Dionizovi prašički

Ura je enajst, ko se Maarit, vsa uničena, privleče k meni. Pozvoni nestrpno, a vseeno zadržano. Maarit to zna. Obvlada nasprotja.

Njena sončna očala mi kimajo in se obračajo v tla. Prišla je, ker … Prišla je, pač … No, ker … 

Takoj vem, takoj, da je ponoči nekje bila in nekaj … no, pač … počela, ne vem pa, s kom. Pila je. In kadila. In seksala. A brez skrbi, izvedela bom, najkasneje ko ji skuham kavo, ocvrem jajca, popečem kruh, mogoče celo odprem pivo. Dobro je za mačka. In pri Maarit vnaprej nikoli ne veš, ne kaj bo ne česa ne bo … 

Torej, pravi Maarit, moja prijateljica in študijska kolegica, nekaj bi ti morala povedat. 

Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje s Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo. Tudi me Maarit ne bi niti pomotoma vprašala, tako kot me je tisti najin bedasti in naduti nizozemski sošolec, ali je moj oče mafijec, pa samo zato, ker sem po njegovih nizozemskih predstavah z Divjega vzhoda in ker ima moj oče na neki sliki, ki se je slučajno znašla na Instagramu, pobrito glavo. Ne, ti trot, ni mafijec, plešast je, in zato se brije. Maarit razlikuje izjave, kot so: vsi mafijci na Vzhodu imajo pobrito glavo in vsi pobriteži na Vzhodu so mafijci. Maarit je pametna punca, ki ji lahko povem vse. In zato tudi ona meni lahko pove vse.

A preden bo povedala vse, dobi res mrzlo vodo z limono brez sladkorja, ker je treba za lepo postavo nenehno ekonomizirat s kalorijami, in bo sladke kalorije iz limonade raje pojedla kasneje v marmeladi, če imam táko s šestdesetodstotnim sadnim deležem, potem ko bo končala z jajci, kavo in s čisto malo kruha … 

Torej, s Tapiem je konec. Tapio je Maaritin zaročenec. Očitno – bil.

Prejšnjo noč je preživela pri … No, pri Jonasu, tipu, ki ga pozna od prvega dne, ko je prišla v Maastricht, in ki z njo od tega prvega maastrichtskega dne odkrito flirta. Od prve minute, ko sva se zagledala, pravi Maarit, in kaj naj zdaj. Ker ni odnehal in ne bo odnehal, kljub temu da je podatek o tem, da ima Maarit zaročenca, splošno znan. Še več, splošno znano je, da ji je zaročenec sledil sem s Finske, da mu je ime Tapio in da je mizar. Ali da je bil mizar. Ker Maarit trdi, da zdaj tudi mizar ni več. 

Long story short: težave sta imela, še preden je prišel za njo, zdaj pa so postale nerešljive, ker je Maarit ambiciozna in polna idej in je mislila, da ambicije in ideje deli s Tapiem, a izkazalo se je, da ideje, kaj bosta počela vsak s svojim znanjem, sicer res delita, z ambicijami pa se je zapletlo, saj se Tapieve trenutno vrtijo bolj okrog trave kot okrog splošnega napredka in resnega dela. Že na Finskem je visel na njej, stalno poudarjal, da je njena žrtev, ampak v redu, magari žrtev, ker jo ljubi, bo to prenesel, samo da je lahko z njo. Že tam je bil, recimo, ljubosumen na vse njene prijatelje. Mislila je, da bosta lahko obrnila nov list, če se bosta oba preselila in bo dobil novo priložnost. Ali pa je samo odložila, česar se odložit ne da. 

