Dnevnik 1992–1993 (odlomek)

1. avgust 1993

Amerika počasi izginja z mojega duhovnega obzorja. Kot da se zarečenega kruha največ poje, se vračam h gotskim katedralam, se vračam k sinovom Alp, tu mislim na Hölderlinove verze, ne na sinove Alp iz kakšnih cenenih jodlarij. Mogoče me mrak in vonj kadila nista nikoli zapustila, mogoče me ni nikoli zapustila dediščina Platonove misli. Krepko se pozna, da ima Amerika le petstoletno zgodovino, da tam razen secesijske vojne in iztrebljenja Indijancev ni bilo ničesar. Da je ameriški občutek za metafiziko majhen, da le redki pesniki dosegajo ta nivo, ki ga je postavila evropska poezija, predvsem tista z nemškega govornega področja, linija, oziroma »kraljevska pot«, kot je to posrečeno in zelo natančno imenoval Vid, linija Hölderlin–Rilke–Celan. Koga od ameriških pesnikov bi lahko pridružil tej veliki trojici, kdo lahko stopi ob bok tem pesnikom? Mogoče Whitman kot ničelna točka ameriške poezije in kasneje Williams (moja privrženost njemu je še vedno neskončna, čeprav se mi njegova poezija ne zdi več tako zanimiva, kot se mi je, ko sem začenjal, si pa še vedno rad predstavljam podobe iz njegove pesmi »Visoki most nad reko Tejo v Toledu«, ovce in ovčarske pse, ki se bodo za vedno nadaljevali v starčevem verzu), visoko cerebralni Stevens, čigar »Nedeljsko jutro« se mi zdi ena najpomembnejših pesnitev v dvajsetem stoletju, od sodobnih pesnikov pa briljantni John Ashbery. Tu so seveda še južnoameriški pesniki, predvsem najgenialnejši med njimi, Vallejo. Mislim na zgodnjega Valleja, predvsem tistega iz zbirke Trilce. Pa še dva evropska pesnika bi lahko omenil. Eden je italijanski pesnik Cesare Pavese, čigar poezija nosi oznako »sad music of humanity«; tista nežna samota, tiste dobre besede, toliko preprostosti in upanja, vere, ki se skriva za njegovimi besedami, atmosfere, kot jo gradi Lavorare stanca, ni nikjer. In še nekdo je tu, Czesław Miłosz, prerok. Poezija je vedno molitev, njegovo poezijo bi najlaže primerjal z Biblijo, mogoče je on novi evangelist, je nekje med poezijo in prozo, verz je dolg, je nadaljevalec tradicije Williama Blaka.

Ali se način, kako ljudje mislijo, ko se znajdejo v obdobju padca (termin sposojen od Blaka), začne spreminjati? Lahko je govoriti in dajati pametne nasvete, ko so stvari urejene, ko je emocionalno življenje stabilno, ko ni materialnih problemov, ko ni metafizičnih ran, ki so ob poti do cilja, ki smo si ga zastavili. Cilj je lahko kakršenkoli, recimo dokončati šolanje. Njim je lahko deliti nasvete, ker imajo prividen občutek, da se jim nič ne more zgoditi, da so neranljivi. Verjetno tudi so, sploh če so srečno zaljubljeni, potem so dejansko gospodarji sveta.

Toda če jim življenje pokaže drugačen obraz, ali bodo ti ljudje še sposobni dajati nasvete, govoriti o pozitivnem mišljenju, če jih zadene kozmična katastrofa, če se kar naenkrat celoten ustroj sveta, ki so ga leta in leta gradili, podre, ali bo takrat še ostala samozavest, ta popolna prepričanost vase?

Nedeljsko popoldne, ko berem, spim, pišem, gledam televizijo. Neznosno vroče je zunaj in veter se premika med krošnjami dreves. Zanima me, ali se veter na enak način premika med krošnjami dreves tudi v jugozahodnem delu mesta. Kdaj sem se nazadnje peljal skozenj? Spomnil sem se vračanja v Ljubljano. Vračanja z vlakom. To je bilo pred tremi leti. Mogoče sem na tisti vožnji, če sem gledal skozi okno, celo videl hišo na Postojnski, kamor se bom dva meseca kasneje preselil. Spomnim se tudi Ulice Jana Husa, na kateri živim. Pred dvema letoma in pol sva se z Milošem peljala po njej. Mislim, da je Miloš nekoga iskal. Takrat se mi je celoten okoliš zdel popolnoma neznan. Vidiš te hiše, hodiš mimo njih brez najmanjše ideje, da boš nekoč živel v neki soseski, kjer si kot naključni obiskovalec že bil. Mogoče je z ljudmi podobno kot s hišami, pojma nimaš, da boš nekoč spal s človekom, ki ga srečuješ na ulici in ga mogoče sploh ne opaziš, nanj nisi pozoren. Skrivnostne so poti življenja in ljubezni.

