Konec šolskega leta
Zgodba iz zbirke Kar smo izgubile v ognju
Mariana Enriquez
Nikoli ji nismo posvečale pretirane pozornosti. Bila je eno tistih deklet, ki ne govorijo veliko, ki niso videti preveč inteligentna, pa tudi ne preveč neumna, in ki imajo tisti zlahka pozabljivi obraz, tak, ki ga, čeprav ga vidiš vsak dan na istem mestu, zelo verjetno v nekem drugem okolju ne bi prepoznal, še manj pa bi mu lahko nadel ime. Izstopala je samo po tem, da se je slabo oblačila, grdo, pa ne zgolj to: oblačila, ki jih je nosila, so bila videti izbrana zato, da bi skrila njeno telo. Bila so vsaj dve ali tri številke prevelika; srajce, zapete do zadnjega gumba, hlače, ki niso dovolile uganiti njenih oblin. Le zaradi obleke nam je bilo mar zanjo, pa še to le zato, da smo kritizirale njen slabi okus in jo neusmiljeno obsojale, da se oblači kot starka. Ime ji je bilo Marcela. Lahko bi bila tudi Mónica, Laura, María José, Patricia, katero koli od teh zamenljivih imen, ki jih imajo običajno dekleta, na katera ni nihče pozoren. Bila je zanič učenka, vendar so se profesorji le redko spravljali nadnjo. Veliko je manjkala, toda nihče ni omenjal njene odsotnosti. Nismo vedele, ali je njena družina bogata, s čim se ukvarjajo njeni starši, v katerem predelu živi.
Vseeno nam je bilo.
Dokler ni med uro zgodovine nekdo z gnusom kriknil. Mogoče Guada? Slišati je bilo kot Guadin glas, sedela je namreč blizu nje. Medtem ko je profesorica razlagala bitko pri Caserosu, si je Marcela izpulila nohte na levi dlani. Z zobmi. Kot bi bili umetni. Prsti so ji krvaveli, vendar ni po kazala bolečine. Nekaj deklet je bruhalo. Zgodovinarka je poklicala ravnateljico, ki je Marcelo odpeljala; manjkala je teden dni in nihče nam ni ničesar povedal. Ko se je vrnila, se je iz nevidnega dekleta spremenila v slavno. Nekatere punce so se je bale, druge so hotele postati njene prijateljice. To, kar je naredila, je bilo nekaj najbolj nenavadnega, kar smo kdaj videle. Nekaj staršev je zahtevalo sestanek, da bi se pogovorili o primeru, ker se jim ni zdelo primerno, da bi bile še naprej v stiku s tako »neuravnovešenim« dekletom. Vendar so zadevo uredili drugače. Do konca šolskega leta in s tem tudi konca srednje šole ni bilo več dolgo. Marcelini starši so zagotovili, da se bo spravila v red, da jemlje zdravila, hodi na terapijo, da je pod nadzorom. Drugi starši so jim verjeli. Moji se niso zmenili za vse to: pomembne so jim bile le moje ocene in še vedno sem bila najboljša učenka, tako kot vsako leto.
Marcela je bila nekaj časa v redu. Vrnila se je z obvezani mi prsti, sprva z belimi povoji, nato z obliži. Zdelo se je, kot da se epizode z izpuljenimi nohti sploh ne spominja. Ni se spoprijateljila z dekleti, ki so pristopila k njej. Na stranišču so nam te, ki so hotele postati Marceline prijateljice, pri povedovale, da je z njo nemogoče, da sploh ne govori, da jih sicer posluša, vendar jim nikoli ne odgovori, in da strmi vanje tako nepremično, da jim nazadnje vlije strah v kosti.
V stranišču se je pravzaprav vse skupaj začelo. Marcela se je gledala v ogledalu, na edinem delčku, kjer je bilo to sploh mogoče, kajti večji del je bil počen, zamazan ali pa popisan z ljubezenskimi izjavami oziroma z žaljivkami zaradi kakega spora med kakima besnima dekletoma, in to s flomastrom ali pa s šminko. Bila sem s svojo prijateljico Agustino: poskušali sva zgladiti spor, ki sva ga imeli pred kratkim. Nama se je prepir zdel pomemben. Dokler ni Marcela od nekod (verjetno iz hlačnega žepa) potegnila žiletke. Bliskovito in natančno si je naredila rez na licu. Kri ni takoj pritekla, ko pa je, se je ulila skoraj v curkih in ji zmočila vrat in srajco, zapeto do vrha, kot bi bila nuna ali pa kak zategnjen tip.