Za mizarja je bilo posla v tem malem univerzitetnem mestu bolj malo. In je Tapio sklenil, da bo dneve, ko ne dela in gre Maarit na predavanja, začel s travo, kar pomeni, da jih je s travo tudi nadaljeval. In ker skadi preveč trave, pa tudi tujec je, so se njegove šanse za zaposlitev še zmanjšale. Ljudje ne potrebujejo zakajenega mizarja. Pa Ikea je pred nosom. Prišlo je tako daleč, da dela zanj skorajda ni. In če ga slučajno dobi, recimo da komu, ki nima časa sam sestavit svojega kosa Ikeinega pohištva, pomaga, se mora po napornem delu doma spet sprostit s travo, med vikendi pa se po novem sprošča še z alkoholom. Kako je z alkoholom med vikendi in sicer, Maarit ve iz svojih natakarskih in drugih izkušenj. Ve tudi, da si takega tipa sploh ne želi, zato se prepirata. V prepirih ji Tapio očita, da ga ne razume. Spravlja jo ob pamet. Zdi se ji, da jo čustveno izsiljuje. Da ji laže o položaju. In o vsem drugem. Da ji nalaga odgovornost za svoja dejanja. Oziroma nedejanja. Od tega pade Maarit v histerijo, ker laži in izsiljevanja ne prenaša. Včeraj sta se tako skregala, da je z mize potegnila prt s kosilom vred, in ko ni odnehal, ko sta kričala kot neumna, ko sta se zverinsko ozmerjala, je zlezla pod mizo, čisto se je tresla, jokala je, stiskala k sebi polit prt … On pa je kar gonil svojo in lahko bi se tudi stepla, če bi prišla izpod mize. Verjetno je fasala živčnega. Ker je bila najprej čisto mokra, potem jo je pa zeblo. Zakaj že? Zaradi barve vrvi za perilo v skupni sušilnici. Maarit je trdila, da je njuna rdeča, Tapio pa, da je zelena. Še nikoli ni obesil perila, ali pa mogoče enkrat, in to očitno na napačno vrv, ampak misli, da ve, katera je njuna. Tudi njegovih večnih očitkov o tem, kako ga ne razume, ne more več prenašat. Postane ji slabo. Za bruhat!

Le kako bi ga lahko razumela? Na faksu blesti. Podiplomski študij bo končala cum laude. In to punca, ki ji je umrla mama, ko je bila še čisto majhna, in je šel za mamo kmalu tudi nezanesljivi oče. Ki je, odkrito povedano, tudi rad pogledal v kozarec. No … pač … pijanec je bil. In se ga Maarit skoraj ne spominja. No … pač … Raje se ga ne spominja. Odraščala je tako rekoč sama. No, s sestro. S katero pa nima pravih stikov. In s socialnimi delavkami. Ki so bile nad njo navdušene, ker je res brihtna in pridna, a ji več kot toliko tudi niso mogle pomagat. 

Dodiplomski študij prava si je plačala čisto sama, s kelnarjenjem. V Estoniji, ker bi bil zanjo študij na Finskem predrag. Zdaj je zaradi svojih dosežkov dobila štipendijo. Ne more ona razumet Tapia, ker je Tapio očitno slabič in ne kaže, da se bo to kaj spremenilo. Ker v resnici ne moreš spremenit nikogar. In on je čustveni vampir. Ki ji podiha ves zrak izpred obraza. Fučka se njemu zanjo. Njej zmanjkuje moči, on je pa ima, na nek neverjeten način, vedno več. Namesto da bi v tej prekleti povodnji študijskih obveznosti, večne tujine in tegob z denarjem našla skalo, na kateri bi stala, vleče s sabo utapljajočega se. In ne, ne more več plavat za dva, ker je utrujena od vsega, kar je že doživela in kar očitno še bo.

Stvari, ki so se zapletale dolgo in sorazmerno počasi, so se pospeševale, včeraj pa kulminirale, se totalno zapletle ali pa razpletle, kakor se vzame, pripoveduje Maarit, ki ima na nosu še vedno sončna očala, in ji še vedno ne vidim v oči. 

