LUD Literatura

Vprašanje, ali bi takšno biografsko iskrenost prenesel tudi slovenski prostor

Charles Shields John Williams Mož ki je napisal popoln roman

Pogovor s prevajalko Bredo Biščak ob izidu biografije Johna Williamsa

Matevž Kos

Ameriški pisatelj John Williams (1922–1994) na Slovenskem v zadnjem desetletju nikakor ni neznano ime. Njegovi romani Klavčev Prehod (1960), Stoner (1965) in Avgust (1972) so v slovenskem prevodu izšli v letih 2015–2023 in doživeli že nekaj ponatisov. Williamsova pisateljska usoda je sicer v marsičem nenavadna. Svetovno odmevnost je dosegel šele dve desetletji po smrti. Pa še to prek ovinka – s prevodom Stonerja v francoščino. Kritiki so se tedaj duhovito razpisali o »največjem ameriškem romanu, za katerega ni še nihče slišal«.

Charles J. Shields je ameriški biograf in literarni zgodovinar, mdr. avtor odmevnih biografij o Harper Lee (2006), Kurtu Vonnegutu (2011) in Lorraine Hansberry (2022). Shields v natančen, plastično izrisan in s številnimi primarnimi viri podprt prikaz Williamsovega življenja vpleta obravnavo njegovih romanov in poezije: med avtorjevim življenjem in delom ne vleče preprostega enačaja, prav tako med enim in drugim ne ustvarja nepremostljivega prepada, ampak ustvarja predvsem podlago za razumevanje obojega. V biografskih pasažah, oprtih tudi na intervjuje z Williamsovimi nekdanjimi kolegi in študenti, prikazuje najpomembnejša poglavja njegove osebne in ustvarjalne poti ter razkriva nekatere kontroverzne plati pisateljeve osebnosti.

Breda Biščak je literarna prevajalka, deluje tudi kot moderatorka in sodelavka festivala Vilenica. Diplomirala je na anglistiki in komparativistiki ljubljanske Filozofske fakultete. Pred nedavnim je zaključila usposabljanje za izvajanje jungovske psihoanalize pri Mednarodni zvezi za analitično psihologijo (IAAP). Med drugim je poslovenila tri romane Johna Williamsa in za prevod njegovega romana Avgust prejela Sovretovo nagrado. Za Literaturino zbirko Labirinti je leta 2011 pripravila izbor iz esejistike Virginie Woolf Ozki most umetnosti – knjigo je prevedla in pospremila s spremno študijo.

John Williams in Breda Biščak. Kako se je pravzaprav začelo? Naklonjenost na prvi pogled?

Ja, lahko bi rekla, da je bila naklonjenost ob prvem branju. Zakuhal jo je urednik Andrej Ilc, ki mi je v branje ponudil Stonerja. Z veseljem sem ga priporočila v prevod, leto ali dve zatem pa še Avgusta. Posredno bi se morda morala zahvaliti tudi Samu Ruglju. Po izidu Stonerja sem izvedela, da je bil nad romanom navdušen Branko Gradišnik, vendar pri Umcu o prevodu niso razmišljali, saj tedaj še niso izdajali prevodnega leposlovja.

Klavčev Prehod, Stoner in Avgust: to so trije na prvi pogled zelo različni romani. Prvi je roman o lovu na bizone, ki pa je vse kaj drugega kot vestern. Stoner pripoveduje življenjsko zgodbo profesorja književnosti, toda bistveno presega žanr »univerzitetnega romana«. Avgust govori o prvem rimskem cesarju, a je zelo daleč od tradicionalnega zgodovinskega romana. Bi kljub tej izraziti vsebinski različnosti lahko govorili o kakšnem skupnem imenovalcu Williamsovega romanopisja?

