Virginia Woolf in običajno življenje

Zanimanje Virginie Woolf za običajno življenje zasledimo v enem njenih najznamenitejših esejev »Moderno pripovedništvo« (1925), tj. predelani različici eseja »Moderni romani« iz leta 1919. V »Modernem pripovedništvu« avtorica pozove bralca, naj »za hip preuči običajni um med običajnim dnem« in premotri »življenje« (Ozki most umetnosti: izbrani eseji, prev. Breda Biščak; LUD Literatura, 2011). S takšno refleksijo želi bralca opozoriti na možnost, da so se konvencionalne lastnosti, ki so v preteklosti opredeljevale roman, in sicer »fabula«, »ljubezenski zaplet«, »komičnost« in »tragičnost«, v sodobnosti prelevile v »slabo prilegajoča se oblačila«, v katera bi radi odeli »življenje« (OMU, str. 29). V »Modernem pripovedništvu« kritiko uperi še zlasti v edvardijanske romanopisce Arnolda Bennetta, Johna Galsworthyja in H. G. Wellsa, ki jih kolektivno označi za »materialiste«, in sicer zato, ker pozornost usmerjajo na »nepomembne stvari« – naštevanje postranskih dejstev – ki ne osvetlijo izkušnje literarnega lika: »Življenje likov [gospoda Bennetta] se odvija v izobilju in ga morda celo usmerja nepričakovanost, a še vedno se moramo vprašati, kako živijo in za kaj« (OMU, str. 27–28). Virginia Woolf v tem in drugih esejih, napisanih v dvajsetih letih 20. stoletja, ugotavlja, da omenjenim romanopiscem ne uspe zaobjeti »življenja«, ker »vso svojo veščost in marljivost potratijo za to, da bi bilo trivialno in minljivo videti pristno in trajno« (OMU, str. 28).¹ Beseda »trivialno« se nanaša na to, kar »lahko srečamo kjerkoli; navadno, obče, običajno, vsakdanje, znano, obrabljeno«. Označuje nekaj »banalnega, cenenega, malovrednega«, »netehtnega, nepomembnega, neznatnega«.² Toda glede na njeno željo, da bi zabeležila vzorce »običajnega uma med običajnim dnem«, ki jo lahko razberemo v romanih Gospa Dalloway (1925) in K svetilniku (1927) ter v vseh njenih dnevnikih, Virginia Woolf najverjetneje ne poziva k zavračanju občega in »majhnega« v književnosti; v eseju »Moderno pripovedništvo« namreč zapiše, da ne moremo jemati »za samoumevno, da je življenje bolj polno v tem, kar se običajno dojema kot veliko, kakor pa v tem, kar se običajno dojema kot majhno«, pri čemer se sklicuje na Joyceovo prozo (OMU, str. 30). Dozdeva se, da je v romanih Bennetta in Galsworthyja zanjo problematična njuna površinska ubeseditev človeške izkušnje. Poleg tega v svoji esejistiki usmeri našo pozornost na odnos med besedami »običajen«, »trivialen« in »majhen« ter pojmovanjem resnice, pripovedništva in brezčasnosti, da bi lahko znova premislili njihovo pomensko polje in medsebojno povezanost.

V »Modernem pripovedništvu« avtorica ne razkrije zgolj svojih pogledov na namene in tematike modernega romana ter na to, kako naj bi se ta razlikoval od romanov v preteklosti, marveč tudi nagovarja bralca k razmisleku o sami predstavi o »običajni« izkušnji. Angleški pridevnik »ordinary« izvira iz latinske besede ordinarius, kar pomeni »reden, urejen, običajen, navaden«.³ V razpravljanje o običajnem umu in običajni izkušnji, kot se ga Virginia Woolf loti v omenjenem eseju, so vpletene predstave o domačnosti, rutini, običajih in navadah. Barry Sandywell v eseju »Mit o vsakdanjem življenju: K heterologiji običajnega« (»The myth of everyday life: Toward a heterology of the ordinary«) ugotavlja tesno zgodovinsko povezanost med predstavami, kaj naj bi bilo običajno in kaj vsakdanje.⁴ Običajno življenje pogosto povezujemo s ponavljajočimi se vsakdanjimi dejavnostmi, kot so prehranjevanje, umivanje in vožnja v službo – z »življenjem ponedeljka ali torka«, na katero aludira Virginia Woolf v »Modernem pripovedništvu« (OMU, str. 29). Sandywell je kritičen do obravnave vsakdanjega življenja, ki zapostavlja materialnost, nepredvidljivost in zgodovinskost človeške izkušnje, in se posveča raziskovanju, kako je običajno življenje »sistematično razvrednoteno« že s tem, da ga teorija pojmuje kot vsakdanjega.⁵ Podobno nas tudi Virginia Woolf spodbuja, naj vnovič premotrimo in preučimo običajno življenje, da ne bi podlegli izkrivljenim prikazom določenih edvardijanskih romanopiscev. Takšno početje od nas ne zahteva poveličevanja, ampak opustitev ustaljenosti: »Toda včasih, zadnje čase vse pogosteje, zaslutimo, da nas za trenutek obide dvom, preplavi uporništvo, ko se strani same od sebe polnijo na običajen način. Je življenje res takšno? Morajo romani res biti takšni?« (OMU, str. 29)

