Uroš Zupan

Uroš Zupan

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija).  Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Ljubezen je treba deliti

    Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

  • Sarajevska elegija

    beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

  • Konec kajenja

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

  • Ne vračaj se na kraje, ki so te osrečevali

    Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

  • Smrekov lubadar

    Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Vsi avtorjevi prispevki

Avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica