Vrt

Na sredi našega življenja pota
sem gozdu črnemu zašel v globine,
ker me na stranpot je zavedla zmota.

Dante Alighieri

Tista pomlad je prišla tako iznenada, že je bilo tu poletje. Seveda sem bil prepričan, da bom vse zmogel sam. Z avtoportreta me je gledal self-made man. Kar sem le mogel, sem opravil sam. Znam uporabljati vrtalnik, krožno žago, kotni brusilnik, vibracijski brusilnik, vrtalno kladivo, motorno žago, akumulatorske škarje za živo mejo in kosilnico, da sploh ne omenjam lopate, zidarske žlice, izvijača in sekire. Če je treba, v roke vzamem tudi koso. Rad si domišljam, da bi se znašel, tudi če bi se na lepem zgodil električni mrk ali če bi me postavili nekam na sredo gozda: posadil bi krompir, postavil hiško ali zaklonišče, mislim, da bi bil sposoben ubiti tudi kakšno žival, no, zajca gotovo, mogoče tudi kozo. Zavedanje, da nimam dveh levih rok, mi je vlivalo zaupanje, da me v prihodnosti čaka kakšno lepo presenečenje, na primer lonec masti v shrambi ali zakopana skrinja zlata. A seveda je mogoče tudi, da je za mojih odnosom sam-naredim-in-znam-in-sem tičalo tudi dejstvo, da se bojim ljudi, še posebej tujcev, ki pridejo in ukazujejo, kako je treba kaj narediti in kako je treba živeti, ki so pripravljeni takoj pomagati v zameno za moj denar, ki ga ni prav veliko.

V nekem trenutku pa sem se zavedel, da sem potisnil samega sebe v kot! Tako ne bom več mogel naprej. Stal sem sredi cvetlične gredice z lopato v roki, samemu sebi sem se zasmilil, moči so mi pošle, bil sem kot v blodnjaku, tako duševno kot dejansko. Kako je lahko prišlo do tega? Grmičevje cibore in vejice malin so se razrasli prek irisov, azalej, plamenk, dalij in vsega, kar je nekoč raslo tam, saj še sam ne vem, koliko rož je izginilo. Tu in tam sem uzrl kakšen osat, koprivo in še nekaj – pod vsem skupaj je gredico preraščala gosta preproga regačice. Tudi regačica je rastlina, sem poskušal razmišljati v smeri biotske raznovrstnosti, naj gredo stvari svojo naravno pot. Lopato in vile sem že pospravil nazaj v lopo, a skozi okno je bilo vse videti tako grozno; kaj sploh počnejo tam rože, če se vse skupaj spreminja v goščavo? Je sploh kaj upanja, se ima sploh smisel naprezati, če se bo na koncu vse razraslo kot na zemljiščih, kjer je le po zaraščenih jablanah mogoče sklepati, da je tam nekoč najverjetneje nekdo živel? Na trenutke me je prijelo, da bi ves vrt asfaltiral.

Kako smo lahko tako zelo prepričani, kako lahko verjamemo, da so ljudje močni in zdravi, da zmorejo vse sami? Potem pa se le izkaže, da smo šibki in krhki. Vso noč se sliši, kako se ceframo, kot bi kdo iz časopisa trgal oglas. Z grmovjem preraščena gredica pa tuli kot zevajoča usta. Bilo je šele sredi poletja, še celo večnost bo trajalo, da pride zima in zapade sneg, ki bo vse skupaj prekril.

Nazadnje sem moral priznati nemoč, poiskal sem vrtnarja, a najprej sem opravil poglobljeno raziskavo, nisem hotel dobiti za vrat kakšnega brkatega kolhoznika, ki bi si nekaj momljal v brk in mi vrt obrnil na glavo. Hkrati sem pripravljal samega sebe, skušal sem ubesediti, kaj bi rad od neznanca, ki bo zavihal rokave na mojem vrtu in se ga lotil s svojo profesionalno lopato. Velika mera zaupanja mora biti prisotna, da si upaš nekomu pokazati svoj nered! Odločil sem se za Virge. Če je ženski ime Virge, je gotovo dobrovoljna in pridna, zlahka bom navezal stik z njo. Vedno sem se bolje razumel z ženskami, in one z mano, vsaj tak občutek imam. In nisem se zmotil!