Rita Felski v monografiji V ujetništvu: Feministična teorija in postmoderna kultura (Doing Time: Feminist Theory and Postmodern Culture, 2000) premišljuje, kako sta vsakdanje in običajno pojma, ki sta po eni strani »samoumevna«, po drugi pa »begajoča«.⁶ Avtorica ugotavlja, da vsakdanje življenje enačimo z »nujno potrebno, samoumevno neprekinjenostjo ponavljajočih se dejavnosti«, obenem pa je »nenavadno izmuzljivo« in »se upira našemu razumevanju«, kadar ga »podvržemo kritičnemu premisleku«.⁷ Izmuzljivost vsakdanjega – njegov »zastrti« značaj ter upiranje našemu razumevanju in prikazovanju – je eno od vprašanj, na katera poskuša odgovoriti Lefebvre v svoji obsežni kritiki vsakdanjega življenja. »Kje,« se sprašuje, »naj ga [vsakda nje] najdemo« in kako naj ga »razkrijemo« njemu samemu in samim sebi, ne da bi ga med samim procesom analiziranja in prikazovanja preoblikovali?⁸ Lefebvre v svoji marksistični oceni položaja vsakdanjega življenja v moderni zahodni družbi meni, da zastor, ki zakriva vsakdanje, pripada »modernosti«, ki je po njegovem preoblikovala naravo vsakdanjega življenja in naš odnos do njega. V 20. stoletju vsakdanjik – odtujen od cikličnih ritmov, različnih predmetov in slogov, ki so določali predmoderni vsakdanjik – obstaja zgolj kot ponavljanje, racionalizirana uniformiranost in monotonost.⁹ Zdi se, da je po Lefebvru vsakdanje življenje sestavljeno »iz ostankov«, iz tega, kar »ostane« od »vseh raznolikih, superiornih, specializiranih, strukturiranih dejavnosti«. Obenem pa si moramo po njegovem vsakdanjik zamišljati kot totaliteto, ki je »globoko povezana z vsemi dejavnostmi«, saj je njihovo »stičišče« in »skupna točka«.¹⁰

Feministične kritičarke na področju kulturnih študij so se hitro odzvale na takšno negativno pojmovanje vsakdanjika kot nečesa, kar povezujemo z ostanki in monotonostjo.¹¹ Podobno Virginia Woolf v »Modernem pripovedništvu« jasno izrazi, da vsebina običajnega uma in potek običajnega dne nista niti najmanj dolgočasna in samoumevna, ampak kompleksna in veliko vznemirljivejša, kot to nakazujejo konvencionalni pogledi na vsakdanjik. Pisateljica trdi, da sedanji čas zahteva novo literarno obliko za ubeseditev običajnega dne:

Tradicionalno so v navedenem odlomku videli izraz avtoričinega nezanimanja za materialno stvarnost in povzdigovanja estetskega fantaziranja nad bolj profane oblike zavesti. John Fletcher in Malcolm Bradbury recimo menita, da citirani odlomek iz »Modernega pripovedništva« razkriva avtoričino pojmovanje zavesti kot »nepogojènega stanja vznesenega fantaziranja in zavedanja, primerljivega s stanjem umetnika«. V nadaljevanju trdita, da po dojemanju Virginie Woolf moderni roman »jemlje substanco materialnemu svetu in ga postavi na pravo mesto; presega vulgarne omejitve in preproščino realizma, da bi služil višjemu realizmu«.¹² Namesto da odlomek razumemo kot zagovarjanje estetskega umika iz običajnega življenja, kot predlagata Fletcher in Bradbury, lahko v njem razberemo možnost, da na novo presodimo pojmovanje običajnega življenja.

Za Virginio Woolf običajno življenje ni nekaj samoumevnega, nekaj »takšnega«, nekaj, kar bi si razložili z ustaljenimi stališči. Kar pa se tiče Sandywellove refleksije, Virginia Woolf ugotavlja, da se »oblika« in poglavitne lastnosti običajnega dne s časom spreminjajo in so zgodovinsko pogojene: »Poudarek se znajde na drugem mestu, kot bi se nekdaj.« Vzorec vsakdanjega življenja po njenem ni splošen in nesporen pojav, marveč skrivnosten in v tedanjem času še »nezaobjet«, saj ga mora romanopisec še »podati«. Ko se Virginia Woolf zagleda »navznoter«, v življenje uma na »običajen dan«, opaža, da ga ne zaznamujejo le trivialni vtisi, ampak tudi »nenavadni«, »mimobežni« in presenetljivi. V nasprotju s Fletcherjem in Bradburyjem, ki menita, da avtorica povzdiguje višja stanja zavesti na račun navadnejših vtisov, bi lahko rekli, da jo pravzaprav zanima njihova medsebojna povezanost in soobstajanje v vsakdanji izkušnji. Kot ugotavlja Michael Gardiner:

Podobno poskuša Virginia Woolf v svojem pripovedništvu izraziti »večdimenzionalno« naravo običajne izkušnje. Ugotavlja, da se avtorju, ki poskuša »slediti vzorcu« s popisovanjem »atomov«, ki padajo v um, teh deset tisoč vtisov sprva zdi »nepovezanih in nedoslednih«. Toda po njenem prepričanju je naloga romanopisca, da izza različnih vtisov razbere vzorec. Romanopisec ne sme popreprostiti običajne izkušnje, ampak dati obliko njeni kompleksni naravi. Virginia Woolf ne zanika raznovrstnosti vsakdanje izkušnje, ko priznava, kako pomembno je najti red [ang. order, op. prev.] oziroma »vzorec«, kar je osrednji pomen etimologije besede »ordinary« (OMU, str. 30).