LUD Literatura

Sejmarčica

Zgodba iz prihajajoče zbirke Golenci (Stopinje)

Wioletta Greg

Na oknu naše kamnite hiše je skoraj dve leti visela krstna dekica, okrašena z zimzelenom in s porumenelim asparagusom. Ta dekica-blekica me je izzivala z vrtničko na sredi in rada bi iz nje naredila odejico za punčke, toda mama mi ni pustila, da se ji približam.

»Pusti dekico pri miru, Loletka, to je spominček, sneli jo bomo, ko se bo vrnil očka,« je govorila. Znanki iz soseščine, ki se je pri njej oglasila za hipec, se pravi za debeli dve uri, pa je pripovedovala o tem, kako je bila mesec dni po očetovi aretaciji zaradi pobega iz vojske in dva tedna pred rokom za porod razporejena na delo v gradbeno podjetje. Tam je morala v okviru novega plana v brigadi kakšnih desetih delavk proizvajati plošče za pločnike in tlakovce, da bi občina lahko pravočasno zgradila nove trge pred uradi, šolami in zdravstvenimi domovi. Nazadnje mama ni več zdržala dela na mrazu, skrila se je za betonski mešalnik, in ko ji je plodna voda odtekla v vedro z apnom, so jo odpeljali v porodnišnico. Domov me je prinesla februarja. Še vedno je krvavela po porodu, ulegla se je na posteljo, razvila mojo odejico, smrdečo po sluzu in seču, da bi preverila, ali sem cela, namazala štrcelj moje popkovnice z encijanom, mi na zapestje zvezala rdeči trakec proti zlim urokom in za nekaj ur zaspala. To je bil takšen spanec, med kakršnim se človek odloča, ali naj odide ali se še vrne.

Očka še vedno ni bilo. V škatli od čevljev je bilo vse več njegovih pisem, okrašenih z risbicami živali in rastlin, na koledarju pa je bilo vse manj listov in od konca leta nas je ločeval samo še tanek snopič dni. Minilo je nekaj mesecev. V veži so se izvalile račke in mama jih je skupaj z raco prenesla v svinjak, od koder so imele blizu na dvorišče z na pol prerezano avtomobilsko gumo z vodo. Dedek je začel oblati nove oknice za podstrešje in tečaje za mojega gugalnega konjička. Babica je pletla pisane petelinčke iz ostružkov trepetlikovega lubja. Med okenskimi okvirji so oživele muhe. Ko je krstna dekica obledela in so zimzelenovi listki popadali na okensko polico, je v hišo vstopil suh moški s kodrastimi lasmi in brčicami. Potem ko me je videl, je ves dan jokal in se je pomiril šele, ko je Poljska zaigrala na svetovnem pokalu.

Junija smo se odpravili na proščenje v baziliko svetega Antona. Začela se je procesija. Iz cerkve je stopil duhovnik, za njim izvezena bandera, ženske, preoblečene v kraljične, z jagenjčki, spletenimi iz slame, z venci. Prvoobhajanke so jim pod noge sipale cvetke volčjega boba. Zazijala sem se, in ko je mama v torbici iskala drobiž za na cerkveni pladenj, sem izpustila njeno roko in stekla za procesijo kot za kraljevskim sprevodom. Zaustavila sem se šele pri stojnici z napihnjenim srebrnim kitom. Kit ni mogel odplavati pod oblake. Sonce ga je ujelo v vijolične in rdeče kroge, oslepilo me je in me žgalo v lica. Pozlačeni ljudje so izginjali med kolesji in avtomobili in za seboj puščali podolžne sence na zidu.

Pod drevesom je stala oguljena lama. Iz gobca se ji je cedila slina. Ljudje so pristopali, metali denar v pušico, z verižico pripeto na plot, in posajali otroke živali na hrbet, pokrit z vzorčastim kocem, gospod s slamnikom pa jih je fotografiral z iznajdljivim fotoaparatom, ki je pri priči pljuval slike. Lama je otožno gledala izpod dolgih trepalnic. V očeh so se ji vrtele prižgane žarničke. Hotela sem pogladiti njeno kuštravo grivico, toda tisti hip je nekdo ustrelil iz pločevinaste pištolice. Prestrašena lama je poskočila, jaz pa sem pobegnila pod najbližjo stojnico, pregrnjeno s ponjavo. Zunaj je šuštel celofan, igrale so trobente, piščalke, navite igračke in orglice. Zatisnila sem si ušesa in sedela pod stojnico, s ponjave pa mi je naravnost na novo oblekico kapljal malinovec.

Okrog mojih kit so začele kot progaste piranhe krožiti ose, srkale so sok z vrtničk na blagu moje oblekice in ves čas rasle, rasle. Ena osa velikanka se mi je usedla na glavo in mi brenčala za ušesom. Ulegla sem se na gola tla in zajokala:

»Mama, mama! Ose me hočejo ugrabiti!« Toda mame ni bilo od nikoder.

Ponjava se je privzdignila in prikazal se je Moški z brčicami.

»Tu si, ti, ti …« Potegnil me je izpod stojnice in me objel. »Ti mala sejmarčica, le kod si se potikala? Povsod sem te iskal.«

 

 

Tekst bo kmalu izšel v zbirki Stopinje (Wioletta Greg: Golenci).

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S cvetjem bom prekril tvojo bledico

    Eloy Tizón

    Moja soproga verjame v neznane leteče predmete.

  • Pogrebci

    Dimitré Dinev

    Bil je kovanec, s katerim naj bi si plačal pot v onostranstvo.

  • Kadilki

    Liu Zakrajšek

    Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.