tok, ker bom potem svoje misli razdeljeval v prazno, kar tako, samemu sebi. To bi bilo škoda, ker bodo z mano umrle, potem pa pravzaprav nima smisla, da se tukaj o čemerkoli razgovarjam. Resda vse skupaj zapisujem na liste, ki sem jih našel pod nogami, ampak ne vem, kako čitljiva je moja pisava. Prav tako bi se lahko zgodilo, da je moj prst nehal puščati kri in da zaman kracam dalje. Sicer nič od tega ni važno, dokler ste tukaj z mano. Še posebej bom vesel, če boste te besede – tako mimogrede – tudi vi kam zapisovali. Za vsak slučaj, da se stvari ne pozabijo! Sicer nisem prepričan, kako deluje vaš sprejemnik, jaz pač stvari mislim in predvidevam, da ste nekje na drugem koncu. Morda moje misli vidite, namesto da bi jih slišali. Vidite to, kar vidim jaz? No, vprašanje je zavajajoče, ker pravzaprav ne vidim ničesar. Ampak lahko se potrudim in prav zdaj zagledam bel cvet, ki se pozibava na veji in svetlika v jutranji rosi. Ja, prav zdaj to vidim, vidite tudi vi? Če ja, bi lahko to nekam naslikali (res, zgolj mimogrede)? Toliko, da stvari nekje ostanejo, ker se lahko zmeraj izkažejo za uporabne! Kot filmar vztrajam pri tem!

Kot filmar – ne vem, zakaj sem to rekel. Ampak zdaj nekaj prihaja k meni, neki spomin, pravzaprav občutek. Ja, spominjam se občutka, kako je, ko človek neko stvar dokonča in potem z rokami v bokih zadovoljno gleda svoj izdelek. Prav zdaj mi misli kažejo podobo takšnega človeka, sem ta človek jaz? Jaz, filmski ustvarjalec? V tem vidim določen smisel, čeprav se je čudno videti tako veselega. Lahko bi bilo tako, da sem delal predobre filme in so me zato zaprli. Poleg tega sem bil velikan, tega ne gre pozabiti. Detajl se mi zdi smiseln, ker velikan ne potrebuje žerjava za kamero. Ko bi se v filmu slučajno pojavil kakšen orjaški lik, pa ne bi bilo treba plačati posebnih učinkov, preprosto stopil bi pred kamero in odigral tole vlogo. Potem je tudi jasno, zakaj bi se to ostalim ustvarjalcem zdelo nepošteno in sem se znašel tukaj. Ja, mislim, da sem bil prav zares filmski ustvarjalec. In tudi velikan. In delal sem preveč dobre filme, tudi za to je šlo.

Ko zdaj o tem govorim, kar vidim prizor – sklepam, da prav iz svojega filma – vidim stanovanjski blok, ki na parkirišče meče senco, in potem nekega moškega, ki s sedeža rdečega avtomobila potegne aktovko. In potem gre film dalje, ampak se ne spomnim, kako, oziroma spomnim se, ampak nisem prepričan, da se spomnim pravilno. Morda vam lahko bolje naslikam prizor in bi lahko zame preverili, za kateri film gre? Potem boste vedeli, da sem jaz tisti, ki ga je posnel. Potem bi lahko prišli pome in vam o tem povem kaj več? Nekje so namreč zagotovo nekakšna vrata in vi se ne smete ustrašiti, če se izkaže, da sem zares velikan, ker pravzaprav nikomur nočem nič žalega. Potem bi si lahko tudi jaz ogledal film, ker se za zdaj spomnim samo tega, da je čudovit in da sem ga posnel jaz. Sicer je povsem mogoče, da se v resnici spomnim nekega drugega filma, ki z menoj nima zveze, možno pa je tudi, da filma nisem nikdar posnel. Morda sem scenarij pustil trohneti v kakšnem predalu, ampak potem je še toliko bolj pomembno, da si te misli nekam zapisujete – in film rešimo pred pozabo! Resda se ga komaj spomnim, jasno pa vidim prizor, kako gre moški do stanovanjskega bloka, o tem vam lahko prav na podrobno povem. Morda vidite to, kar vidim jaz, ker potem vidite stanovanjski blok, če pa zgolj slišite moje besede, pa naj vam povem, da gre za lep stanovanjski blok in da vse okoli njega cveti z belimi cvetovi.

