LUD Literatura

Poezija mi bo ukradla mojo smrt

Uroš Zupan

Včeraj je bila v Liričnem utrinku objavljena moja pesem. Ne vem, kdo to izbira in po kakšnem ključu in kriterijih. Včasih te objave ulovim, včasih ne. Včasih ima izbiralec dober okus in o poeziji nekaj ve, spet drugič nima dobrega okusa in izbere kakšno slabo pesem. Pesem, za katero mi je žal, da sem jo napisal. Pesem, ki se je sramujem. To verjetno velja tudi za ostale pesnike, ki so objavljeni v tej oddaji, ne samo zame.

Včeraj so izbrali dobro pesem, eno najboljših, kar sem jih napisal. To si upam trditi, čeprav ima pesem »pomanjkljivost«. Napisana je bila kot nekakšen hommage pesmi mojega najljubšega nemškega pesnika, Gottfrieda Benna. Njegovi pesmi je naslov »Žalosti ne more biti«. Moja ima naslov »Žalost vedno bo«. Izbiralec jo je okrasil z nalepko, kjer piše: Zupan subtilno tematizira minljivo in skrivnostno naravo človeškega življenja, ob tem pa evocira tudi pristno, budno obliko sprejemanja sveta. Ali to drži ali ne drži, je odvisno od vsakega posamičnega bralca.

V zgodovini književnosti obstaja precej pesmi, ki so pisane kot hommagei predhodnikom. Pesmi, ki so pisane na temo predhodnih pesmi. Mogoče bi lahko to primerjali s coverji v popularni glasbi, čeprav je takšna primerjava groba in nepopolna. Kajti pri hommageih pesmim se, vsaj kar zadeva moje pisanje, spremeni kulturni kontekst. Pri coverjih v popularni glasbi pa kulturni kontekst ostane isti, ali pa mogoče tudi ne, odvisno od tega, kdo ta cover dela. Če prihaja iz iste kulture, ni spremembe, če pride iz neke druge kulture, kjer se govori drug jezik, pa obstaja velika možnost, da se spremeni tudi kulturni kontekst. 

V popularni glasbi se največkrat spremeni izvedba, spremeni se aranžma. Spremeni se pristop, ki skuša biti drugačen, inovativen, ki skuša premagati original, se od njega oddaljiti, saj dostikrat obstaja splošno prepričanje, da se originala ne da preseči. Včasih to tudi drži. Recimo: komad »Whiter Shade of Pale« skupine Procol Harum. 

Ali lahko cover verzija določenega komada »prehiti« original? Seveda. Iz rokava lahko v hipu stresem kar nekaj primerov, precej več, kot lahko iz rokava stresem primerov, ki prihajajo iz polja poezije. Že samo bežen pogled na katalog najboljših in največjih tekstopiscev pokaže, da so coverji prehiteli izvirnike. Recimo: Dylanova »Mr. Tamburine Man«, ki jo izvajajo The Byrds, ali pa »All Along the Watchtower«, ki jo igrajo Jimi Hendrix Experience, ali pa Cohenova »Hallelujah«, ki jo poje Jeff Buckley, in seveda coverji, ki so jih v osemdesetih igrali eteriki založbe 4AD, This Mortal Coil. Ki so reinterpretirali skrite klasike iz zakladnice popularne glasbe.

Toda ali je bila moja pesem napisana, ker bi hotela tekmovati z originalom? Mislim, da ne. Kot prvo je bila napisana iz notranje nuje. Iz občutka, da se nekaj mora izreči. Hkrati pa je bila napisana iz občudovanja in ljubezni do originala. Mogoče pa je bila napisana tudi zato, da bi se pomiril in bi, ko bi se spomnil na svojo verzijo, vedno pomislil, da imam dobro pesem, pa čeprav ni čisto moja. Pa čeprav je to drugoten odsev nečesa, kar je že obstajalo. 

Se pa moja pesem od originala seveda tudi razlikuje. Kar od njega vzame, je osnovna struktura, dramaturgija, a tudi tu gre po svojih poteh. Kar od njega vzame, je posoda, v katero se steče mestoma ista, a hkrati tudi precej drugačna vsebina. Saj pesem zavije v drugo smer. Pripoveduje zgodbo z drugačnim koncem. Nasprotuje originalu.