Večina ljudi živi življenje tukaj in zdaj. Meni se nikoli ne zdi, da živim življenje tukaj in zdaj. Vedno se mi zdi, da sem, če je hudo, z eno nogo v preteklosti, z drugo pa v nedoločni prihodnosti, ki naj bi bila drugačna, kot je sedanjost. Manj boleča in manj napolnjena s samoto.

Nobenih filozofskih traktatov ni treba. Le ljubezen ti mora stati ob strani in vse je v redu. Prava ljubezen. Ne neki poskusi. Ali pa se mogoče človek navadi na samoto. Navadi na to, da je sam svoj gospodar. Da niso potrebni kompromisi in oblike prilagajanja.

Rad bi, da bi to življenje trajalo, da bi se odvijalo brez bolečin, da bi našel neko ravnovesje, da bi moja noga stopila na različne kontinente, da bi gledal sončne zahode in vohal zrak in gledal nebo po dežju, se čudil oblakom.

Če berem dnevnike za nazaj, povešam oči in se sramujem velikih besed, ki sem jih napisal o sebi. Nimam namena biti skromen, vendar pa so besede, ki sem jih zapisal, megalomanske, a mogoče se v tistem trenutku, ko so me ljudje hvalili, kot bi bil mlad bog, ni dalo napisati nič drugega. Ljudje vedno potrebujejo nekoga novega, si ga želijo, potrebujejo svežo kri. Jasno pa je, da se te ljudje tudi hitro naveličajo. In začno iskati nekoga drugega, novega. Ampak pesnikovi interesi se sčasoma spremenijo, mogoče preselijo na druga področja, ki presegajo pisanje v domačem jeziku, mogoče se preselijo v prevode. Ali pa preprosto greš skozi fazo hvaljenja in te to na neki točki neha zanimati. Preneha pa te zanimati, ker veš, da zunanji blišč, vloga v popularni kulturi in medijih, ne gre skupaj s poezijo, ki si jo predstavljaš kot molitev. Poezija je intimna zadeva, stvar samote, na ta način nastaja, zna pa biti tudi ezoterična in se kot taka ne more prebiti do širših množic, saj zahteva preveliko pozornost in koncentracijo. Mogoče sem tule malo v konfliktu sam s sabo, saj sem nekje od Paza prevzel, da je velika poezija vedno pisana v čistih in jasnih oblikah, in s tem se še vedno strinjam. Kopja se lomijo na Celanu.

Verjetno ni nikoli prodrl v širšo bralsko zavest. Mislim, da nobeden od naštetih pesnikov, tistih, ki so meni ljubi, ne obstaja za neki širši krog bralcev. Ali poezija sploh obstaja za širši krog bralcev? Ashberyju Američani sicer dajejo literarne nagrade in štipendije za genije, je priznan in znan, toda vprašanje je, ali ga razumejo. Vprašanje je tudi, kaj je s Pavesejevim mestom v književnosti. Zdi se mi, da je Rilke tukaj najbolj siguren. Vprašljiv je Hölderlin. Miłosz je dosegel priznanje pri sedemdesetih, ko so mu podelili Nobelovo nagrado. Ponavadi gre za velik zamik, pri Hölderlinu za zamik stotih let, od pisanja do priznanja. Res je, da so Celanu podeljevali nagrade za poezijo. A mogoče so jih podeljevali, ker so imeli slabo vest, podeljevali, da bi se opravičili, ker so mu med drugo svetovno vojno ubili starše. Vprašljiv je tudi Vallejo. Sicer pa so verjetno pesniki edini, ki lahko sodijo o pomembnosti nekega pesnika in pomembnosti vpliva nekega pesnika, le oni lahko govorijo o tem, so dosti bolj merodajni in zanesljivi kot literarni znanstveniki in kritiki. Če jih seveda pri tem ne zaslepi predstava o lastni pomembnosti in veličini.