Ker gre za film, se spodobi, da ga vidite, tako da se le potrudite – potegnite kako ročico na svojem sprejemniku, če je že treba (sicer pa res ne vem, ali ta sprejemnik obstaja). Prav zdaj vam lahko naslikam prizor iz filma, ker se ga slučajno spomnim tako jasno, vidim ga bolj živo od marsičesa, kar sem doživel tukaj v tej luknji, kjerkoli že sem. Sicer nisem zares v luknji, ker bi potem preprosto splezal ven. Tudi neko hrumenje slišim, morda sem v hladilniku. Kakorkoli, bolje bo, da vi pridete po mene in mi pokažete izhod, potem se lahko lotimo snemanja našega filma. Ja, zdaj je že naš film, ampak brzdajte veselje, delo nas čaka. Polagam vam na srce – čeprav sem že kot pokvarjena plošča – zapisujte si stvari, ker se prizora jutri zagotovo ne bom več spomnil tako dobro, kot se ga spomnim danes. Glejte, poslušajte, tipajte me torej, stanovanjski blok na parkirišče meče senco. Prav to je prvo, kar vidimo, sicer ne vem, ali so bili prej kakšni napisi ali pa se film začne kar tako, s stanovanjskim blokom. Lahko bi bilo tudi tako, da to ni prvi prizor iz našega filma, te možnosti zdaj ne morem izključiti. Naj bo za zdaj vseeno, kaj je bilo prej, tega se bomo že spomnili, zdaj je pač tako, da imamo pred sabo stanovanjski blok. Fasada je zelenkasta in balkoni so prazni, pravzaprav je vse tako popredalčkano in čisto, da stavba z našega gledišča deluje kot igračka. Vseeno pa ni igračka, ker je tako visoka, da meče senco čez pol parkirišča. Vse je prazno, en ogromen kvadrat betona in en samcat avtomobil v senci, ki jo meče blok. Rdeče barve je in iz njega stopi moški z aktovko.

Ne vem, kaj bi opisal prej, avtomobil ali moškega, to negotovost mi boste morali odpustiti. Zdi se mi, da avtomobil niti ni pomemben, je pa lep, vsaj to naj povem, da je lep – preprost in oblinast in majhen in svetlo rdeč! Zanimivo se mi zdi, da je moški usklajen z avtomobilom; nosi namreč rdečo srajco, vsaj toliko naj ga pokomentiram. Hodi do stavbe, vso pot si požvižgava neki napev in v zrak meče obroč s ključi. V steklenih vratih, ki vodijo v stanovanjski blok, preveri svoj odsev in si s prsti gladi brke. Nato razgali sprednje zobe in jih popraska z nohtom. Morda smo film začeli z zajtrkom, ker bi potem vedeli, kaj je jedel. Je jedel sam ali v družbi? Je ta družba dobra ali slaba? Mislim, da bi morali kot filmski ustvarjalci vse to vedeti, tako da si vprašanja zapišite, na neki točki bomo nanja odgovorili.

Zdaj pa gremo dalje, moški pljune vstran in se še enkrat premeri v odsevu, nato pa gre okoli bloka in obraz nastavi soncu. To se mi zdi smiselno, ker je biti na soncu zdravo. No, sicer pa ne vem, zakaj gre na sonce. Morda mu je tako pač prijalo, ker vse naokoli prekriva jutranja rosa in je hladno in vlažno – sonce pa je toplo, morda je tako preprosto. Priznati moram, da na tej točki ne vem kaj dosti o našem liku, tako da ga bom moral spoznavati skupaj z vami. Morda se bom tekom prizora spomnil kakšne podrobnosti o njem in vam bom to povedal, tako da ga bomo bolje razumeli. Na to se kar zanesite! Vsaj to se mi zdi, da vem, namreč to, da je ta moški glavni lik našega filma.

