S cvetjem bom prekril tvojo bledico

Kdo neki je ustvaril človeško srce, bi rada vedela?
To mi povej in mi potem pokaži kraj, kjer so tistega
človeka obesili!

L. Durell

Prostitucija in cvetje sta povezana.

V 16. stoletju so ženske, ki so sklenile zapustiti javno hišo in se osamosvojiti, na vrata svojega doma kot v vabilo pritrdile ramo, šopek cvetja – od koder izvira oznaka rameras, vlačuge, ki poimenuje vso njihovo obrt.

Spolovila so pestiči in prašniki. Obstaja cela akvarijska teorija, ki naj bi pojasnila, zakaj spolovila, cvetovi, dihajo kot rastline, obdane z vlago. Spolnost je podtalje.

Samomorilno bledo dekle nosi s cvetjem potiskano obleko s kvadratastim izrezom, velikimi pisanimi šopki stare krvi. Razumljivo gre za obleko, ki se ji ne poda, ki se en prilega njenim ramam, ki se ne ujema z dekoracijo tega prostora. In ta prostor je: nezaznamovana kavarna z belo lakiranimi mizami in plastičnim točilnim pultom, ki se izgublja, in na stenah so olja, ki so pravzaprav običajne fotografije sladolednih kup in hamburgerjev ali osvežilnih pijač, na mestu umetnikovega podpisa pa je pač cena naročila v pezetah.

Sem ubogi zgodovinar brez učencev, ki mu soproga odreka pravico vrnitve domov celo za nocoj, za božjo voljo, Amelia, sneži, vsaj za nocoj. Za točilno mizo se samomorilno bledo dekle pogladi po gležnjih, značilna obrtna kretnja, domnevam, upam, kaj neki bi lahko vedel jaz s svojo zbirko etimologij. Svojih ljubih preparacij. Svetloba, ki se razliva po lokalu, ji v celoti pada čez obraz, izginjajoče ličilo na ustnicah, ni pomembno, kopičim opise. Tako da je moja soproga stlačila oblačila v kovček, srajce, potreboval boš srajce, in mi dala kovček, dobrotnica, tistega z močnimi jermeni za mrtva, dolga letovanja, bog daj, da bi se jermeni raztrgali. Zdaj sem na pločniku naselja, brez postelje in brez učencev, s sijočim osovraženim kovčkom v snežnem viharju.

In ničesar ni, kar bi pojasnilo, zakaj me tako priteguje samomorilno bledo dekle v tem lokalu, ki se postopoma prazni, prav kmalu bodo zaprli, in zakaj sta prostitucija in cvetje povezana. Natakarji prenašajo težo svojih teles zdaj na levo, potlej na desno stopalo. To je čas, ko se spolovila razpirajo kot rane, ki se razpirajo kot zgodovinske knjige, ki se razpirajo kot rastline, ki dihajo kot spolovila.

Moja soproga verjame v neznane leteče predmete.

In pozneje, v 18. stoletju, so francoske kurtizane prihajale v Versailles s tako pretirano visokimi pričeskami, da so bile v notranjščini kočij prisiljene potovati na kolenih. Prava prispodoba, se vam ne zdi. Znajdeš se sam, vržen v sneg, s prgiščem pomečkanih srajc, to je prava zgodovina.

Dekle s podočnjaki za točilno mizo, mislim, da mora biti utrujena. Življenje pa tako. Ves dan zibanje v bokih po drugstoru in ambientalna glasba, ki ji nepretrgano zveni v glavi. Lakasti frfru ji težko pada na čelo in mreža modrih senc se širi pod umetnimi trepalnicami. Videti je Japonka ali nekaj takšnega, vzhajajoče sonce. In ta beli vrat kot iz bajke, ki si ga, ne vem, zakaj, predstavljam obdanega s svečami, voščenkami, oltarjem vulgarnosti in lepote.

Tako da sem vstopil v taksi med največjim divjanjem neurja in rekel vozniku, poslušajte, peljite me v center, govoril sem brez prestanka, kajti če drugega ne, govoriti pa znam, in z živahnim klepetom mi ga je uspelo premotiti, in ko sem mu plačal, sem bliskovito izstopil in olajšano zadihal. Znebil sem se kovčka.

Verjetno še zmeraj kroži tam naokrog s kovčkom na zadnjem sedežu. S srajcami moje soproge. S tistim z močnimi jermeni.

Posvetilo: pričujoči traktat posvečam svojim ljubim učencem, brez katerih ne bi mogel zasnovati svoje dialektične teorije o vzporednih vzrokih, uporabljene v uporih leta 98. Traktat ti je res koristil. Najbrž že gnije tam v predalu komode. V njeni komodi. Neobjavljen.

Tako da sem naposled brez kovčka v mraku poiskal telefonsko govorilnico, da bi govoril s svojo soprogo, za božjo voljo, Amelia, spametuj se, ampak ona je pač vključila telefonsko tajnico in lahko sem zgolj poslušal svoj lastni glas, kako me zelo prijazno pozdravlja in govori, da sta profesor in njegova žena zunaj, če želite pustiti sporočilo: ne vem, prvič sem se počutil tako nenavadno, tako nebogljeno in tako nenavadno, ko sem v tistih poznih urah med zrnatim sneženjem govoril s samim seboj.

Kaj pa naj, saj vem, da sem malo tako tako, bolj omleden, a nihče ni ničesar kriv. Svet tuli zaradi ljubezni, medtem ko se uničuje. In kaj naj naredim, če ostanem polomljen ves dan, kadar vidim, kako po ulici pelje mimo eden tistih posebnih avtobusov, poln duševno prizadetih ljudi, ki se nemirno premikajo na sedežih ali z dlanmi tolčejo po šipah. Nekaj osrednjega v meni je prizadeto. Če mi ne bo preostalo drugega, se lahko vrnem in prespim v govorilnici.

Ne morem več. Poslušam hrumenje morja v preteklosti in žejo več tisoč src, ki prav tako hrumijo, srca. Kajti srce ne pozna nedelj. Vsaj to vemo. Za prizadeto srce nedelje ne obstajajo.

Lokal s svojimi zrnatimi zvončastimi svetili in zdi se mi, da celo z jelenjim rogovjem, ki za okras visi nad nizom steklenic, se je izpraznil. To je širen prostor, ne mislite, da ni, sijajen kot dvorana za slavja ob porokah in krstih. Cvetlično dekle se postavi na svoje visoke petke, pogladi svojo neverjetno bledo zeleno obleko. Oba izobčenca sva zdaj sama, obdana s snegom, učenjak in vlačuga.

Dekle še zadnjič izvleče zrcalce iz torbice, požre svoje poteze, uniči svojo maskaro – ko si je vrgla lase nazaj, sem uzrl tisto: brazgotine rezov na zapestjih, vse polne še svežih ran. Masaker rdečih odtenkov na zelo beli koži.

Zgodba bo v kratekem izšla v zbirki Eloy Tizon: Vrtoglavost vrtov (Stopinje).