Po milijonti Tapievi zakajenosti in milijontem prepiru je potem včeraj, ko je prišla malo k sebi, odvihrala v bar Vogelstruys in tam naletela na Jonasa, kot pač v točno določenem baru naletiš na točno določenega tipa, če mu prej stisneš sporočilo o tem, kam greš, in namigneš, da si slabe volje in rabiš tekilo ali dve. Tip pride, ker razume, da je to njegovih pet minut. Pet minut se raztegne v ure. Ko se tudi tekile razmnožijo, na tipa naletiš še pri njem doma, skupaj naletita tudi na džojnt, rečeš si fuck it, in s tipom, ki ga poznaš od svojega prvega dne v Maastrichtu in ki od prvega dne flirta s tabo, seksaš na kavču. 

Maarit ne kaže pretiranega obžalovanja, razen glede tega, da je bil seks slab. In da bo treba zdaj z Tapiem res razpucat. Naj se spoka in kadi travo kje drugje, da bo ona lahko živela. Onadva sta narazen. A po slabem seksu in pred razpucanjem s Tapiem, pravi Maarit, rabimo nekaj res res sproščujočega. En vesel dan, to rabimo. V Maastrichtu je karneval. Ko je karneval, ne misliš resno, ampak deluješ neresno. Ujameš dan, carpe diem, in tako dalje. 

Ura je že skoraj dvanajst, otvoritev sva že zamudili, tudi namaškarani nisva, tudi trezni sva še, jaz popolnoma, Maarit pa, recimo, da tako tako, ampak ja, je trezna, saj ve, česa noče. Noče, da bi se zdaj sekirala, grizla, žrla. Kasneje, po karnevalu, se bo vznemirjala in živcirala, torej je dovolj trezna. In zelo potrebna razvedrila. In pozabe.

Na srečo je trgovina s kostumi blizu. Kaj imajo? Vseeno. Samo da je nekaj in ni predrago. Evo: Maarit bo faraonka, jaz pa pikapolonica. Ona dobi veličastno zlato in črno faraonsko pokrivalo in faraonsko krilo, jaz skromne tipalke pikapolonice in pikasto krilo, vse nakupljeno se zlahka kombinira s črnimi žabami in pulijema. Vrneva se v moj flet in se zrihtava.

Med rihtanjem še malo pijeva, a res malo, ker naju čaka vožnja. Ker je Maarit sinoči pustila svoje kolo nekje v mestu, se bova obe peljali z mojim. Nabaševa se nanj in odpeljeva. Jaz vozim, Maarit pa sedi zadaj postrani. Potujeva z minimalno hitrostjo, skoraj kot če bi šli peš. 

Ulice so bučne. Vse bobna, trobi, poje … Vidiva dva, ki ležita na tleh in se prekopicujeta, klobuke s perjem, veliko raznobarvnih boj, perje trepeta v ritmu, vidiva oranžno oblečeno skupino ljudi, orkester, ki tolče na kante, gospe, ki zelo resne in nenamaškarane natančno spremljajo dogajanje. Ljudje prihajajo v skupinah, pred vsako je prapor, eden ima naslikano žensko oprsje in letnico 1991. Pridejo porcelansko modri in beli. Neki gospodje imajo smešna pokrivala in normalne obleke, pijejo pivo in se resno pomenkujejo. Baloni so povsod, a navali jih še več, z njimi pridejo novi bobni, tamburini, trobente, huzarji, klovni, ki niso le navadni klovni, ampak imajo domišljijske kostume vseh krojev in barv, kakršnih se jaz ne bi nikoli spomnila, zgodi se prodor gusarskih klobukov pa potem napoleonskih, vse je pomešano, grenadirji porivajo otroške vozičke in v njih svoje male grenadirčke, sledijo jim rastafarijanci in kraljice in dvorni norci in novi gusarji s papigami na ramenih … Iz pekarij dišijo berlinerji … Ulica vrvi v pisani proslavi, na veliki paradi, ki se je začela enajst minut čez dvanajsto z enajstimi streli iz topa, ker je enajst številka norcev. Ritmu užitka se ljudje predajajo z nadvse resnimi obrazi, ker morajo v povorki ohranit čut za organizacijo, ker le dobra organizacija omogoča, da vsi vidijo vse. 