Stoji na soncu, in naj še enkrat poudarim njegovo rdečo srajco, ker bi vas ob gledanju filma ves čas bodla v oči, zdaj pa ga ne vidite (vsaj mislim, da ga ne) in je treba takšne stvari tu in tam ponoviti. Mimogrede naj poudarim njegove temne brke, kocinasta konca planeta kvišku, ko moški zazeha. Glavo nagne na eno in drugo stran, da glasno zapoka. »Au,« reče z zaspanim glasom. Izprsi se, da mu poči še v hrbtu. »Au, bemti.«

V trenutku, ko izusti kletvico, pogled uperi naravnost v sonce. Svetloba ga zaslepi in zdaj čaka, da se ponovno privadi na svetlobo okolice, torej na svetlikavi beton pod sabo in bližnja drevesa z belimi cvetovi. Ko pogled spusti k zapestni uri, ne vidi kazalcev, ker se tista modrikasta krogla, ki jo je v njegovih očeh pustilo sonce, ne razblini. Moški zapre oči.

Globoko vdihne vonj po pokošeni travi. Najprej vidimo njegov obraz, kako globoko vdihne, nato pa pokošeno travo, kako leži na soncu za blokom. Odpre oči in še zmeraj vidi tisto temnikasto kroglo. Nasmehne se – zdi se mi, da je dobro razpoložen.

Požvižgava si nazaj do steklenih vrat in v zrak meče obroč s ključi. Poišče pravega in premeri svoj odsev v vratih. Zdaj že bolje vidi, a ne dovolj, da bi bil obraz v odsevu kaj več kot temna packa. Vseeno lahko bežno razberemo, kako odsev spreleti nasmešek. »Dobro jutro,« reče odsev. »Izvolijo naprej, gospodič.«

»O, najlepša hvala,« moški odgovori odsevu v steklu in odpre vrata.

 

V poltemi se izrisujejo stopnice. Moški stopi na prvo in na drugo, nato pa jih po dve preskakuje vse do prvega nadstropja, kjer osamljeno sveti okence na koncu hodnika. Moški globoko vdihne, najprej se približujemo njegovemu obrazu, nato stenam, ki se bleščijo v sveži barvi; nato parketu, ki se svetlika s svežim lakom; nato cevem v kopalnicah, ki polglasno pretakajo vodo.

Moški namršči obrvi. »Klor? Sem zavohal klor?«

Zagledamo prazen hodnik – nikogar ni, ki bi mu lahko odgovoril. Moški si razrahlja ovratnik, izvleče ključe in odklene prvo stanovanje.

Potrka po radiatorjih, nato posluša odmeve. Odpre okno in obraz nastavi soncu. Zapre oči in globoko vdihne, najprej se približujemo njegovemu obrazu, nato belim cvetom na okoliških drevesih, nato kupu pokošene trave pod blokom. »Ah,« zadovoljno dahne moški.

Vse to, v opisanem vrstnem redu, moški ponovi v drugem in tretjem in osemnajstem stanovanju, točno toliko jih je namreč, osemnajst stanovanj. Šest na etažo. Tri etaže. Šest krat tri, osemnajst stanovanj. Moški potrka po radiatorjih v prav vseh stanovanjih, na neki točki zgolj še od daleč spremljamo podobo bloka, na katerem se drugo za drugim odpirajo okna, dokler niso odprta prav vsa in se na oknu zadnjega stanovanja na polkno nasloni postava.

Ta postava je moški v rdeči srajci, iztegne roke proti nebu in zazeha. Nato globoko vdihne; gledamo njegov obraz; cvetje dreves; kup trave pred blokom; lepljivo maso pod ploščicami v kopalnici.

Obraz moškega nenadoma otrpne in konici brk mu poskočita kvišku. »Smola?«

Zagledamo prazno stanovanje – nikogar ni, ki bi mu odgovoril. Moški stopi do kopalnice in roke upre v boke. Strmi v zelene ploščice na tleh, ki so popolnoma enake ploščicam v kopalnicah vseh ostalih stanovanj. Mi spremljamo njegov nos, kako se priviha in vase vleče zrak. Nato spremljamo njegove oči, kako se mračijo pod razmršenimi obrvmi. Nato spremljamo usta, ki nervozno trznejo.

Moški se sunkovito obrne proti oknu.

»Kaj?« vpraša.

»Tone!« zasliši od zunaj.

Stopi bliže in pogleda dol na parkirišče.

»Tone!« kliče moški, ki tovori lestev na eni rami in kolut kabla na drugi. Zdi se mi, da smešno hodi, morda zaradi tega, ker lovi ravnotežje lestve na rami, morda pa zato, ker je debel. Tega ne mislim slabo, ampak stvari moram deliti tako, kot jih vidim. Če bi film videli tudi vi, bi takoj opazili, da smešno hodi in da je debel. Zdaj pa je pač na meni, da vam takšne stvari povem, čeprav se bodo morda kasneje izkazale za nepomembne. Ker ne vem, kaj je zares bistveno, pa naj povem, da je debel in nosi siv delavski kombinezon, ki je popackan z zasušeno barvo. »Tone, sama sva ostala!« zakliče, ko na oknu opazi moškega.