Romanom je skupno več stvari, kot se zdi na prvi pogled. Že Shields opozori na dvoje: vsa tri dela bi lahko označili za razvojni roman, četudi je v Klavčem Prehodu predstavljen le izsek iz življenja glavnega protagonista; poleg tega so napisana v podobnem slogu, na razvoj katerega je vplivalo Williamsovo preučevanje elizabetinske književnosti. Poudariti je treba še nekatere tematske vzporednice (odnos med očetom in hčerko, življenjski obračun na koncu romana, vključno s sprijaznjenostjo z zakonskim življenjem).

Sama bi vse tri interpretirala tudi z jungovskega vidika: Jung je verjel, da velika literatura kompenzira neravnovesje v kolektivni psihi, bodisi s tem, da ponudi alternative, bodisi s tem, da neravnovesje odseva. V Klavčevem Prehodu Williams pokaže razdiralnost ameriškega utemeljitvenega mita o osvojitvi Divjega zahoda. V Stonerju portretira melanholika, ki ga zagovorniki ameriške »win-win« mentalitete najverjetneje vidijo kot »luzerja«. Z Avgustom se vrača v antiko, k evropskim koreninam zahodne (in s tem tudi ameriške) civilizacije. Z zornega kota globinske psihologije bi torej lahko rekli, da je Williams pisal proti toku svojega časa, kar morda pojasnjuje, zakaj je zaslovel šele posthumno, in to najprej v Evropi.

Lani, ko je izšel slovenski prevod Klavčevega Prehoda, si me pred branjem prijazno opozorila, da mi najbrž ne bo tako všeč kot Stoner. Moram priznati, da sem tudi Klavčev Prehod navdušeno prebral. A moja intuicija govori, da tvoje srce utripa za Stonerja. No, ker je to »popoln roman«, drugače najbrž biti ne more …

Veseli me, da je tudi Klavčev Prehod naletel na dobre bralne odzive, čeprav je slogovno manj izpiljen kot Stoner in Avgust, za katera bije moje srce. Že res, da je bil Stoner nekoliko prijetnejši za prevajanje: v njem je resnično vsak stavek na svojem mestu, nobena beseda ni odveč, pa tudi melanholija, ki veje iz njega, mi je veliko bliže kot mestoma cinični podton v Avgustu. S kompozicijskega vidika pa je zame Avgust odraz mojstrskega obvladovanja gradiva: navidezna lahkost, s katero Williams sprepleta različne čase, govornike in forme pisanja, da bi povedal zgodbo, ki je z zgodovinskega vidika že vsem znana, je res neverjetna. Morda pa bi lahko rekli, da je napisal dva popolna romana in s tem dokazal, da ima literarna popolnost različne pojavne oblike?

Ko je pred nekaj meseci moj dragi prijatelj, sicer eden največjih feministov med slovenskimi filozofi, praznoval rojstni dan, sem mu podaril izvod Klavčevega Prehoda. Prebral ga je na dušek in zadevo pokomentiral, da je to »moški roman«. Se pravi: tako rekoč zvrst novodobne manjšinske književnosti. Kolegica teoretičarka, ki je sedela zraven, se je razburila. Ko je roman prebrala, je bila sicer navdušena, a je kljub temu napovedala, da bo svojim študentkam in študentom ponudila v diplomsko obdelavo temo »Podoba žensk v romanopisju Johna Williamsa«. Bi bila pripravljena s kakšnim nasvetom sodelovati pri konzultacijah, Breda?

Seveda, z veseljem. Glede na vse, kar se dogaja na področju dojemanja biološkega in družbenega spola v zadnjih letih, tvoje kompleksno vprašanje zahteva kompleksen odgovor, za katerega je forma diplomske naloge vsekakor primernejša od odstavka, ki si ga lahko privoščim v intervjuju. Za bralstvo pa dodajva pojasnilo, da je v tvojem vprašanju najbrž skrita tudi aluzija na tematiko moje komparativistične diplomske naloge (Ženske podobe v osrednjih romanih Virginie Woolf), ki si jo kot član komisije ocenjeval. Pa sva (spet) na koncu ene in začetku druge poti …

Avgust je s svojo kolažno strukturo dnevniških zapisov, pisem in »uradnih razglasov«, predvsem pa seveda z naslovnim likom spet nekaj čisto drugega. Kako si razlagaš to Williamsovo pisateljsko potikanje po tako različnih zgodovinskih svetovih? Od severnoameriških lovcev na bizone prek eksistencialne drame novodobnega profesorja književnosti do nič manjše drame rimskega cesarja.