Virge se je pripeljala z belim kombijem. Česa vse ni imela v njem – ni da ni! Mogoče je celo živela tam noter? Naredila sva en krog po vrtu, pa ne tako, da bi ona hodila spredaj, jaz pa bi opravičujoče capljal za njo, ampak sva se sprehajala, kot da ni nič, vse je šlo tako gladko, v loku sva prišla do jablan, pomenkovala sva se o tem in onem, uspelo se mi je otresti živčnosti in strahu, bil sem prava klepetulja, že takoj od prve minute se je med nama stkala vez, ustvarilo se je zaupanje. Vedela je, da sem pisatelj, meni pa vedno ogreje srce, če me kdo prepozna. Zadnje čase sem se začel zavedati svojega položaja, res je bilo, kot bi le ždel v goščavi in čakal, da mi kdo prereže ovijalke okoli grla in nog, da si utre pot k meni in me odvede na svetlobo, kjer bom lahko spet vzbrstel.

Virge se je razgledala in pohvalila moje rastline, kar je pač bilo za pohvaliti, na drugih mestih je bila pripravljena deliti napotke, dokler nisva nazadnje prišla do gredice.

»Je to zdaj ta …?« Kaj? Pekel? A za Virge to ni bilo nič brezizhodnega, videti je bilo, da se je vajena spopadati še z večjimi izzivi, bila je zelo razgledana. Pogled je zavrtala v gredico, očitno je bilo, da lahko vidi tudi zemljo pod regačico. Nazadnje je rekla:

»Potrebna bo kompleksna rešitev.«

Tega stavka sem se najbolj bal, toda na moje presenečenje me zdaj kar naenkrat ni vrgel iz tira, z zanimanjem sem ji prisluhnil, ko sva hodila okoli gredice.

»Seveda se da na nekaj mestih malo izkopati, ampak prav veliko ne bo pomagalo, plevel se hitro spet razraste.«

»Ja, res je.« Strinjal sem se z Virge, vedel sem, o čem govori. Človek tako redko dobi priložnost, da bi se z nekom pomenil o pomembnih rečeh.

»Predlagam, da izkopljemo zemljo iz gredice do globine dveh listov lopate, na dno položimo protikoreninsko zaščito, potem postavimo okvir za gredo, priporočam kovinskega, da ne bo napoti kosilnici, opeke tu zraven so res lepe, a se rade polomijo, poleg tega med njimi začne poganjati trava.«

»Tega res nočem več.« Odkimal sem, potem pa spet pokimal, ko je nadaljevala:

»Vse rastline in rože bi bilo treba izkopati in ponovno posaditi, mogoče ne bi škodilo, če bi na novo načrtovala vrt?«

Nikoli si ne bi mislil, da bom na to rekel:

»Sliši se kot dobra ideja.« Zdaj je pokimala Virge, skoraj kot v zahvalo, da sem ji zaupal in prisluhnil njenemu nasvetu.

»Tukaj imate na primer okrasni brin, dobra izbira, zelo odporen proti mrazu, toda zdaj je v senci, zanj potrebujeva bolj sončno mesto. Po drugi strani pa je tale vilovina že precej shirana, potrebovala bi bolj vlažno prst.«

»Vlažno prst?« Nisem se mogel domisliti nobenega kraja na vrtu, ki bi bil dovolj vlažen, a Virge mi je pomagala:

»Na eni strani hiše imate napeljan žleb …«

»In?«

»Samo ob enem kotu hiše bi morali urediti drenažo, tako bi lahko deževnico usmerili h gredi, nastal bi tak manjši bazenček …«

»Močvirje!« sem pristavil, Virge se je namuznila ob moji šali, takoj sem vedel, da ima smisel za humor.