Medve z Maarit nisva resni. Nama ni treba organizirat ničesar. Medve se morava dezorganizirat. Kaževa si maske in se ustavljava v lokalih, ker nočeva ostat trezni. Ustavljava se tudi na stojnicah in nagibava kozarce. Hočeva se zabavat. Zakaj bi se morala ženska grist zaradi neke noči z nekim Jonasom? Zaradi nekih prepirov s Tapiem? Bo že. 

Prideva do glavnega prizorišča. Na odru je orkester, oblečen v bele domišljijske kostume. Beli ljudje so vseh starosti, tudi otroci so zraven. Le koliko so morali vadit, da tako ubrano sekajo poskočne karnevalske komade … Še trobente so bele. Pada mrak, njihove paradne kape, s perjem obrobljena krila, bele rokavice, beli škornji so na sivem ozadju padajoče noči še bolj učinkoviti. Kljub temu da sva veliko popili, ali pa ravno zaradi tega, opaziva mojstrski prizor. 

Zaznava pa tudi, da stojita za nama dva, ki sta opazila, da sva ju opazili. Eden je v togi in s palico v roki, ovija jo plastična vinska trta, drugi je oblečen v kavboja. Kavboj me ogovori po nizozemsko, a takoj prešalta na angleščino, ko opazi, da ga slabše razumem. Kam greš, vpraša, tako brezveze, kot bi lahko vprašal, koliko je ura, in se smeji. Na nogah kavbojski škornji, obutev vedno prečekiram najprej, oblečen v dolg plašč, za pasom ima pištolo. Pod rjavim brezrokavnikom črtasta srajca … Klobuk in ruta okoli vratu. Kar čeden.

Na zahod, mu odgovorim, na zahod, moj lepi kavboj. Sama sebi se zdim zelo pametna in korajžna. Pa saj me tako in tako ne sliši, hrup in popit alkohol odnašata moj glas, bolijo me glasilke. Maarit govori s tipom v togi, ki kaže proti nekemu lokalu, razumem, da naju vabita tja. A greva, se spogledava in si brez besed rečeva, zakaj pa ne … 

Kaj bosta, naju vpraša kavboj za šankom, kjer ni več tako hrupno, in razloži, da je njegov prijatelj Dioniz … Bog vina in omame in svobode … Ima tudi tirs, poglejta, to, ta palica je tirs … Maarit pripomni, da morata potem vedet, da Dionizovega tirsa ni obraščala vinska trta, ampak bršljan. Mhm, vsi vzamemo bršljan na znanje. Malo grenko zadiši, ker je ona tako pametna, jaz pa ne. Malo si pripovedujemo, od kod smo, onadva sta od tukaj, prišli bodo še njuni prijatelji, lahko bi šli skupaj naprej. In evo, če ve za bršljan, pravi Dioniz, potem ve tudi za žrtve Dionizu. Na zdravje torej. Popijem svoj šot, kljub temu da sem že kar pijana. Žrtve so bili prašički, pove Maarit, le prašički so bili v Grčiji tako poceni, da so si jih za žrtvovanje lahko privoščili prav vsi. Ovce bi bile za slehernika predrage. Pred žrtvovanjem so se šli s prašički kopat v morje, no, obredno so očistili sebe in svojo žrtev. Si predstavljate, ves zaliv poln ljudi s prašički … No, tip že ni mislil na take vrste žrtvovanje. Maarit ve vse. Njo vse zanima. 