Šalamunov Poker, ki je izšel leta 1966, velja za nekakšen kozmičen dogodek v domači poeziji, vendar pa se je Šalamunova dobra poezija začela šele z zbirko Bela Itaka. So pa v tistem času, na koncu šestdesetih, izšli Zajčevi Ubijavci kač, ki so ena najboljših knjig poezije, kar sem jih kdaj bral. Prepričan sem, da je ta knjiga dvignila dosti manj prahu kot Poker in druge zadeve, ki jih je v tistem času počenjal Šalamun. Potrjuje se pravilo, da je potreben čas, da se da dejansko pravično ovrednotiti poezijo ali pa katerokoli drugo umetnost. Šalamunova najboljša knjiga, Mera časa, je izšla v osemdesetih letih in po knjigarnah je še vedno veliko njenih izvodov. Izgleda, da bralci nimajo pojma. Vedno morajo biti opozorjeni, sami od sebe se ponavadi ne dokopljejo do spoznanja o kvaliteti nekega literarnega dela. Zanimivo je, da tudi nekateri kritiki, ki sicer veljajo za merodajne, ne znajo ločiti zrnja od plev.

Nedelja zvečer, jata gosi je preletela nebo. Spomnil sem se na dekle, na neko iluzijo. Ko sem jo šel prvič čakat, so tri gosi preletele nebo. Bila je takšen otrok. Mogoče bi bilo drugače, če bi bila ona pet let starejša in jaz pet let mlajši, star petindvajset let. Takrat sem bil univerzalen idiot, mislim, da nisem danes nič manjši.

2. avgust 1993

Pravkar sem prebral Kerouacovo knjigo Big Sur. Če tisto, kar piše, drži, sem imel v časih, ko sem še veliko pil, neko blažjo obliko delirium tremensa. Popolnoma paranoični sprehodi ob štirih ponoči po stanovanju, nor strah, da si bom kaj naredil, da bom skočil skozi okno, si prerezal žile. Mrzel pot, misli vsiljivke, kot da gre za veliko zaroto moje podzavesti, sicer ne v Kerouacovih razsežnostih, dosti manjšo, ampak s strašnim gnusom do samega sebe, s strašnim občutkom krivde. Alkohol in droge res niso stvari, s katerimi bi se lahko tisti, ki je občutljiv in labilen, igral brez vsakih posledic.

Ponoči sem imel fantastične sanje. Dvoje sanj je letos vrednih, da se o njih piše. Prve so se zgodile, ko so me nafilali z nekimi strašno močnimi antibiotiki, katerih stranska učinka sta bila strah in depresija. To dvoje se mi je tudi zgodilo in je trajalo še kakšnih deset dni po tistem, ko sem tablete prenehal jemati. A vmes so se zgodile sanje. Najeli smo stanovanje, ne, ni bilo navadno stanovanje, ampak hiša, ogromna hiša z ogromno dnevno sobo, s skupno kuhinjo, že samo dnevna soba je morala imeti 150 kvadratnih metrov. Vsi smo stanovali v tej hiši. Samo, Mirjana [Želježič], otroci, Miloš, jaz … V hišo sem vstopil, ravno ko je zahajalo ali pa vzhajalo sonce. Nebo je gorelo in svetloba v sobi je bila rdeča, vsi so bili obdani s svetlečimi avrami, in ko sem vstopil ter se približal oknu, se je iz hiše, ki je bila na rahli vzpetini, odprl nenavaden in fantastičen razgled. Spodaj je bilo mesto, a v mestu je bilo zelo malo hiš, vsaj v tistem delu, pač pa so bile tam cerkve, katedrale, katoliške cerkve, pravoslavne cerkve, minareti, džamije, sinagoge. Veroizpovedi in arhitekturni slogi so se mešali. Ne vem, kje je takšen razgled. Mogoče v Istanbulu.

Še vedno se rad spominjam teh sanj. Kot se bom rad spominjal današnjih. Bili smo na otoku, stali na vzpetini, ki ni bila najvišja točka na otoku, in videli mesta pod sabo, pristanišča z neverjetnimi hišami, svetloba se je spreminjala iz minute v minuto, barve prelivale, bil sem tako zaprepaden in navdušen, da sem si v sanjah znova in znova ponavljal, da to niso sanje, da resnično živimo v tem fantastičnem prizoru. V tem fantastičnem svetu. Hodili smo ob morju, se vzpeli po kamnitih stopnicah do cerkve. Ne vem, zakaj so se v mojih sanjah začele pojavljati cerkve. Od tam pa se je odprl razgled na drug konec otoka, kjer so bile zasnežene gore in pod njimi mesta. Popolnoma fantastično. Zanima me, ali kje na zemeljski obli obstaja takšen kraj.

