Žalostni ljudje ne poznajo milosti

Južna Amerika v misli prikliče mistične podobe starodavnih obredov avtohtonih ljudstev na eni strani, na drugi strani pa globoko krščanstvo, ki so ga s sabo prinesli španski priseljenci. Lokalni svetniki in njihovi kulti, ulice, polne oltarčkov, magični rituali in šamanistične seanse v temnih zakajenih sobah, vse to se je razvilo iz trčenja verovanj. Literarna krajina Mariane Enriquez je prežeta s tem skrivnostnim duhom, pod katerim pa se skriva surova realnost ljudi, ki jo naseljujejo.

V dvanajstih zgodbah, ki sestavljajo zbirko, smo priča revščini, velikim socialnim razlikam, kriminalu, nasilju, duševnim stiskam, okoljskim katastrofam in kolektivnim travmam iz časa t. i. umazane vojne, ki je vodila v diktaturo med letoma 1976 in 1983, ko je Argentini vladala vojaška hunta pod vodstvom Jorgeja Videle. Kot da vse to ne bi bilo dovolj tesnobno že samo po sebi, avtorica doda še grozljive in fantastične elemente. Morda zato, da bi grozo realnosti laže prenesli. Ali pa smo nanjo postali že tako neobčutljivi, da se je lahko zavemo le ob globokem šoku, ki nas zdrami iz naše otopelosti. Tako osamljena prebivalka propadajoče vile v nekdaj bogati soseski Buenos Airesa šele ob stiku z nenavadnim umazanim dečkom z ulice uvidi bedo in žalost, ki obkrožata njen idealizirani dom, mladi dekleti, ki načrtujeta maščevanje, prestrašijo duhovi pozabljene preteklosti, ki še vedno naseljujejo nekdanjo policijsko šolo iz časa diktature, zdaj spremenjeno v gostišče, tožilka, ki rešuje primer pogrešanih fantov in vkoraka v njuno revno sosesko, pa tam najde mrtvo reko, iz katere se je porodilo nekaj nečloveškega.

Rdeča nit zbirke je nasilje v vsej svoji telesnosti, ki ga protagonistke pogosto zadajajo kar same sebi. Z izjemo ene zgodbe namreč spremljamo ženske like, povečini ujete v slabe odnose ali prisiljene v zatiranje svoje identitete. Ena od njih postane najboljša prijateljica z lobanjo in se strada v želji, da tudi na njenih kosteh ne bi bilo več mesa; v drugi zgodbi pa spremljamo pripoved dekleta o sošolki, ki si puli nohte, trepalnice in obrvi, ker jo v to sili pritlikav možiček. Motnje hranjenja in slaba samopodoba vodijo protagonistke v nasilje nad lastnim telesom, pri čemer se lahko vprašamo, v kolikšni meri gre pri tem za samopoškodovanje, ki ga narekuje družba, obsedena z nedosegljivimi lepotnimi standardi. V zadnji zgodbi, ki je zbirki dala tudi naslov, pa nasilje nad lastnim telesom postane dejanje upora. Ženske so zažigali od nekdaj, zdaj pa so se začele zažigati same in ponosno nositi svoje brazgotine: »Za zažige so krivi moški, ljubica. Od nekdaj so nas zažigali. Zdaj pa se zažigamo same. Vendar ne bomo umrle: pokazale bomo svoje brazgotine.« Ženske se iznakazijo, spremenijo se v ženske pošasti, da bi se moškim gnusile in bi jih ti končno prenehali nadlegovati, posedovati. Z nasiljem nad lastnimi telesi želijo končati nasilje, ki jih nad ženskimi telesi izvajajo drugi.

Fizično nasilje nad sabo izhaja iz stiske in želje po izhodu. Beremo lahko o mladih dekletih iz nefunkcionalnih družin, ki bežijo v droge, neskončne zabave in samodestruktivne igre, s čimer samo nadaljujejo mrežo nezdravih odnosov. Duševne bolezni so, kljub temu da o njih vse več govorimo, še vedno tabu tema in mnogokrat prezrte. Tako ena izmed zgodb govori o odpuščeni socialni delavki, ki jo krivda začne preganjati s prividom priklenjenega dečka na sosedovi terasi, njen partner pa jo označi za norico in zapusti, namesto da bi ji poiskal pomoč, ko se znajde v primežu globoke depresije. Skrhani odnosi, osamljenost in pomankanje komunikacije so še ena tema, ki jo avtorica naslavlja v zgodbah, najbolj očitno o ženski, ki s svojim (nekdanjim) partnerjem komunicira zgolj prek spleta, saj je ta postal t. i. hikikimori, ki zaprt v svojo sobo živi le še virtualno življenje.

Zgodbe so groteskne in med branjem imamo občutek, da se dogajajo v distopičnem okolju, čeprav so zasidrane v Buenos Airesu. Pisateljica svoje domače mesto prikaže tako, kot si lahko predstavljamo, da ga vidijo revni prebivalci, ki do urejenega središča nimajo dostopa. Nahajajo se na obrobju z onesnaženo, mrtvo reko, propadajočimi stavbami in nevarnimi ulicami, ki jim vladajo tolpe. Pa vendar je tam tudi središče kultov in ljudskih svetnikov, kot sta Gavčito Gil ali pa bolj zlovešči San la Muerte. Tam se bere tarot in izvaja magične obrede. Buenos Aires, kot ga prikaže Enriquez, je po eni strani surovo in neprijazno mesto, po drugi strani pa ima privlačno skrivnostno plat, duhovno dimenzijo, ki izraža upanje tudi za tiste, ki so se znašli v brezupnem položaju.

Argentinska avtorica v pričujoči zbirki, ki je prvotno izšla leta 2016 in je prvi prevod njenega dela v slovenščino, nadaljuje s temami, ki jih je odprla že v svojem prvencu, romanu Nič hujšega od padanja (Bajar es lo peor, 1995), s katerim je postala kultna avtorica. Oznaki »umazani realizem« in »sodobna grozljivka«, ki so ju pripisali romanu, bi zlahka veljale tudi za zbirko Kar smo izgubile v ognju. In prav tako kot njen prvenec tudi njena druga zbirka kratke proze skozi lečo fantastike odraža temne plati Buenos Airesa. Mariana Enriquez družbeno kritiko obleče v žanr grozljivke. Revščina, socialna neenakost, diskriminacija, nasilje, posebej nasilje nad ženskami in femicid, okoljsko onesnaženje – vse to so težave, ki ne pestijo samo Argentine, temveč ves svet. Vendar pa smo s šokantnimi novicami soočeni vsakodnevno in vse manj se nas dotaknejo. Groza je potrebna, da nas strese iz apatije, in avtorica to s pridom uporablja.

Med prebiranjem zbirke se lahko bralka večkrat zamisli, ali niso zgodbe dovolj krute že brez dodane grozljive, groteskne in fantastične note. Beremo o žalostnih ljudeh, ki ne poznajo milosti, najmanj do sebe. Njihove usode niso srečne in njihove običajne okoliščine so že grozljive. In to je tisto, kar je pravzaprav do kosti srhljivo.