LUD Literatura

Kak dan

Tom Veber

 

1.

 

Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

 

 

2.

 

Kar naenkrat sem se znašel sredi svojih dvajsetih, najstniška naivnost in pretirana samozavest počasi, a vztrajno plahnita, stojim na avtocesti svojega življenja, in kar od nikoder faking oklepnik (verjetno eden od tistih, ki jih je Tonin odkupil od ameriške vojske za 780 milijonov), ki me brez dolgega oklevanja zbije, da v salti pristanem na sosednjem smetišču, med olupki krompirja, plesnivimi bučkami in potencialom, ki mu je potekel rok trajanja. 

 

 

3.

 

Kak dan se mi zazdi, da igram stransko vlogo v svojem lastnem življenju, halo, tukaj je nekaj narobe, mi odzvanja v glavi, ne vem pa točno, kaj in kaj naj naredim. Včasih sem imel prijatelje, s katerimi sem nastopal v muzikalih, ure in ure smo hengali na Meti in v Peki, se polivali z vinom in govorili o življenju, medtem ko smo ga živeli, na polno in brezkompromisno. Zdaj imam motivacijske table, fensi nalivna peresa, dedlajne in kupe in kupe neprebranih mejlov. Yaaaaaaay me! Kdo je tu zmagovalec?

 

 

4.

 

Berem knjigo Dina Pešuta Očetov sinko, za MKC Črka delam intervju z avtorjem, zaradi korone (to si govorim, da imam manjšo slabo vest) se mi je vse skupaj nekoliko zavleklo. Spreleti me, kako so si lahko realna in fiktivna življenja podobna. Da ima večina ljudi nerazčiščene odnose s starši, bazene zakopanih travm in obilico strahu in sramu. Zdi se mi, da sem kakšno stvar tako uspešno zakopal, da sem popolnoma pozabil nanjo. Pešut piše, da travme jemljejo spomine, preteklost. Jaz pravim, da mi moja nespečnost jemlje sedanjost. 

 

 

5.

 

Kak dan, ko spet hitim po spolzkih granitnih kockah, zadet kot mamba (in če bi vsaj bil zadet od drog ali ljubezni ali sreče), zdaj sem zadet le od primanjkljaja spanca in goltanja svojih želja in telesnih potreb. Nikoli si nisem mislil, da življenje umetnika večino časa nima kaj dosti opraviti z ustvarjanjem umetnosti. Je bolj nekakšen konglomerat sestankov, razpisov, še več sestankov, še malo več razpisov, dram in Excelovih tabel.

 

 

6.

 

Zares, ne želim, da postane to zapis o še enem izgorelem človeku (tega, mislim, smo se vsi nabrali), o posledicah perfekcionizma ali o tem, kakšna krivica se godi slovenskim literarnim umetnikom. Povem, kako pač izgleda večina mojih dni, morda pa bi lahko koga zanimalo. Za predloge o tem, kako na kreativen način ignorirati svoje občutke in kako na še bolj kreativen način furati jebiveterstvo, mi lahko pišete na bolimekurac@gmail.com.

 

 

7.

 

Kak dan, ko se moram spet zbujati ob nehumanih urah, hiteti na vlak, kot maratonec tekati s sestanka na sestanek, se po telefonu pogovarjati z ljudmi, ki bi jih raje zašamaril, se mi kdaj zazdi, da ne vidim več barv, da vidim samo še delo. Kdaj mi je zaradi mojega osebnega kaosa za druge ljudi in njihove probleme in njihove drame in njihove krize tudi precej vseeno. Potem imam slabo vest in si zaželim, da bi bilo lahko drugače, da mi ne bi bilo treba odrasti, vsaj ne tako hitro. 

 

 

8.

 

Zdi se mi, da več časa buljim v ekrane kot v človeške obraze. Digitalizacija sveta. Vsepovsod so faking ekrani, po ulicah, avtobusnih postajah, restavracijah, v tvojih rokah. 

 

 

9.

 

Kak dan, ko bi si najraje prestrelil možgane, ki pišejo ta tekstič, ko se mi zdi, kot da istočasno na vsaki roki, na konici nosu, na glavi, na stopalu držim lepe bele porcelanaste krožnike, ki se vrtijo s tako hitrostjo, da je vsak dih, izdih, premik, lahko usodne narave, ko se krožnikom razprejo rdeče oči in se med sabo začnejo pregovarjati, boriti za mojo pozornost, za moj čas, spustim ves servis iz rok, da se razleti v prah, in poskusim začeti znova. 

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik, urednik in kulturni producent. Poezijo objavlja v literarnih revijah Poetikon, Dialogi, Mentor, Literatura, Apokalipsa in Rast. Sodeluje na pesniških slamih in s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne gostuje po Sloveniji, z njo je med drugim nastopil tudi na festivalih Trnfest … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vrt

    Urmas Vadi

    Ne, ti ne moreš nič več narediti.

  • Krepki skoki, boleči pristanki

    Žiga Rus

    Nobene post mortem, postmoderne lezbične romance ne bo tukaj.

  • Mož + žena + ljubimec = umor

    Hana Samec Sekereš

    Takšno popreproščanje človeške psihe in dejanj bralko vselej dolgčasi.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.