Dioniz in kavboj se hahljata. Nekaj se dogaja s časom in tudi mojim sluhom. Vedno bolj se mi vrti in najbrž zaradi tega ne protestiram, ko me potem kavboj malo objame, niti se ne upiram, ko me začne poljubljat, bodimo odkriti, ko se začneva zalizovat, res ne vem, zakaj se mi zdi tako fejst, in mu pustim vse to, naenkrat nekaj res ne štima s časom in prostorom in osebami. In v kader pride še Maarit in reče, da gre z Dionizom na eno črtico. A bi šla z njo? Če ja, super, če ne, nič hudega, ampak dobiva se tu, prav na tem mestu, čez petnajst minut. Kavboj samo stoji in čaka, kaj bom rekla, ne, ne bi, hvala, jaz bom počakala, ti pa kar … Prišla je še ostala druščina, to je Pikapolonica, me, te, predstavi kavboj … Faraonko boste pa spoznali malo kasneje …

Maarit je že izginila za vrati stranišča, moj jaz izginja nekam … v drugo osebo, s katero se morava nujno pogovorit, ker je ravnokar prišlo sporočilo od tistega Poljaka, Adama, tistega luštnega fanta z nizozemščine. 

Piše, da bi te bil danes zelo vesel. Da ga poišči na Vrijtshoofu. 

Kavboj čisto izgine, čeprav še vedno sili vate in sprašuje, kam si šla. Nisem še šla, ampak bom šla vsak hip. Mogoče te gleda v hrbet, ko greš proti sekretu, da bi iz njega izbezala Maarit ali pa ji le povedala, da ti je pisal tisti luštkan tip, saj veš, Poljak. In da bi šla ti zdaj nekam naprej. K njemu, na Vrijtshoof … 

Poslušaj, Maarit, ji rečem, a greš z mano, lahko pa si ti tudi tukaj, bom vsekakor prišla nazaj, pisal je ta luštkan Poljak z nizozemščine. Maarit je videt evforična in zelo pogumna, ne, pravi, samozavestna kot vedno, in se briše pod nosom, jaz bom kar ostala. Dioniz je videt zelo zadovoljen, tudi on je srečen, samozavesten in močan. 

Prav, rečem, čez eno uro se dobiva v tem baru. Jaz bom v redu, zagotovi Maarit. 

Splavaš nekam gor. Pod sabo vidiš sebe, Maarit in Dioniza. Tirs je prislonjen v kot. Po moje plavaš zaradi alkohola. Preveč si popila. 

Ona bo v redu, zaznaš, torej je vse prav, ker ti boš tudi v redu. In se spustiš spet dol.

In, na, spet si za šankom pri kavboju, imaš še malo časa, in spiješ še dva šota z njim, da se ne bi preveč očitno pognala na Vrijtshoof. Kot da bi Poljak Adam lahko videl, da se ti je zelo mudilo k njemu, tega pa nočeš. In še premislit moraš, kako in kaj. Trg, na katerem se bosta dobila, je zelo velik. Imaš sicer navodila, kje te čaka, pa jih mogoče nisi čisto razumela. Tam je s prijatelji. Pa kaj, tudi ti si s prijatelji. Recimo. Ravnokar so enega zvili, zato, Pikapolonica, potegni še ti par dimov. 

Ni ti povsem jasno, zakaj res potegneš par dimov. A res ne veš, da tega skupaj z alkoholom ne smeš počet? Nazadnje le rečeš, zdaj pa res moram it. 

Vau! Džojnt ni bil dobra ideja. Vse se še bolj pomeša. Prvi in drugi se primeša še tretja oseba. To bo pustolovščina s preveč osebami. 

Težko črno kolo, ki ga Pikapolonica poriva ob sebi, ji neprestano pada. Vsakič jo opraska po nogah. Mimoidoči jo sprašujejo, ali potrebuje pomoč. 

Zdi se mi, da vijugaš. 

Oooo, lej ga, tu je moj kavboj od prej. Razveselim se ga in pohvalim njegovo iznajdljivost, vmes se je namreč preoblekel v čokoladni minjon. 