»V močvirje bi lahko zasadili tudi druge vodne rastline, kalužnica je prečudovita.«

»Res je!«

»Šopi sladike so krasni!«

Še nikoli nisem slišal za sladiko, a čutil sem, da sem na pravi poti, tako lepo in enostavno se je bilo prepustiti nekomu drugemu, da je poskrbel zate. Včasih se utrudimo samote in samih sebe. Pod tem bremenom je bil moj razvoj okrnjen, zdaj bom temu napravil konec!

Prehodila sva ves vrt, s kritičnim očesom sva se ozrla tudi na kosmuljevo grmičje, ki ga je bilo več kot očitno treba pomladiti in zasaditi v visoke grede, nekatere rastline so imele neprimerne sosede, drevesa je bilo treba obrezati, za nekatera pa je Virge predlagala, da bi jih celo podrla. Priporočala je, da v kotičku vrta, kjer sije popoldansko sonce in kjer je trenutno kompostnik, postavim paviljon, na katerem bi lahko rasel ribez. Že sem si predstavljal, kako se bom ob vročih dneh zatekel v senčno zavetje paviljona, napisal kaj lepega, morda bi se poskusil v pisanju pesmi, pisal verze, česar še nikoli doslej nisem počel, morda pa je zdaj napočil pravi čas? Grozdi ribeza bi mi viseli nad glavo kot zlato.

Za vsak primer sem preveril, da njene storitve niso omejene samo na nasvete:

»Ne vem, ali bom vse to znal narediti sam …« Virge me je prekinila sredi stavka:

»Naj vas ne skrbi, jaz bom poskrbela za vse, nekaj časa mi bo sicer vzelo, pa saj časa imava dovolj!«

Tako neskončno lepo je, ko ti nekdo reče, da imata še veliko časa, ravno ko sem že mislil, da sva se znašla v slepi ulici.

Ko sva zaključila na vrtu, sva se prestavila v hišo. Preden sem dobil obiske, sem po navadi pospravil, oziroma sploh nisem nikogar povabil, bolj to drugo. Pač nikoli nisem vedel, kaj reči, kako sploh spregovoriti o neredu in prahu, vendar pred Virge me ni bilo sram. Stvar je postajala vse kompleksnejša, prebijala sva se naprej in se ustavila pred mojimi knjižnimi policami, tudi tu je delila svoje dobronamerne nasvete:

»Stendhalov roman Rdeče in črno je zraven Steinbeckovih Grozdov jeze?«

»Ja?« To se mi je zdelo normalno, Virge pa ne.

»Glede na abecedni vrstni red se zdi to v redu, energijsko pa ti dve knjigi ne sodita skupaj, Steinbeck bi moral biti nekje na koncu police, da bi lahko bil izpostavljen naravni svetlobi, recimo tukaj, zraven Hemingwaya, Stendhal pa bi moral biti na malo bolj senčnatem mestu, poleg tega ob sebi potrebuje nekaj težjega. Predlagam, da ga prestaviva sem gor, med Balzacova zbrana dela. Zraven pa sodi še kak Rus, recimo Majakovski, ki je tako močen …«

Poleg nje sem stal razbremenjen občutka krivde, povsem sproščeno, medtem ko je razporejala dela v skladu s svojo strokovno presojo. Pri kakšnem avtorju mi je svetovala, naj zmanjšam število njegovih del, za koga mi je rekla tudi, naj se ga znebim. Nekatere knjige in revije je zložila v kartonske škatle, čakale so na odvoz v center ponovne uporabe. Nekoč tako temne, moreče knjižne police, ki sem se jih celo nekoliko bal, so postale nadvse prijazne, kot neki udoben kotiček. Vse, česar se je Virge dotaknila – stvari, rastline ali bitja –, je na novo zaživelo. Izpostavila jih je svetlobi ali pa postavila v senco, pač v skladu z njihovimi potrebami. Igra sence in svetlobe! Pregledala sva kuhinjo, poličko z začimbami, posodice s suhimi živili, omarico za alkoholne pijače, potem sva se napotila v dnevno sobo, v kopalnico in nazadnje še v spalnico, kjer se je Virge lotila predalov s spodnjim perilom, ja, tudi na tem področju je že dolgo vladal nered, tako kot vrtiček so tudi druge stvari v mojem življenju propadale, zaraščal jih je plevel. Zdaj pa bo spet vse v najlepšem redu, spet bo vse vzcvetelo!