»Kaj se dereš!« odvrne moški iz stanovanjskega bloka. Pogleda naokoli, a je vse okoli bloka tako prazno, kot je bilo prej. Edina novost je siv kombi, ki, postavljen čez tri parkirna mesta, mežika s smerokazi. »Kako si to parkiral!«

Moški na parkirišču obstane in se s celim telesom obrne proti kombiju, tako da lestev zasuče okoli svoje osi. Na vratih kombija rahlo plahuta nalepka: Električarstvo Cvitanić. Moški pogleda gor proti oknu. »Tone, saj ne bom dolgo, no!«

 

Potem se moški z okna in moški s parkirišča rokujeta pri vhodnih vratih. Zdaj lahko sklepamo, da je prvemu ime Tone, ker ga je ta drugi pač tako poklical. Možno je sicer, da sem kaj zamešal in ga v resnici pokliče z drugim imenom, ampak zdaj mi spomin pač tako kaže, in sprejmimo odločitev, da je našemu junaku tako ime. Kako pa je ime ta drugemu, tega ne vem. Zdaj ga vidimo od blizu, na debelušnem obrazu ima svetle kocine in za ušesi dolge, zamaščene lase. Daje vtis človeka, ki zajtrkuje bučno olje in čebulo. Mislim, da nam to pokaže film, in zdaj mi zares izpade kot prava komedija – moška se rokujeta in vidimo, kako Tone (naš glavni lik!) zapre oči in globoko vdihne; najprej vidimo njegov nos, kako se priviha; nato usta drugega moškega, kako izdihnejo; nato krožnik čebule, prelite s temnim oljem, v stanovanju debelušnega moškega. Nato Tone odpre oči in vpraša: »Po kaj si prišel?«

»Štrom v ena.«

»Ne v tri?« vpraša Tone.

»Ne, v ena.«

Tone si pogladi brke. Zdi se, da mu stvari ne gredo v račun. Najprej klor na hodniku, nato smola v kopalnici, nato ta obisk … No, resda tudi meni ni popolnoma jasno, zakaj so te stvari neobičajne, a bo film to najverjetneje razkril v nadaljevanju. Vidim pa lahko, da Tonetu nekaj ne gre skupaj, ker se je vse dogajanje v filmu ustavilo, da bi lahko on priprl oči in se nekaj časa gladil po brkih.

Potem se umakne, da lahko moški stopi naprej. »Prav, potem pa kar. A vohaš?«

Ko moški stopi skozi vrata, z lestvijo udari ob podboj, da udarec glasno zadoni po stopnišču. Naredi kisel izraz. »Pardon. Misliš lak?«

»Ne, še kaj drugega?« vpraša Tone. Ko se moški povzpne po stopnicah, Tone stopi na prste in od blizu pogleda podboj, kamor je zadela lestev. Les pogladi z rokavom srajce. »Kaj pa klor, ga vohaš?«

»Aja,« reče moški na vrhu stopnišča in si lestev poda iz ene roke v drugo, pri čemer udari v strop. »Voham, voham. Saj smo ravno včeraj razkuževali.« Pogleda strop nad sabo. »Pardon.«

Tone priteče po stopnicah. »Mi lahko prosim ne uničiš bloka, še preden je dokončan?«

»Saj je dokončan,« reče moški.

»Saj veš, kaj mislim.«

Moški nalahno odkima.

»Da še ni vseljen,« reče Tone in pripre oči, da bi podrobno preučil strop nad njima. »Blok je dokončan, ko so ljudje vseljeni.« Ko pogled spusti k moškemu, se ta kar potegne vase, misleč, da je Tone na stropu opazil prasko. »Kako to misliš – včeraj razkuževali?«

Moški ga napeto gleda. »Kaj?«

»Rekel si, da ste včeraj razkuževali.«

»Ja.«

»Kako to misliš – včeraj?«

»Kako to misliš – kako to mislim?«

Tone se namrgodi. »Kaj?«

»Včeraj smo razkuževali kopalnice. Saj to pa že moraš vedeti.«

»Kako bi vedel?«

»Kako ne bi!«

Tone gre mimo moškega na hodnik, kjer iz žepa potegne ključe. »Včeraj pa res ne. Enka, si rekel?«

Moški pristopica za Tonetom. »Ja, štrom v ena, zato sem tukaj.«

»Prav,« reče Tone in odklene stanovanje. »Prejšnji teden je bilo.« Pogleda moškega. »Ko smo razkuževali.«

»Ne, včeraj je bilo,« reče moški in stopi v stanovanje.