Žal ne najdem citata iz biografije, v katerem to zelo lepo pojasni Williams sam: nekaj, kar je že raziskal in obdelal, ga kratkomalo ni več zanimalo. Podati se je moral v nekaj novega. Sama dojemam to tudi kot raziskovanje oblike pisanja – njegovi trije osrednji romani se ne razlikujejo le po obravnavanem zgodovinskem obdobju in tematiki, temveč tudi po formi, v katero je prelil vsebino. S tem me spominja – žal se bom zdaj začela ponavljati – na Virginio Woolf in njeno eksperimentiranje z (romanopisno) formo, zagotovo pa bi se našel še kak primer. Zame je to še eno znamenje mojstrstva, pa tudi gibkosti in pustolovskosti avtorjevega oziroma avtoričinega duha.

Shieldsova monografija natančno izrisuje okoliščine nastajanja Williamsovih knjig, njegovo pisateljsko metodo, pa tudi vsakokratne ustvarjalne in življenjske dileme. A tako, da njegovim romanom pusti dihati, interpretativno jih ne posiljuje, prav tako jih ne zvaja na poglavja iz pisateljeve biografije. Še manj obratno, kajpada. Najbrž pa velja tudi, da bi bili ti romani drugačni, če bi se Williamsova življenjska pot odvijala drugače. Preveč spekulativno vprašanje?

Kot je razvidno iz biografije, so na sam nastanek Williamsovega romanopisja dejansko vplivala nekatera biografska dejstva: prijateljevanje z mentorjem Alanom Swallowom, enim prvih kritičnih premišljevalcev ameriške zmagovalske upodobitve osvojitve Divjega zahoda, ga je, recimo, spodbudilo k pisanju Klavčevega Prehoda; odnos z lastnim »očetom« in lastnimi otroki je bil povod za Avgusta. Ne smemo pa pozabiti, da sta bila Williamsu dana pisateljski talent in bujna domišljija, s katero je prekvasil in nagradil lastna doživetja, ter da si je s študijem književnosti pridobil zgodovinsko in teoretično znanje. Z drugimi besedami: ob drugačni življenjski poti bi bila vsebina njegovih del najbrž drugačna – če bi ugibala, kakšna, bi najbrž povedala več o svojih fantazijah kot o samem Williamsu. Vsaj zame je ključno, da je Williams kot pisatelj dobro uporabil to, kar mu je bilo dano: talent in imaginacijo.

Williamsu si kot prevajalka njegovih treh romanov posvetila nekaj dolgih mesecev – če ne celo let – svojega življenja. Ob prevajanju Shieldsove knjige o »možu, ki je napisal popoln roman«, si naletela na številne podatke in opise peripetij iz Williamsovega življenja, ki jih prej najbrž nisi natančneje poznala. Shields marsikaj od tega dokumentira in plastično predstavi, mdr. začetke kreativnega pisanja na ameriških univerzah, vprašanje ženske (ne)enakopravnosti v desetletjih po drugi svetovni vojni itn. Osvetli tudi Williamsove pijanske in še kakšne eskapade. Eden izmed njegovih kolegov je ob tem moral modro ugotoviti: »Kako je tak pizdun lahko tako nadarjen? Eh, ja, ziher se nam bo vsem poscal na grob.« Tole se sliši precej dramatično, govori pa predvsem o tem, da je bil Williams dokaj zagonetna osebnost.