Nobena od naju ni naredila nič. Marcela se je še na prej gledala v ogledalu, strmeč v rano, ne da bi pokazal bolečino. To je name naredilo največji vtis: sploh je ni bo lelo, to je bilo jasno, saj ni ne nagrbančila čela ne zatisnila oči. Odzvali sva se šele, ko je dekle, ki je lulala, odprla vrata in zakričala: »Kaj se je zgodilo?!« in poskušala ustaviti kri z robčkom. Moja prijateljica je bila na robu solz. Meni so se tresla kolena. Marcelin nasmeh, še vedno se je namreč gledala v ogledalu, medtem ko si je pritiskala robček na obraz, je bil lep. Njen obraz je bil lep. Ponudila sem ji, da jo pospremim domov ali v ambulanto, kjer bi ji rano razkužili in zašili. Šele takrat se je zdramila in odkimala, rekla je, da bo šla s taksijem. Vprašale smo jo, ali ima denar. Odgovorila je, da ga ima, in se ponovno nasmehnila. Nasmeh, v katerega bi se lahko vsak zaljubil. Ponovno je manjkala teden dni. Cela šola je izvedela za incident: govorilo se ni o ničemer drugem. Ko se je vrnila, smo se vsi trudili, da ne bi gledali povoja, ki ji je zakrival polovico obraza, toda nobenemu ni uspelo.
Po tem dogodku sem se trudila pri pouku sedeti blizu nje. Želela sem si le to, da bi govorila z mano, da bi mi po jasnila. Hotela sem jo obiskati pri njej doma. Hotela sem vedeti vse. Nekdo mi je povedal, da se je govorilo o tem, da bi jo dali v bolnišnico. Predstavljala sem si bolnišnico z ribnikom iz sivega marmorja na dvorišču ter vijolične in rjave rože, begonije, kovačnike, jasmine – nisem si pred stavljala morečega in umazanega in žalostnega zavoda za duševno bolne, predstavljala sem si kliniko, polno žensk z izgubljenim pogledom. Sedeč ob njej, sem videla, tako kot vsi drugi, vendar od blizu, kaj se ji je dogajalo. Vse smo to videle, prestrašene, očarane. Začelo se je z njenim drgetom, čeprav dejansko ni šlo za drget, temveč kot bi se večkrat zapored zdrznila. Mahala je z rokami po zraku, kot bi odganjala nekaj nevidnega, kot bi se branila, da je nekaj ne bi udarilo. Nato si je zakrila oči in ponavljala ne, ne, odkimavajoč z glavo. Profesorji so to videli, vendar so jo poskušali ignorirati. Me tudi. Bilo je fascinantno. Njo je pred vsemi brez sramu metalo, sram pa je bilo nas.
Kmalu zatem si je začela puliti lase, predvsem na sprednji strani glave. Na njeni klopi so se nabirali prameni,kupčki ravnih svetlih las. Čez teden dni se ji je že videla rožnata in lesketajoča se koža na lobanji.
Sedela sem poleg nje tistega dne, ko je stekla iz razreda. Vsi so gledali za njo, le jaz sem ji sledila. Čez nekaj časa sem opazila, da za menoj prihajata prijateljica Agustina in dekle, ki ji je takrat na stranišču priskočila na pomoč, Tere, iz paralelke petega letnika. Čutile smo se odgovorne. Ali pa smo hotele videti, kaj bo naredila, kako se bo tisto končalo.
Znova smo jo našle na stranišču. Bilo je prazno. Kričala in jokala je, kot bi jo popadla otroška trma. Povoj ji je odpadel in lahko smo videle šive na rani. Kazala je na eno od stranišč in vpila: »Pojdi stran pusti me pojdi stran dovolj je.« Nekaj je bilo v zraku, preveč svetlobe, in zrak je še bolj kot po navadi smrdel po krvi, scanju in razkužilu.
Rekla sem ji:
»Kaj se dogaja, Marcela?«
»Ga ne vidiš?«
»Koga?«
»Njega. Njega! Tam, v stranišču! Ga ne vidiš?«
Gledala me je tesnobno in prestrašeno, vendar pa ne zmedeno: nekaj je videla. Toda v kabini ni bilo nikogar, tam je bila le školjka s polomljenim pokrovom in verigo, ki je bila preveč pri miru, nenormalno pri miru.
