Knjiga o knjigah. No, in nekaj komadih. Rekli bi, da gre za knjigo kritik in ne bi se kaj dosti zmotili. Ali pa tudi, saj besedila, ki nam jih v zadnjem delu predstavi Uroš Zupan, niso zvrstno prav lahko določljiva. Platnice govorijo o esejističnem, kar bi tudi šlo, a občasno zmanjkajo običajni elementi. Na nekaterih mestih gre tudi za spomine ali za literarne odlomke in morda še kaj. Skratka, mešanica, nedvomno svojevrstna, ki jo moramo prebirati s pogledom radovednosti in ne s prepričanjem, kaj da imamo pred sabo.Preberi

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam je generacijski nastop, za katerega vsaj na začetku nismo imeli dovolj potencialov, na široko odprl vrata na literarno sceno.Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Uroš Zupan je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, ki se ga je že s svojim pesniškim prvencem Sutre prijel naziv kultni avtor. Je avtor mnogih pesniških zbirk, med katerimi so Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Z zadnjo pesniško zbirko, naslovljeno Počasna plovba (2014), pa nam Zupan ponudi pregled čez svoj celotni dosedanji pesniški opus.Preberi

Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim tudi o identifikacijskem bralcu, ki mu je branje v slast in se z vsebino identificira ter se loči od strokovnega, ki se čtiva loti drugače. Kako že, ne bi na tem mestu. Za domačo nalogo nam je bilo naročeno, da preberemo Strukturalno poetiko. Do kdaj, ni bilo rečeno. Prvo književno besedilo, ki smo ga morali prebrati in o katerem smo v šoli govorili, je bil Ep o Gilgamešu. Stari smo bili petnajst let.Preberi

V sodobni slovenski poeziji se pojavlja vedno več prvih pesniških zbirk, za katere bi zlahka lahko trdili, da presegajo nerodnosti prvenca. Gašper Torkar tu ni nobena izjema. Njegova zbirka je razdeljena na uvodno pesem ter pet razdelkov, v katerih nas občasne pojave datumskega zapisa bodisi na začetku bodisi na koncu pesmi, ki v večini uporabljajo diskurz, podoben dnevniškemu zapisu, napeljujejo v dojemanje subjekta kot vedno bolj artikuliranega in zrelega. K prepričljivosti vsakdanjostiPreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.Preberi

Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so posamezni deli nastali? Ali pesmi v njih ustrezajo posameznim strnjenim obdobjem v takšnem zaporedju ali pa si jih pisal vzporedno?Preberi

Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o lokalnih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupen jezik in naredila načrt, kako naj bi prišel do plakete Tončke Čeč. Sklenjeno je bilo, da bo najbolje, če si kar sam napišem predlog (utemeljitev) in pripišem zasluge, kajti sam naj bi najbolje poznal svoje delo.Preberi

Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v izrazito visokogorsko (nemško) govorno področje, tudi sami udeleženci razprave – Jani Virk, Neva Šlibar in Uroš Zupan – so knjige omenjenih avtorjev razvrščali predvsem po svojih osebnih preferencah. Profesorica Neva Šlibar je na primer omenila, da so avtobiografske kratke zgodbe, naslovljene kot Moje nagrade, Bernhardova najbolj dostopna besedila: »Tu vidimoPreberi

Poročilo s pogovora, v katerem je avtorica spregovorila o nastanku svojega nagrajenega romana, a tudi o pomenu kritiških odzivov in osebnih izkušenj za prehod iz poezije v prozo.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

I

Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? – v poeziji vedno znova opozarjajo tisti primeri, pri katerih je težko upravičiti sodbo, da gre kljub vsemu za premišljeni in oblikovani način sporočanja, ki kljub navidezni odsotnosti pravil ne more biti podvrženo poljubnosti. Toga pravila normativnih poetik, s katerimi bi si lahko pomagali tako pri pisanju kot pri branju in sPreberi

Potem ko so se gostujoči kritiki in povabljeni pesniki že dodobra ogreli (k čemur je prispevalo tudi do skrajnosti ogreto ozračje), sem sama prispela v Rogaško ravno pravi čas, da sem še ujela avtobus, ki je na Pilštanj (eno redkih vasic, ki jo domačini še vedno imenujejo trg) popeljal vse prej omenjene, v družbi treh norveških pesnikov in nekaj skrajnih navdušencev, ki so se vroč vikend namesto morju odločili posvetiti poeziji.Preberi