Enigma pod stopniščem

Prvi jasen občutek o tvoji prisotnosti in za to, kar je bilo od nekdaj globoko najino, skupno, me je spreletel nekega dne, ko sem, zatopljena v pisanje, nenadoma zaslišala zvonec, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz sosedove hiše. Pomislila sem, da nekdo zvoni pri nas, čeprav to seveda ni bilo res, saj je bila naša hiša že dolgo let brez delujočega zvonca. Iz zatopljenosti v misli me je zbudilo zvonjenje, ki je postajalo tako močno, da sem bila prepričana, da se listi moje filozofske knjige, mojega dnevnika, začenjajo upogibati v enakem ritmu. Čeprav sem vedela, da gre za gol umislek, me je že sama misel na to, da bi bil lahko tudi resničen, prevzela s tako silovitostjo, da sem naenkrat začutila, da v mislih začenjam prestopati tisto tenko, subtilno mejo, ki ločuje vsakdan od norosti. 

V strahu pred norostjo, ki se je že začel polaščati vseh delov mojega bitja, presodim, da je v tistem trenutku najbolj smiselno, da se odpravim na svež zrak in skadim kakšen cigaret. Previdno stopam proti vratom, saj me je strah tudi tega, da bi mi lahko v nenavadnem stanju, v katerem se nahajam, vsak nenaden gib povzročil nove in nove plasti misli, ki bi občutno poglobile mojo percepcijo in posledično poslabšale moje stanje. Ko sem tik pred vrati, jih sunkovito odprem in stečem po stopnicah navzdol. Presenečeno ugotovim, da me že golo dejstvo, da sem na zraku, pomirja in mi pomaga razsodneje misliti. Pogled na drevorede visokih smrekovih vej na našem dvorišču, ki sem jih kot otrok sovražila, saj so bile kakor utrdba okrog hiše, ki se je nikoli ni dalo preplezati, se mi je tokrat zdel zelo lep. Pravzaprav sem imela občutek, da so mi tiste veje – z malo domišljije – ščit, da lahko nanje obesim, odložim ta strah, ki je odpeljal moje misli v nenavadne smeri. Zadovoljna s to mislijo končno prižgem cigaret in si oddahnem. Presodim, da je celoten dogodek najbrž zgolj reakcija na predhodno neprespano noč zaradi rokopisa, ki sem ga morala oddati. Ob tem ne morem, da ne bi optimistično sklenila, da je bila ta mala epizoda nazadnje tudi za nekaj dobra: da mi je priskrbela nov štof za pisanje, da bo iz tega nastalo nekaj lepega, novega, ustvarjalnega. 

Ravno ko se imam namen odpraviti nazaj v hišo, z mislijo, da bom začela s pisanjem, dokler je še vse sveže in preden pozabim vse fine odtenke občutkov, ki so šli skozme, nenadoma v špranji, kjer smo ponavadi pozimi odlagali drva, opazim silhueto. Morda zato, ker sem tisti hujši, metafizični strah že dala mimo, ali pa morda zato, ker mi je bila že misel, da bom o tem napisala zgodbo, sama po sebi osvobajajoča, mirno pristopim k stopnišču. Skočim po svetilko, prepričana, da gre za sosedovega psa, ki rad vohlja po dvorišču. Z roko sežem pod stopnišče, prepričana, da bom vsak trenutek začutila Dinov mehki kožušček na konicah prstov. Namesto tople, dolge Dinove dlake zatipam tvojo hladno, otrplo kožo. Osupla instinktivno uperim svetilko vate in te zagledam v vinsko rdeči obleki, kako strmiš predse, z rokami, spuščenimi ob telesu, z dvema kovčkoma. Sediš in čakaš. Molčiš. Ne morem določiti tvoje starosti, razvozlati tvojega pogleda. Ne morem ugotoviti niti tega, ali si ravnokar prišla ali odhajaš ali pa si morda od nekdaj tu. Če tako pomislim, ne morem ob pogledu nate pravzaprav z gotovostjo sklepati o ničemer. 

Vseeno se odločim, da ti bom prinesla večerjo in tople deke. Noč je hladna in nočem, da se ti kaj zgodi. Kljub temu da te ne poznam, te ne morem kar tako pustiti same pod mojim stopniščem. 

Že vsa ta leta, ko poskušam o tebi pisati, ne vem nič več in nič manj kot tistega večera, ko sva se prvič srečali. Sicer sem, iz lastne potrebe po razlagi, tvojo prisotnost poskušala opisati in zajeti na nešteto načinov, z različnimi literarnimi in filozofskimi prijemi, a zaman. Postala si obsesija vseh mojih knjig, a na koncu vsake vedno znova razočarano ugotavljam le to, da si in ostajaš enigma pod mojim stopniščem.

Nekega prihodnjega večera leta po tem – ne vem, katerega, saj se moje misli in občutki vse odtlej gibljejo v krogu – pomislim, ne brez kančka ironije, ki je sestavni del same te misli, kako bi se moje življenje tiste noči obrnilo v povsem drugo smer, če bi se vdala norosti in ne bi skadila tistega cigareta na dvorišču. Ne vem tudi, ali bi to bilo samo po sebi že nujno dobro ali slabo, ali bi za seboj morda pustila več ali manj knjig, dobrih ali slabih.