Ralph Waldo Emerson je napisal, da so dnevniki oziroma da bodo dnevniki in avtobiografije literatura prihodnosti. Ampak dnevnikov ne pišem zaradi tega, ne pišem jih niti zato, da bi v njih iskal svoje ravnanje v določenih preteklih situacijah in se kasneje, če še enkrat zaidem v podobno situacijo, obnašal drugače. Naredil nekaj tako, da bi bilo končno prav. V resnici se mi trenutno ne sanja, zakaj jih sploh pišem. Mogoče zato, da napolnim praznino, da nimam tistega občutka popolne nekoristnosti, mogoče si nekje potihoma želim, da bi jih kdo bral, da bi to pisanje komu kaj pomenilo. Če jih zdaj berem, kar včasih počnem, se mi zdi, da je njihova glavna funkcija vračanje izgubljenega časa. Vprašanje je: kakšen je bil ta čas? Nedvomno boleč. In zakaj naj bi se človek vračal k bolečini? Zopet krščanska varianta svetništva, se pravi mazohizem?

Zdi se mi, da bolečini navkljub obstaja nekaj zadaj, nekaj, kar bolečino presega, nekaj, kar tudi nas presega. Svetloba zvezd, sončni vzhodi in zahodi, besede, slike, nekaj, kar je ločeno od bolečine. Dvakrat se je zgodilo in obakrat je bilo povezano s poezijo. Prvič, ko sem na Aleševo povabilo bral poezijo na balkonu atrija Trubarjevega antikvariata, z nama je bral tudi Jure, in drugič, to je bilo leto kasneje, ko so izšle Sutre, bral pa sem v klubu K4. Obakrat je bilo vreme čez dan oblačno, prvič je močno deževalo, zvečer pa so se oblaki nenadoma razkadili in na nebu je ostala žareča krogla v svojem padanju, ki pa se ni popolnoma videla, le toliko, da je trebuhe oblakov obarvala rdeče. Nekaj podobnega je bilo tudi drugič. Zdelo se mi je, kot da se je nenadoma odprlo nebo. Kot da je spektakel, ki sem mu bil priča, uprizorjen zame. Zdelo se mi je, kot da me pozdravlja nebo, da mi želi srečo. Zdelo se mi je, da ne more biti nobene napake, da ne more biti treme, da bodo ljudje navdušeni. Kar se je kasneje tudi zgodilo. Mogoče je bilo to, da sem konec julija po osmih letih dobil vročino, le neka božja previdnost, tako da bo promocija knjige Reka septembra. Tudi prvotna dogodka s pozdravom neba sta se zgodila septembra. Upam, da ne bom bolan ali pa sesut, kot sem bil pred tremi leti, ali pa nesrečno zaljubljen kot pred dvema letoma in povrh vsega še na tem, da ostanem brez stanovanja. Dobesedno na cesti. Zdaj se to ne more zgoditi.

Ves čas pišem o poeziji, kar se mi glede na dejstvo, da sem pesnik, zdi popolnoma normalno. Potem sledi slikarstvo. Nič pa nisem pisal o prozi, vsaj o slovenski ne. O avtorjih, ki spadajo v mojo generacijo ali pa so malo starejši. Ne vidim pesnika, ki bi bil tako dober, da bi bil zmožen zbuditi zaspanost. Kaj pa prozaisti?

