Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito.

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

Prvi jasen občutek o tvoji prisotnosti in za to, kar je bilo od nekdaj globoko najino, skupno, me je spreletel nekega dne, ko sem, zatopljena v pisanje, nenadoma zaslišala zvonec, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz sosedove hiše. Pomislila sem, da nekdo zvoni pri nas, čeprav to seveda ni bilo res, saj je bila naša hiša že dolgo let brez delujočega zvonca.

1. Dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam. 2. Moška lutka iz slame ali cunj, ki se v dneh ob norčijah vozi okoli. 3. Maškara, šema, maska. 4. Svet, ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen. 5. Duševno stanje neugodja.

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.

Sanjala sem, da sem se zaljubila v Rozamundo, a ne v turjaško, ampak … tisto, ki je igrala v nekaj filmih in nanizankah. Ker imam spletno stran, kjer delam intervjuje s takšnimi, kot je ona, sem jo prosila za intervju, pa je rekla, da je slavna, iz Londona, in njen film ravno v postprodukciji, jaz pa sem zgolj neka neznana lezbijka s spletno stranjo.

»Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.

Prsti. Kratki in drobni in gibki so moji prsti. Otrok sem. Imam pet let in razposajeno pletem. Nekaj dni nazaj, takoj po mojem rojstnem dnevu, me je mama naučila plesti in že veselo pletem svojo prvo volneno jopo.

Franci Novak (1969) objavlja poezijo, kratke zgodbe in krajša lirično-prozna besedila. Njegov prvenec, pesniška zbirka Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011), je bil nominiran za Veronikino nagrado.