Zmaga umetnosti

Ta knjiga spada med znamenja v kroženju. Sestra moje žene si jo je sposodila pred desetletji in je ni nikoli vrnila prvotnemu lastniku. Zdaj jo imam jaz. Njen naslov je Izmišljije. Avtor Jorge Luis Borges. Izšla je v mojem drugem življenju, v prejšnji inkarnaciji, leta 1984, ko sem se vpisal v prvi letnik primerjalne književnosti. Tiskala jo je Cankarjeva založba. Prevedel Jože Udovič.

Borges je bil v osemdesetih moderen avtor. Sploh če je človek odprl kakšno številko revije Literatura, ki takrat še ni bila samostojna revija, se je lahko iz prve roke prepričal, da je Borges skrajno moderen avtor. Vplival je na mnoge pisce, med drugim tudi na katerega od takrat domačih avtorjev, recimo Danila Kiša ali pa Draga Jančarja, ki je še vedno domač avtor. Seveda pa tudi na mlajše pisce. Moje vrstnike, ki so svoje zgodnje knjige objavljali pri založbi Aleph, katere ime je prav tako sposojeno od Borgesa.

Ko je leta 1986 umiral, sem bil ob času njegovega umiranja v mestu, kjer je umiral. V Ženevi. Seveda nisem vedel, da je Borges v Ženevi in da tam umira. Udomačeni vrabci so mi jedli iz roke in neko zmedeno dekle se je zaradi nepazljivosti s kolesom zaletelo v drevo. Na to nisem pomislil že šestintrideset let.

Izmišljije sem bral v času, ko so bile moderne, ko so izšle. Bolj ali manj sem se z njimi mučil. Takratnemu meni niso nudile nekega posebnega bralskega užitka. Nisem jim bil dorasel. V njih je bilo preveč referenc. Prevelika erudicija. Jaz pa sem hotel življenje, in to takšno življenje, kot sem si takrat predstavljal, da naj bi življenje bilo. To življenje pa je bilo še najbolj podobno kakšnemu filmu ceste ali pa zgodnji prozi Andreja Moroviča, ki je bila tudi proza ceste.

Kasneje sem Borgesa bral, a ne njegove proze, njegovih kratkih zgodb, pač pa njegove eseje in njegovo poezijo. Včasih sem si z eseji pomagal, vključeval dele iz njih v svoje esejistične poskuse. Recimo: »Valery je simbol neštetih spretnosti, vendar tudi neštetih pomislekov, Whitman skoraj protislovne, a velikanske poklicanosti za srečo, Valery plemenito pooseblja blodnjake duha, Whitman medmete telesa. Valery je simbol Evrope in njenega nežnega zatona, Whitman jutra v Ameriki.« Seveda sem bil na strani Whitmana. Valery mi je vedno deloval preveč gosposko in tudi rahlo dolgočasno.

Pri Borgesovi poeziji pa sem bil najprej zadržan, a sem jo kasneje, ko sem začel občudovati njeno specifično obliko reda, k temu je pripomogla avtorjeva slepota, včasih bral, in to s čisto določenim namenom in zaradi specifičnih učinkov, ki jih je imela name. Borgesova poezija me je pomirjala.

Občasno, ko iščem knjige, na policah jih imam zaradi pomanjkanja prostora zložene v treh vrstah, najdem kakšno, ki je že dolgo nisem odprl, in postanem radoveden. Zaželim se prepričati, kako se bo knjiga obnašala v sedanjosti in kaj se bo zgodilo, če jo bom poskusil ponovno brati.

Tako sem odprl Izmišljije in začel brati. Mislil sem, da imam dovolj moči in koncentracije, da se lahko spoprimem z njo.

Nisem začel brati od začetka. Knjige kratke proze imajo pred romani to prednost, da jih ni treba brati od začetka. Človek preprosto lista po knjigi in se potem čisto stihijsko odloči, katero zgodbo bo prebral. Spustil sem začetne, najbolj znane in razvpite zgodbe – »Vrt s potmi, ki se cepijo«, »Loterija v Babilonu«, »Babilonska knjižnica«, »Pierre Menard, avtor Kihota« – in začel brati na strani sedeminpetdeset, kjer je objavljena zgodba »Averroesovo iskanje«. Ko sem bral, so moje misli in moj duh potovali po različnih krajih Borgesovega pisanja.