Virge mi je pomagala tudi na področju medosebnih odnosov, na svoj zadržani, umirjeni način mi je svetovala, s kom govoriti in kako, koga naj se izogibam, s kom naj bom pogosteje v stiku, za kakšno številko me je celo prosila, naj jo izbrišem in namesto tega shranim kontakt novih, prijetnih ljudi. Rezultat je bil osupljiv! Ljudje mi niso več jemali energije, zdelo se mi je, kot bi življenje z mene dvignilo svojo veliko težko taco. Nisem se več jezil na bratranca, ki je bil precej starejši od mene in ni bil vajen uporabljati telefona, zato se je vedno kar pojavil pri meni, nepričakovano in ob povsem napačnih trenutkih. Včasih mi je šlo to grozno na živce, zdaj pa ne več, zdaj sva skupaj posedala na verandi, pila čaj in jedla piškote. Obujal je spomine na svoje otroštvo, pravzaprav je ves čas pripovedoval eno in isto zgodbo, ki sem je bil pogosto tako naveličan, da ga nisem mogel več poslušati, po novem pa sem ga poslušal z največjim veseljem, vsakič sem v tej stari, preprosti zgodbi prepoznal nove odtenke, zgodba je bila sicer precej moreča, a bratranec jo je pripovedoval tako lahkotno, s ceste so se dvigovale meglice, sonce je sijalo, Virge pa je bila na svoj umirjeni način ves čas v akciji. Ko je zaključila na vrtu, v kleti in v lopi, se je lotila hiše, vsaka soba je prišla na vrsto, nazadnje tudi kabinet, kjer je do polnoči urejala moje nedokončane rokopise, pri katerih se mi je že dolgo tega zataknilo, kot se crknjena miš zatakne v cevi za zalivanje ali krvni strdek v žili. S svojim prefinjenim čutom je redčila in zalivala, obrezovala in večino sama dopisala, vpeljala je stranske like, pilila stavke, na pravih mestih dodala krasne podrobnosti in opise – z enakim občutkom in ljubeznijo, ki ju je izkazovala tudi pri razporejanju aster in šmarnic po gredici. Bila je kot prava vila! Tako kompleksne rešitve se ne bi nikoli nadejal!

Nikoli nisem mogel z njo spregovoriti o plačilu. Strah me je bilo, da bi utegnil biti znesek astronomski in ga ne bi bil sposoben poravnati, strah me je bilo, da bi mi vzelo sapo. Kot v pripovedki, v kateri lahkomiselnež hudiču dovoli, naj iz njegove hiše vzame karkoli, za kar ne ve, misleč, da je to lahko zgolj kakšna malenkost, a medtem ko ga ni bilo doma, se mu je rodil sin in tako hudič vzame dojenčka. Tistih nekajkrat, ko sem poskušal spregovoriti o plačilu, me Virge ni zavrnila, a zdelo se je, kot da ne ve, o čem govorim. Ko sem naslednjič pogovor spet zapeljal v to smer, se je celo razhudila:

»Kakšne neumnosti pa kvasiš! Že štirideset let sva poročena, ves čas imava skupen račun!«

»A tako,« sem se pomiril, na nekaj sem se spomnil, predvsem pa sem bil vesel, da mi skrb glede plačila ni več visela za vratom. Nič me ni bolelo, počutil sem se tako neverjetno lahkotnega in svobodnega, a sem iz dolžnosti vseeno vprašal:

»Lahko še jaz kaj naredim?« Virge me je presenečeno pogledala:

»Ti bi kaj naredil?«

»Ja,« sem nekoliko negotovo odvrnil.

»Ne, ti ne moreš nič več narediti.«

Zgodbo prevedla Julija Potrč Šavli.
Uvodni odlomek prevedel Andrej Capuder.