 

 

Žalost vedno bo  

Po G. Bennu

 

V tisti leseni postelji, premajhni zanj, a dovolj

veliki za narod, je umrl Prešeren

(ni je v nobenem muzeju, lahko si jo le zamislimo),

v neki drugi, razmajani, Murn, v Cukrarni, ob leni

reki, ki se počasi vleče proti Zalogu,

Kocbek v apartmaju za onemogle starce na Bokalcah,

Zajc, Strniša v bolniških posteljah, v sanatoriju

za bolezni pljuč, na Studencu, takrat najbolj

sama s svojimi mitološkimi pošastmi in vesoljem,

na Gregorčičevi je sapa Jureta Detele nemočno

tavala po sobi do zadnjega tihega izdiha –

vse je odšlo: koraki, besede, prileganje

oblek, poletja, neznane ženske, šibki poskusi nasmehov 

in negotove kretnje. Vse bitke in kratkotrajna

zmagoslavja so mehko in sprijaznjeno

prepuščeni redkim bralcem in neslišni pozabi.

 

Nikoli ne bomo do konca izvedeli, 

kaj nosimo v sebi: sanje in slepila,

včasih od daleč sluteno enakost bogovom,

nemočno prikrivanje zadnjega slovesa 

in vrtoglavo vzhičenost ob rojstvu, strmo

pot sonca, ki nas do nekod spremlja in raste

skupaj z našimi telesi, vse premešano in podarjeno

v nedoločenih in skrivnostnih zaporedjih,

ki vodijo do kratkih ur, ki se samo krajšajo

v ugašajoči poznopoletni svetlobi,

v našem edinem resničnem domu.

 

Žalost vedno bo. Vedno blizu. Vedno 

naslonjena na zrak. Vedno kot voda, 

zajeta v dlani. Vztrajna kot neslišno drsenje 

senc po belih stenah in vroči avgustovski 

zemlji. Solze so pripravljene. Širjave

polne vznemirjenja in zvezd. 

Z izgovarjanjem besed si prilaščamo

sen, ki ga ljubimo, a nadzemski šepet

nas bo dohitel in se oglasil le v budnosti –

odpri oči in se z njimi mehko dotakni sveta.

 

 

Lirični utrinek je na sporedu ob osmih zjutraj. Pesem je zelo dobro, brez nepotrebnega pačenja, kar se igralcem redko dogaja, saj mislijo, da bodo z interpretacijo dali pesmi neko dodatno, presežno dimenzijo, prebral Milan Štefe. 

Zjutraj se ponavadi najslabše počutim. Vse moje bolečine in vsi moji z bolečinami povezani strahovi priplavajo na površje. Zagozdim se v gostem zraku, ki ga vame izdihuje obup. Tudi včeraj, ko sem pesem poslušal na telefonu, ni bilo čisto nič drugače. Zbudil sem se že nekaj ur prej in potem prisluškoval razdejanju v svojem telesu in razdejanju v svojem duhu, ki z njim hodi z roko v roki. Mogoče mi je uspelo še malo zaspati, a so me vedno znova vsi, ki vstanejo pred mano in gredo od doma, s svojimi jutranjimi navadami zbujali, da sem bil v nekem vmesnem stanju med spancem in budnostjo, v peklenskem stanju, ki ne prinaša s sabo nobenega oddiha. Nobene odrešitve. Zgolj in samo temne zemljevide.

Ko je igralec bral pesem, sem pazljivo sledil njegovemu glasu. In s tem, ko sem sledil njegovemu glasu, sem hote ali pa tudi nehote iskal napake, ki naj bi jih v pesmi našel. Nisem iskal napak v igralčevi interpretaciji, ampak v tem, kako je pesem napisana. 

Našel nisem nobene. To se mi redko zgodi.

Pesmi so kot telesa. V njih potekajo različni procesi. Ki morajo biti med sabo do popolnosti usklajeni. Usklajeni, da ne pride do zastojev in posledično do bolečin. A drugače kot v mojem telesu, po katerem rovarijo bolečine, je v pesmi vse delovalo brezhibno. Pesem je imela vse dele in sestavine točno na pravih mestih. Vsi deli in vse sestavine so bili mladi. V pesmi ni bilo nobenih degeneracij in obrab, kot so v mojem telesu. V pesmi je vse delovalo brezhibno, brez zastojev in bolečin. Pesem se je ponašala z obljubo mirne in visoke starosti brez vsakih starostnih težav. Metuzalemske starosti. Starosti želv ali pa globokomorskih morskih psov. Čeprav je pesem govorila o ljudeh in njihovih težavah, sama ni imela nobenih težav. Nobenih hib in pomanjkljivosti. Bila je nečloveška. Sicer produkt človeškega dela in človeških občutkov, a v resnici nečloveška. Popolnoma nečloveška.

Pomislil sem na neki verz, ki sem ga to jesen prebral, ko sem ležal v hčerkini postelji. Verz sem si zapomnil. Napisal ga je francoski pesnik Rene Char. Glasi se:

 

»Poezija mi bo ukradla mojo smrt.«

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.