Določeni deli zgodbe so bili naravnost navdušujoči:

»Pisal je z lagodno sproščenostjo od desne na levo; njegova spretnost pri ustvarjanju silogizmov in razpletanju obsežnih paragrafov ga ni ovirala, da ne bi z ugodjem občutil hladne in prostrane hiše, ki ga je obdajala. Sredi opoldanske tišine je odmevalo samo hripavo gruljenje zaljubljenih golobov; iz nevidnega dvorišča je prihajalo šumenje vodnjaka; nekaj, kar je bilo v Averroesovi krvi – njegovi predniki so prišli iz arabske puščave – je čutilo ugodje zaradi tekoče vode. Spodaj so bili vrtovi in sadovnjak; še niže pa živahni Gvadalkivir, potem pa ljubljeno mesto Kordova, nič manj slavno od Bagdada ali Kaira, podobno zapletenemu in občutljivemu instrumentu, in okoli njega (Averroes je tudi to čutil) se je širila vse do meja sveta Španija, ki je v nji malo stvari, vendar, kot se zdi, vsaka posamezna stoji trdno in za zmeraj.«

Potem pa so prišle ponovno reference na knjige, na filozofijo, na različne spise, in jaz sem se preselil v prejšnjo inkarnacijo in sem Borgesa začel izgubljati. Nekaj časa sem še vztrajal, a za mojo koncentracijo je bilo mnoštva različnih informacij in učenosti preprosto preveč. Knjigo sem odložil in v duhu naredil hiter sklep; to čtivo se je po tem, ko je preživelo svoj visoki čas, slabo postaralo. Zelo slabo postaralo.

Če bi se dobro počutil in bil zgovoren, bi zagotovo poklical katerega od sogovornikov, ki imajo radi knjige, in mu začel na dolgo razlagati, kaj se mi je zgodilo z Borgesom. A zdaj nisem zgovoren in tisto, kar se mi dogaja, zadržim zase.

Naslednji dan sem se počutil bolje in opazil, da mi nekaj ne da miru. Ne vem, mogoče je bila bližina knjige, mogoče ovitek, ki ga poznam že desetletja, mogoče moja slaba vest, trma, strah pred priznanjem poraza ali pa kaj čisto tretjega; potreba po tem, da mi po dolgem času uspe prebrati kakšen prozni tekst do konca in da se preneham igrati pokuševalca vina, ki knjige, ali kratke zgodbe v njih, okuša kot mikrodelce, ne pa kot sklenjene in zaključene celote.

Knjigo sem ponovno vzel v roke in jo ponovno odprl na naključni strani. Najprej sem prebral zgodbo »Skrivni čudež«. Nič me ni zmotilo. In potem zgodbo, ki ji je sledila. Imela je naslov »Jug«. Zgodba ni bila natlačena s knjižnimi referencami. A ena je vseeno obstajala, nepopoln izvod Weilove Tisoč in ene noči, in ta je zavrtela dogodke. Zgradila dogajanje.

Weilova knjiga je bila del usode, ki je slepa za resnično krivdo in neusmiljena zaradi najmanjše nepazljivosti. Glavni junak Juan Dahlmann nekje stakne to knjigo, in ker si tako strastno želi ogledati najdbo, ne more počakati na dvigalo, ampak steče po stopnicah, kjer pa se rani, in ta njegova rana se že naslednji dan okuži. Stanje se mu neprestano slabša, zato konča na kliniki, kjer ga rešijo. Njegovo zdravljenje je boleče, a vseeno ga rešijo. Ne umre od sepse, ampak bruhne v jok iz sočutja do svoje usode, ki mu je bila naklonjena.