Kaj se je zgodilo v prejšnjem desetletju? Zame osebno je bil največje odkritje Morovič, verjetno zato, ker je nekako sledil literaturi, ki mi je bila takrat blizu, Kerouacu, predvsem po tematiki knjig: prestavljanje iz kraja v kraj, zadevanje, ženske, to mi je bilo takrat zelo všeč. Posebno njegova Bomba la petrolia. Potem pa se je obrazec očitno obrabil. Obrabil in spremenil se je tudi jezik, ki se mi je zdel v Bombi izjemno dober, drugačen od jezika iz knjige Prosti tek, manj kompliciran. V Bombi je imel ravno pravšnjo mero, nekakšno uravnoteženost, in bralec mu je lahko sledil in se mu predajal. Moroviča bi lahko primerjal tudi s Henryjem Millerjem, samo da Morovič nima psevdofilozofskih poletov, kot jih ima Miller. Ti njegovi poleti so sicer polni energije in zagona, vitalizma, vendar mi na trenutke delujejo naivno, kar bi lahko pripisali temu, da je Miller samouk. A to mu ne jemlje mesta enega najboljših pisateljev dvajsetega stoletja. Stična točka med Millerjem in Morovičem je tudi opisovanje spolnosti. Pri Millerju je spolnost vkomponirana med filozofske polete kot nekakšen oddih, opisana pa je meseno in grobo, pri Moroviču pa je spolnost ena glavnih preokupacij in v knjigah ni kar mimogrede. Opisi spolnosti pri Moroviču so lirični in sofisticirani, bralcu dajejo občutek drsenja teles. Kot da bi se skozi spolnost skušalo prijeti absolutno. Ne poznam avtorja, ki bi s takšno sofisticiranostjo, s takšnimi izbrušenimi stilskimi prijemi in s takšno nežnostjo pisal o njej. A to mora biti samo del teksta, neki segment, ne pa tudi končni cilj. Kar je objavil v zadnji številki Literature, je sicer poponoma korektno napisano, a me bolj kot na prozo spominja na potopis. Dobra proza mora imeti zgodbo, pripovedovalec mora znati pripovedovati zgodbo, na samo zapisovati lastnih doživetij.

Nekaj najboljšega, kar sem v zadnjem času bral, je nedvomno Pekićeva Steklina. Težko bi se spomnil knjige, ki bi bila napisana s takšno briljanco. S takšnim občutkom za jezik, za dialoge, s takšno sposobnostjo prepletanja različnih žanrov, s tako umetelnim združevanjem prijemov trivialne literature in popolnoma metafizičnih problemov. Ta človek pripoveduje zgodbo, zgodbo, ki je izmišljena.

Metafikcija, ki je prišla k nam v osemdesetih, skupaj z muho nekajletnico, imenovano postmodernizem, ni dala kakšne posebno dobre literature. Blatnikove Plamenice in solze mi niso všeč, a ne zaradi njegove nesposobnosti napisati dobro knjigo, nedvomno sodi v vrh piscev kratkih zgodb na Slovenskem in verjetno tudi popolnoma zadovoljuje kriterije širšega prostora, ampak zaradi zahtev modne muhe, ker naj bi tekst vseboval paraliterarnost, citate iz drugih knjig itd. A mogoče je to le moj problem, ker pač ne maram postmodernizma. Imam pred njim nekakšen strah. Ga ne razumem. Me pušča hladnega.

Dobri pesniki po večini molčijo, tako starejši kot tudi mlajši. Zajc, Šalamun, Potokar, Debeljak. Ali pa pišejo slabše, kot so pisali, recimo Ihan. Od starejših je dobro knjigo izdal Kovič, Sibirski ciklus, Dekleva piše bolje in bolje, Jesihovi prvi soneti so fenomenalni. Ampak vprašanje je, ali ima takšno pisanje, ki je praktično neprevedljivo, kakšne možnosti izven slovenščine. Iztok Osojnik je napisal zelo dobro knjigo. Piše boljšo in boljšo poezijo. Tudi Brane Senegačnik, vsaj po mojem mnenju, piše dobro poezijo.

Hotel sem govoriti o prozi. Blatnik je najboljši avtor kratkih zgodb med mlajšo generacijo, a tu bi bilo treba omeniti še nekatere Morovičeve kratke zgodbe, dobro kratko prozo piše Lenardič, nekatere kratke zgodbe Jana Zorca so prav tako dobre. Pojma nimam, kam vodi to naštevanje imen. Najbolje, da se ne sprašujem preveč in kar nadaljujem. Počasi polnim luknje. Če sem bil pred dvema letoma absoluten nepoznavalec slovenske poezije – moje priznanje, da je ne poznam in ne berem, je nekega gospoda tako razburilo, da je napisal pismo v Sobotno prilogo Dela –, je zdaj stanje precej boljše. Največje odkritje je bil od Matevža in Jureta hvaljeni Gregor Strniša. Škoda, da ni več živ. Škoda, da ga nisem poznal.

Ja, Jančar je najbolj odmeven prozaist, predvsem v evropskem, pardon, srednje evropskem duhovnem prostoru, predvsem na nemško govorečem področju. Sprašujem se, ali se človek z ambicijami lahko ukvarja samo z eno literarno zvrstjo, recimo, da piše samo poezijo – ali ni, da bi kaj dosegel, treba pisati tudi esejev?