Biografijo sem prvič prebrala šele oktobra 2019, slabo leto dni po izidu poslovenjenega Avgusta – prvi dve deli sem torej prevedla brez podrobnejšega poznavanja Williamsove biografije. Med prvim branjem biografije sem spontano pomislila »Še dobro«. Kot ženska in kot komparativistka sem kajpada trznila ob opisih Williamsovega šovinističnega obnašanja v akademskem okolju. Kot prevajalka sem se vprašala, ali bi Stonerja prevedla drugače, manj naklonjeno, če bi to vedela. Najverjetneje ga ne bi – retrospektivno prevpraševanje prevajalskega odnosa je bila pač moja instinktivna reakcija. Kot prevajalka in psihoterapevtka sem šolana, da se od instinktivnih reakcij poskušam odmakniti in jih premisliti, preden se še sama odzovem. Je pa moja primarna reakcija zelo povedna: lepo pokaže, kako težko je včasih razločiti avtorja in njegovo delo ter kako zagoneten je odnos med delom ter osebnostjo in ravnanjem avtorja.

Kar pa se Williamsove zagonetnosti tiče: marsikaj je v biografiji zapisano v opombah na koncu knjige. Vsaj sama sem se ob tem spraševala, ali bi takšno mero biografske iskrenosti prenesel tudi slovenski prostor. Shields, recimo, zelo pogumno odstira senčno plat (ameriške) literarne scene: alkoholizem. Opozori tudi, da so bili številni ameriški pisatelji, ki so imeli težave z alkoholom, veterani druge svetovne vojne. V tej točki mislim, da je samo nakazan razmeroma prezrt problem, ki ni omejen samo na polje književnosti: da so zaradi vojnih travm žrtve vojne tudi vojaki, ki so vojno preživeli. Po navedbi Nancy Williams, avtorjeve soproge, se je s posttravmatsko stresno motnjo soočal tudi Williams. Poskusil jo je sicer literarno prekvasiti v svojem zadnjem romanu, a ga ni nikoli uspel dokončati.

Domnevam, da se s prevodom Willamsove biografije od avtorja Stonerja – vsaj kot prevajalka – poslavljaš. Glede na to, da bo čez leto ali dve v Labirintih izšel tvoj prevod monografije avstralske teoretičarke Lorraine Sim, ki se loteva Virginie Woolf, in sicer iz poudarjeno filozofske perspektive, bi rekel, da se vračaš k prvotni ljubezni. A naj vseeno končam z biografsko spekulacijo: Virginia Woolf in John Williams. Če bi jima usoda prekrižala poti in če bi prebrodila medgeneracijsko razliko, to ne bi bila ravno harmonična kombinacija?

Ja, mislim, da se s tem izidom končuje moje »desetletje z Williamsom«. In tudi sama sem bila presenečena, ko sem ugotovila, kako je svet literature pravzaprav »majhen«, če se lahko tako izrazim. Če bi Virginia Woolf živela dlje, bi namreč teoretično obstajala možnost, da bi se z Williamsom srečala. Williams in njegova druga žena Yvonne sta aprila 1948 namreč spoznala pisatelja Douglasa Woolfa, nečaka Leonarda Woolfa, Virgininega moža, in Douglas se je pozneje z Yvonne poročil in si ustvaril družino.

Kolikor lahko razberemo iz dnevnikov Virginie Woolf, je znala biti v sodbah ljudi in literatov zelo ostra, včasih tudi pikra, Williams pa v tistem obdobju še ni bil naklonjen modernizmu. Biografski podatki torej res govorijo v prid temu, da njuno srečanje najbrž res ne bi bilo pretirano harmonično, morda bi znal kdo iz tega napisati pravo malo dramo. A kot si že sam omenil, naj to ostane na ravni spekulacije, saj se izrekava o ljudeh, ki svojega več ne moreta povedati.

 

 

Biografijo Johna Williamsa lahko naročite tu.

O avtorju. Matevž Kos (Ljubljana, 1966) je literarni zgodovinar, esejist in urednik. V letih 1993–1998 je bil odgovorni urednik revije Literatura, pri LUD Literatura danes ureja knjižni zbirki Novi pristopi in Labirinti. Na ljubljanski Filozofski fakulteti, kamor hodi v službo, je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije ter doktoriral iz literarnih ved. … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.