»Ne, ničesar ne vidim, ničesar ni,« sem ji odgovorila. Za hipec zbegana me je zgrabila za roko. Še nikoli prej se me ni dotaknila. Pogledala sem njeno roko: nohti ji še niso zrastli ali pa, kar je bilo še verjetneje, si je tisto, kar ji je zrastlo, sproti populila. Videle so se le kutikule, in te so bile krvave.
»Ne? Ne?« Znova se je zagledala v kabino. »Pa saj je tam. Tam je. Govori z njim, reci mu kaj.«
Strah me je bilo, da se bo veriga zazibala, vendar je še na prej mirovala. Marcela je očitno nekaj poslušala in pri tem pozorno gledala v kabino. Opazila sem, da tudi trepalnic skorajda nima več. Tudi te si je populila. Kmalu bo začela z obrvmi, sem pomislila.
»Ga ne slišiš?«
»Ne.«
»Ampak nekaj ti je rekel!«
»Kaj je rekel? Povej mi.«
V tem trenutku se je v pogovor vmešala Agustina, rekla mi je, naj Marcelo pustim pri miru, me vprašala, ali sem nora, kaj ne vidiš, da ni ničesar, ne sledi njeni igri, strah me je, pokličimo koga. Prekinila jo je Marcela, ki ji je zakričala UTIHNI, KURBA USRANA. Tere, ki je bila precej snobovska, je zamrmrala, da je to too much, in šla po pomoč. Jaz sem poskušala situacijo obvladati.
»Ne zmeni se za ti trapi, Marcela, kaj pravi?«
»Da ne bo odšel. Da je resničen. Da me bo še naprej silil delati stvari in da mu ne morem reči ne.«
»Kakšen je?«
»Moški je, vendar je oblečen v oblekico za birmo. Roke drži za hrbtom. Vedno se smeje. Zdi se Kitajec, ampak je samo pritlikav. Lase ima naželirane. In me sili k temu.«
»K čemu te sili?«
Ko je Tere prišla s profesorico, ki jo je komaj prepričala, da vstopi v stranišče (pozneje nam je povedala, da se je pred vrati nabralo kakih deset deklet, prisluškovala so in druga drugi govorila ššššš), nama je Marcela ravno hotela pokazati, kaj jo sili početi naželiranec. Prihod profesorice pa jo je zmedel. Usedla se je na tla in z vekami brez trepalnic, ki niso mežikale, odkimavala z glavo.
Marcela se ni nikoli več vrnila v šolo.
Odločila sem se, da jo obiščem. Njenega naslova ni bilo težko dobiti. Čeprav je bila njena hiša v predelu, kjer nisem bila še nikoli, sem brez težav prišla tja. Drhte sem pritisnila na zvonec: na avtobusu sem si pripravila izgovor za svoj obisk, ki bi ga ponudila staršem, toda zazdel se mi je bedast, neumen, prisiljen.
Obnemela sem, ko je vrata odprla Marcela, ne zgolj od presenečenja, da se ona oglaša na zvonec – predstavljala sem si jo v postelji, zadrogirano –, temveč tudi zato, ker je bila videti zelo drugačna, na glavi, ki je bila gotovo že skoraj povsem plešasta, je nosila volneno kapo, oblečene
je imela kavbojke in pulover normalne velikosti. Razen trepalnic, ki ji še niso ponovno zrastle, je bila videti kot zdrava, navadna punca.
Ni me povabila noter. Stopila je ven, zaprla vrata za seboj in skupaj sva obstali na ulici. Bilo je mraz; z rokami se je objemala okrog trupa, meni so zmrzovala ušesa.
»Ne bi smela priti,« je rekla.
»Rada bi vedela.«
»Kaj bi rada vedela? Ne bom se več vrnila v šolo, konec je, pozabi na vse skupaj.«
»Rada bi vedela, kaj te tisti možiček sili početi.«
Marcela se je zagledala vame in poduhala zrak naokoli. Nato je zavila z očmi proti oknu. Zavese so se komaj premaknile. Vrnila se je v hišo, toda preden je zaloputnila vrata za seboj, je rekla:
»Boš že izvedela. Nekega dne ti bo povedal sam. Prosil te bo, vem. Kmalu.«
Ko sem na poti nazaj sedela na avtobusu, sem začutila, kako mi utripa rana, ki sem si jo prejšnji večer, pod rjuha mi, naredila z žiletko na stegnu. Ni me bolela. Nežno sem si pomasirala nogo, vendar dovolj močno, da je iz ranice pribrbotala sveža kri in na mojih svetlo modrih kavbojkah narisala tanko sled.
Zbirko Kar smo izbugile v ognju lahko naročite tu.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.