»Pazi na stene,« reče Tone.

Moški se zamaje skozi vrata in z lestvijo udari najprej ob eno, nato ob drugo steno. Potem lestev dvigne, da udari še v strop. Zmrzne na mestu, pogleda na levo, na desno in v strop. »Pardon,« reče.

Tone se nasloni na okensko polico, zapre oči in globoko vdihne, približujemo se njegovemu nosu; nato kupu trave pred blokom; belim cvetovom na drevesih; beli barvi na stenah; laku na tleh; cevem v kopalnici; ustom moškega in krožniku oljaste čebule v njegovem stanovanju. Ko Tone vse to hkrati zavoha, odpre oči in prečeše parkirišče pod sabo; meja med senco in soncem se približuje njegovemu rdečemu avtomobilu in sivi kombi še zmeraj mežika s smerokazi čez tri parkirna mesta. Tone se obrne v stanovanje in zagleda moškega, ki se krči pod lustrom in v žice potiska fazni preizkuševalec.

»Kaj delaš?« vpraša Tone.

»Žarnica je fuč,« reče moški.

Tone gre do stikala, žarnica zasveti.

»Aja,« reče moški na lestvi.

»Si prepričan, da nisi mislil trojke?«

»Kakšne trojke?«

»Stanovanje tri.«

»Aja, ne. Meni so rekli ena.«

»Prav,« reče Tone in gre nazaj do okenske police. Zavzdihne. »Imaš kakšen vic?«

»Ne,« reče moški, ki spleza dol z lestve in zamišljeno hodi od enega stikala do drugega. Vsake toliko na kakšno pritisne in opazuje luster. »V kombiju imam palico.«

»Palico?«

»Ja, če potrebuješ,« reče moški.

»Zakaj bi potreboval palico?«

»Ne vem, zakaj bi potreboval palico.«

Spogledata se.

»Vic, ne špic,« reče Tone.

»Kaj je to – vic? Aja, vic! Sprašuješ me, če imam kakšen vic?«

»Ja.«

»Ja, imam, ja,« reče moški in s stene odvije ohišje enega izmed stikal. Orodje potisne med žice. »Štrom dela tako kot treba.«

Tone pokima. »Morda bi lahko pogledal še trojko?«

»Morda.« Moški stikalo pritrdi nazaj na steno. »Mujo in Haso gresta na Goli otok. Pa pride Tito –«

»No!« vzklikne Tone in pogleda dol skozi okno. Ko vidi, da je na parkirišču tako prazno, kot je bilo še maloprej, reče: »Nadaljuj.«

»No, pa pride Tito pa reče, vidva, kaj poležavata. Pa rečeta, ti, kaj letaš po zraku.«

»Ne razumem,« reče Tone.

»Ker je mrtev,« reče moški, »Tito je duh.«

Tone se popraska po glavi. »Kaj?«

»Nema ga više.« Moški skomigne. »Ampak zasmejal si se pa!«

»Ne razumem,« reče Tone. »Saj to je pa res nesmiselno. In neprimerno.«

»Zakaj si se pa potem smejal?«

»Saj se nisem.«

»No, čisto mičkeno si se že!«

»Nisem.«

»Kakor želiš,« reče moški in pomežikne.