Temu deli sledi fantastičen opis stanja in pozornosti, s katerima je nagrajen tisti, ki je izstopil iz smrti:

»Prvi jesenski hlad po poletni zatohlosti je bil kot nenaraven simbol njegove usode, ki ga je rešila smrti in vročice. Mesto ob sedmi uri še ni izgubilo videza stare hiše, ki mu ga navadno daje noč; ceste so bile kakor dolgi hodniki, trgi kakor dvorišča. Dahlmann jih je prepoznal z občutkom sreče in spočetka se me je tudi zavrtelo v glavi; nekaj sekund prej, preden so jih zaznale njegove oči, se je spomnil križišč, desk za lepake, majhnih razlik v posameznih koncih Buenos Airesa. V rumeni svetlobi novega dne so se vse stvari vračale k njemu.«

Potem se usede na vlak, da bi se peljal na jug, kjer ima posestvo. Po kratkem obotavljanju vzame iz kovčka prvi zvezek Tisoč in ene noči, »kajti potovati s to knjigo, tako povezano z zgodovino njegove nesreče, je pomenilo potrditev, da je ta nesreča odpravljena, in veder in skrivnosten izziv močem zla, ki so doživele polom«.

Toda Dahlmann ne bere, pač pa gleda skozi okno vlaka, opazuje, kako se mesto razkraja v predmestja, in ta pogled, ki mu sledi pogled na vrtove in podeželske hiše, je kriv, da Dahlmann ne začne brati. »Sreča ga je speljala od Šeherezade in njenih odvečnih čudežev. Dahlmann je zaprl knjigo in se prepustil življenju.«

Na tem mestu sem bil popolnoma očaran in srečen. Začel sem gojiti zaupanje do pisatelja, ki bo mogoče odstopil od »običajnih« (ne v slabšalnem pomenu) mest svojega pisanja. Odstopil od neprestane prisotnosti smrti.

Potovanje se nadaljuje v istih halucinantnih podobah. Dahlmann je v nekem medprostoru, med budnostjo in sanjami. In ima občutek, da se pelje v preteklost, ne samo na jug. Iz teh sanjarij, iz tega hipnagogičnega stanja, ga zbudi sprevodnik in mu pove, da vlak ne bo ustavil na običajni postaji, ampak na neki drugi.

Na tem mestu sem bil še vedno v Dahlmannovi koži, nisem se ukvarjal z mehanizmom dejstev, kajti niso se mi zdela pomembna. Še manj po naslednjih dveh odstavkih, kjer Dahlmann hodi počasi in v slovesnem občutku sreče vdihuje vonj detelje.

Ko Dahlmann izstopi iz vlaka, noče, da mu takoj zaprežejo voz, da bi lahko nadaljeval pot, ampak hoče dodati še eno stvar k temu dnevu, hoče izrabiti čas, zato sklene, da bo jedel v gostilni. A to je napaka. Dahlmann, ne kriv ne dolžen, postane tarča pijanih delavcev z neke kmetije. Eden od njih ga izzove na dvoboj. Njegova usoda se bo dopolnila zunaj, na zraku, z nožem v roki, s katerim sploh ne zna ravnati.

Konec je odprt, a bralec lahko poveže napetosti, ki jih pisatelj stopnjuje, in lahko predvidi tisto, kar se bo zgodilo pod golim nebom. Dahlmann je prvič lahko izstopil iz smrti, a mogoče je izstopil samo zato, ker je, ko je bil bolan, čutil, da bi, če bi lahko izbral ali sanjal svojo smrt, izbral točno to smrt, ki naj bi ga doletela. Smrt pod golim nebom, z nožem v nespretni roki.

Na Borgesa sem bil jezen, hotel sem, da bi Dahlmann prišel na svoje posestvo, da bi tam hodil počasi in v slovesnem občutku sreče vdihoval vonj detelje. Ali pa tistega, kar bi tam bilo. Pravzaprav sem hotel, da bi Borges žrtvoval svojo pisateljsko integriteto, svojo spretnost, svoje vrtoglavo obvladovanje veščine, in kljub dejstvu, da zgodba ne bi delovala, kot deluje, da ne bi bila tako filigransko dobra in izpopolnjena, kot je, pustil junaka pri življenju, ga pustil pri življenju zato, da bi se lahko v rumeni svetlobi novega dne k njemu vračale vse stvari.

Mogoče bi bila, pomanjkljivostim navkljub, to tista prava zmaga umetnosti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS