Zgodba, v kateri te ubijejo

Opoldne vidiš tri može. Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, ampak morda je zdaj bolj važno to, da imajo v rokah pištole. Nasmihajo se in po čelu jim tečejo solze. Morilka, ti rečejo, mi smo roka pravice. Vsem po vrsti jim opljuvaš mater, kar opljuvaš jim jo, kaj pa češ drugega. To jim nariše takšen izraz, kot da se bodo razpočili. Rekli bodo: ne samo morilka, temveč tudi trashtalker. Trashtalker? Zanimivo, trashtalker. Ja, when you talk trash, you’re a trashtalker, tako to je, I guess. Ko pa moriš, si morilka. Preprosto, rečejo trije možje in gladijo tulce svojih pištol, zdaj boš umrla. In ko boš umrla, boš mrtva. Preprosta semantika. Dež dežuje in tekač teka in umirajoči umira. Morilka mori, lažnivka laže, godrnjača godrnja. Samo človek ne človeči, a ni to zanimivo? Meni in tebi se tako zdi, možem pa prav nič, rečejo, da zavlačujeva, torej ti, ki boš zdaj umrla, in jaz, ki o tem pripovedujem. Možje bodo šli vsak svojo pot in jaz bom šel pripovedovat druge zgodbe, samo ti boš ostala tukaj, morda bi bilo dobro, da bi se iz tega kaj naučili. Lahko jih vprašava, koga si sploh ubila. Morda bodo potem rekli, da tudi oni ne vedo – a ne bi bilo to smešno? Zgolj upam, da ni prišlo do pomote in te bodo ubili po krivici. Vseeno pa upam, da je pomota, ker potem nisi morilka. Ampak zdaj že grozijo, da bodo ustrelili mene. Skratka, upam, da se boš nekako izmazala iz tega, jaz pa bom iz previdnosti raje šel pripovedovat kaj drugega. Nekoč je živel zajec, ki je pripovedoval najboljše šale v gozdu. Lahko si ga zamislimo v fraku in visokem klobuku, ampak to bi bilo narobe, ker bi ga s tem preveč počlovečili. V resnici gre za popolnoma običajnega zajca, ki ni nosil oblačil in je skakal po vseh štirih. Tudi sporazumeval se ni v ničemer, kar bi spominjalo na jezik človeka, ker pač ta zajec ni bil človek in tudi ni bil podoben človeku. Poanta je, da zajci zagotovo ne govorijo našega jezika in da je njihov način sporazumevanja popolnoma drugačen od našega. Zato naš zajec svoji ženi zjutraj ni rekel dobro jutro, temveč je zgolj trznil s smrčkom – niti pravzaprav ni imel žene, o čem pa sploh govorimo? Tudi soseda ni imel, čeprav ga je nekoč po pomoti naskočil. Skratka, pripovedoval je takšne šale, da so se vsem živalim zdele najboljše, res pa je, da ni imel veliko konkurence. Še posebej je izstopala naslednja šala, čeprav vam je ne znam povedati tako dobro, kot jo je znal povedati zajec. Vic gre nekako takole: medved, korenje. Upam, da je to zdaj koga pri samem sebi nasmejalo, čeprav moram priznati, da bi stvar za nas ljudi delovala bolje, če bi dodal nekaj tiste jezikovne primesi, ki je zajci ne poznajo. Namreč, po mojem je poanta ta, da si najprej zamislimo medveda, potem pa si zamislimo korenje. Mislim, da je hec v tem, da vidimo to dvoje skupaj. Kaj pa bo medved s korenjem? In kaj bo korenje z medvedom? Tistemu, ki je to razumel, se je vic zagotovo zdel smešen, zdaj ko sem ga razložil, pa si lahko zamislim, da se je sam pri sebi nasmehnil še kdo od tistih, ki ga sprva niso razumeli. Morda bi se nasmehnili tudi tisti trije možje, ampak vidim, da so zdaj že odšli. Kakšna škoda, tudi tebe so že ubili, tam ležiš na tleh, saj sploh nisi slišala šale. Potem pa pravzaprav ne vem, komu vse skupaj sploh govorim, svoje misli tukaj razdeljujem v prazno.