»Ampak res se nisem.«

»Ja, ja.«

»Kaj?«

»Malo si se pa.«

 

In tako dalje … Se opravičujem, da tako prekinjam prizor, ki vas je prav gotovo že posrkal vase, tako da ste name popolnoma pozabili. Tako pač učinkuje moja umetnost, se mi zdi, človek kar ostrmi. Sicer pa ne vem, ali je umetnost prava beseda, nekateri bi rekli obrt. Ker obrtniki smo tisti, ki pilimo in pilimo in pilimo, dokler naš slog ne postane tako oster, da poreže, ne vem sicer, kaj poreže, morda bi potreboval boljšo primero … Skratka, na tej točki bi želel opozoriti na to, da se mi je pravkar zazdelo, da prizor prihaja iz nekega starejšega filma. To se mi je zazdelo, ker ljudem ni več mar za Mujota, pravzaprav še sam nisem prepričan, kdo je to. Tudi Hasota in Tita ne poznam. Morali pa so bili nevarni, ker moški pogleda skozi okno, kot da nihče ne bi smel slišati šale. Zagotovo sem kakšno podrobnost zamešal, ampak bistveno je, da je bil to v mojem filmu nevaren vic. Mislim, da sem snemal politično satiro. Morda so me zato strpali sem. Nekoga sem moral užaliti. Morda vi veste kaj o tem? So ti ljudje še zdaj užaljeni? Me zato ne spustijo ven? Lahko kaj storite, jim morda razložite, da je bila zgolj šala?

Morda pa so me zaprli, ker je film precej nejasen. Vsaj meni se tako zdi, vi pa ste morebiti laže sledili. Ker ste mlajši, ste zagotovo vajeni tako čudnih pogovorov, kot je ta med Tonetom in njegovim obiskovalcem. Je pa tudi smešen pogovor, ne zgolj čuden, meni se je zdelo prav smešno, kako govorita drug mimo drugega. Morda lahko kakšno malenkost črtamo iz filma, teh pogovorov pa ne bi želel črtati. Hec mora biti, reče … Kdo že to reče? Skratka, hec mora biti, reče nekdo in potem ženi odtrga roko? Ali tako pravi naš pregovor? Ne, to nima smisla. Skratka, hec mora biti, ker se potem ljudje smejimo. Tako sem mislil reči.

Moj film je poln zabavnih drobnarij, vsaj zdaj se mi tako zdi. Bežno se mi je utrnil prizor, v katerem moški zloži svojo lestev in jo s Tonetom neseta v stanovanje tri. Tam moški udari ob eno steno, nato ob drugo. Torej, tako gre film dalje, naša junaka pobereta stvari v stanovanju ena in gresta v trojko, tam moški z lestvijo udari ob eno steno in ob drugo, Tone pa jo zadrži, da ne bi udarila še ob strop.

»Pardon,« reče moški, Tone pa: »Mi lahko ne uničiš stanovanja, še preden … Kje je fazni preizkuševalec?« Pogledata okoli sebe.

Orodja prav zares ne najdeta. Spogledata se in gresta na hodnik, po stopnicah do steklenih vhodnih vrat, nato okoli bloka na sončno svetlobo. Poklekneta in s prsti češeta sveže pokošeno travo, dokler moški ne vpraša: »Čakaj, zakaj pa ga ne iščeva v stanovanju ena?«

»Butec,« reče Tone, »tukaj je tako lepa svetloba, ti pa bi ga iskal v temi!«

Moški pokima in potem preiščeta ves travnik, da sta na koncu že vsa zelena in se utrujeno zlekneta pod drevesom. »Naj ti bo,« reče Tone. »Potem pa poskusiva še v stanovanju ena, nikoli ne veš, kje vse lahko stvari najdeš!«

In potem ga tam res najdeta.

Tako se torej zgodi in to se mi zdi prav zares smešno. Poanta je, da sem naredil prav smešen film in da bi mi bilo žal, če bi bil kar tako pozabljen. Po mojem je dober film. Čeprav se ga v tem trenutku ne spomnim v celoti niti pravzaprav ne vem, o čem govori. Samo zdi se mi, da je smešen. Prav zato naj vam povem, kaj vse vidim (slišim, tipam?) ob misli na film. Oziroma kaj sem nekoč videl z lastnimi očmi, zdaj pa vidim zgolj v mislih, ker sem slep ali pa je tukaj temno. Gluh pa nisem, ker še zmeraj slišim svoj prst, kako praska po papirju, čeprav blazinice več ne čutim in nisem prepričan, ali še pušča kaj krvi. Prav zato je tako pomembno, da poslušate in zapisujete. Tako, za vsak slučaj, če kracam v prazno. Toliko, da stvari nekje ostanejo. Ker to, da bi moj film pozabili, bi kar preveč bolelo … Ne morem vam povedati, kako sem vam za to hvaležen.