Bral sem tudi Jureta Detelo, ki je lani v Kranju posthumno dobil Jenkovo nagrado. Intenzivno sem se družil z njim, a ko je še živel, ga nisem ne osebno poznal ne nikoli videl. Potrdim lahko tisto, kar je o njem rekel Tomaž, da je imel telo v možganih. Cerebralna poezija, pisana iz Nemcev in iz angleške romantike.

Ne vem, zakaj se je odločil, da bo prenehal živeti. Ampak se mi dozdeva, da lahko natančno čutim njegovo počasno umikanje od življenja, njegovo zapiranje v samoto. Če enkrat nehaš funkcionirati kot človek, ki hodi med ljudi, ki je socialen, če se nehaš udeleževati življenja, ne moreš preživeti. Ali pa lahko preživiš, a moraš biti talentiran puščavnik.

Še vedno nisem ničesar povedal o Jančarju. Prišel mi je na misel, ko sem pisal o Blatniku kot o avtorju dobrih kratkih zgodb. Edino, kar sem Jančarjevega prebral, je Pogled angela, zelo dobra knjiga. Zaradi moči, stila in energije, podoben ritem ima, kot ga ima poezija, sta mi izjemno všeč zgodba »Skok z Liburnije« in pa najboljša zgodba v knjigi, »Ultima creatura«. Nobenega njegovega romana nisem bral. Bral pa sem njegovo knjigo esejev Razbiti vrč.

Z eseji pa je tako: moja bralna izkušnja pokriva res le najboljše esejiste. Nekaj najboljšega, kar sem bral, je zagotovo Octavio Paz, njegovi »Labirint samote« in knjiga esejev o poeziji Lok in lira. Poleg njega sta tu še Brodski, ki je povprečen pesnik, zares me je prijela le »Velika elegija za Johna Donna«, in izjemno dober esejist. In nedvomno nekdo, ki je vrhunski pesnik in prav tako vrhunski esejist, to pa je Miłosz s svojima knjigama esejev Pričevanje poezije in Dežela Ulro.

Začela me je zanimati Evropa, sladka in mehka misel na sprehode med kanali, cerkve, katedrale, vonj železniških postaj. Toda kako bi se človek še lahko šel neki turizem z zelo majhnim budžetom, ko pa se je navadil na udobje, ko se je navadil jesti dobro hrano v dobrih lokalih? Diploma. Štipendije. Druga možnost ne obstaja. Sicer pa me bo prej ali slej poezija ponesla okrog.

Dobivam priznanja za knjigo. Zanimivo je, da je všeč tistim, ki prve knjige niso brali. Za zdaj se mi zdi, da je knjigo najbolj začutil Milan Dekleva, ki se je čudil mirnosti, s katero mladosti navkljub zapisujem verze. Biblija. Miłosz. Nisem zavestno pisal dolgih verzov, prišli so sami od sebe, ne da bi poznal Miłoszevo napoved, kakšna naj bo poezija ob koncu tisočletja.

Dnevi so še vedno dolgi. Nebo ima neko nedoločno modro barvo. Kmalu bo polna luna. Tole pišem, da se spočijem. Za relaksacijo. Slišim letalo, zdi se mi, da jih je bilo včasih več, ustavil sem se in jim sledil z očmi, si predstavljal obraze potnikov, njihova pričakovanja in njihove strahove. Iz sosednje hiše se sliši radio, glasovi ljudi so potihnili. Postaja sveže. Vreme je idealno, čez dan vroče, suha vročina, zvečer in ponoči pa sveže, da gre zrak lepo v pljuča, da so sanje mehke. To je eden tistih trenutkov, ko se mi zdi, da sem sam sebi dovolj. Da ne potrebujem ničesar drugega kot pisalni stroj in postopanje na balkonu, spuščanje zraka v nosnice, prisluškovanje nočnim glasovom, ki bodo počasi zamenjali dnevne. Kako drugačne so vse stvari ponoči. Koliko bolj skrivnostne in lepše, kako je mesto drugačno, kako so lepe prazne ulice in osvetljena pročelja hiš, osvetljene cerkve, prazno parkirišče pred Maximarketom. Kdaj sem postal nočni človek? Takrat ko se je življenje sesulo, ko sem bil nor zaradi marihuane, ki je v meni odprla brezno, ko sem podnevi neznosno trpel, ponoči pa kot da me je nekdo prestavil v drug program. Vse je bilo drugače. Popolna mirnost. Takrat me ne bi moglo nič presenetiti, še lastna smrt ne.