Vesel je pohvale, a ne dovolj, da bi me spremljal na zmenek s ta luštnim Poljakom Adamom, kamor ga vabim. Gleda te in reče nekaj zaničljivega, ton je upočasnjen, slika popačena. To Pikapolonico malo strezni.

Ker si na misiji, si rečem, bo odgovorno, če si kupiš pol litra vode in nekaj poješ. S steklenico vode v rokah potem odgovorno čakam v Meku v vrsti za hamburger in zagotovo mine ura, preden se privlečem do tipa z nizozemščine. 

Mesto je danes polno odgovornih ljudi, rečem, v Meku je bila vrsta, za vodo pa tudi. 

Zdi se ti, da ti je v tej uri malo odleglo. Pa saj je logično, bruhala si, ne? In ne, ni Pikapolonica prva, ki je bruhala na veceju McDonald’sa. Najbrž ima tudi razmazane žabe in strgan mejkap. Ampak ne bom zdaj preverjala. 

Pa ne le to. Nekaj ti manjka. Maarit. Nenadoma se ti zazdi, da je ne bi smela pustit v takem stanju z neznanci. Težko je bit zakajena, kontrolirat vodo, hrano in uro, pa še šarmirat Poljaka z nizozemščine. Ki niti namaškaran ni. On je samo lep. In vse to z želodcem, razbolenim od bruhanja. Pa še žvečilka te moti, je brez okusa, požret je pa nočeš, ker želodec ni zanesljiv, izpljunit na tla pa je kar tako ne moreš …

Pikapolonica je precenila svoje organizacijske sposobnosti. 

Poveš luštnemu tipu, ki na nizozemščini vedno vse zna in ima čudovite zapiske, da je tvoja prijateljica nekje na koki in da te čaka. V nekem baru, kjer sta bili prej. Nujno jo moraš pobrat tam. Sicer si pozabila, kje točno sta se razšli, zato bi bilo treba preverit več barov. Tega zadnjega ne poveš na glas, da človek ne bi izgubil motivacije. Ker je to tak tip, da nizozemščina iz njegovega grla zveni zelo solidno, medtem ko se iz tvojega sliši, kot da bi imela kakšno bolezen grla. 

Adam je razumevajoč. Šel bo s tabo iskat prijateljico, to je čisto v redu. 

Preverita vsak bar na Maaspromenade, a Maarit ni v nobenem. Kljub utrujeni otopelosti te malo, ampak res malo zaskrbi, ker sta na koncu ulice in barov na tej strani ni več, veš pa, in to res zagotovo, da sta bili v baru na tej strani. Hodit ob tipu z nizozemščine je prijetno, ker je tako zanesljiv. Nezatežen in kavalirski. Prevzel je tvoje kolo. Kar ti veliko pomeni, ker se Maarit ne oglaša na telefon, zato ga moraš neprestano preverjat. Morala bi se tudi zbrat in razmislit. A, se ti posveti, bari imajo tudi stranišča! V stranišča pa nisi pogledala! Pred eno uro je bila Maarit tam. Lahko bi bila spet. Ali še vedno … Ali … Mah, logično!

Poskusiš srečo še enkrat, tokrat v nasprotni smeri. Preverjaš samo stranišča. Tip z nizozemščine sodeluje, in to je fantastično. Prvi trije bari – nič, v četrtem pa … Prepoznaš tipa s koko, Dioniza. Kar ni težko. Naslanja se na šank. Vprašaš ga, kje je tvoja prijateljica. Kje je Maarit? O, reče, tvoja prijateljica Maarit! Zareži se in je ves vesel. Ponosen. Z mojim prijateljem, Tomom, mojim najboljšim prijateljem, je šla … Potem pa si premisli. Ne bo ti povedal, kam. A pogleda proti stranišču, kar ti takoj zaznaš. Kar takoj zregistriram. Pikapolonica v strganih žabah mogoče ne razume, jaz pa. 

Poženem se skozi vrata v svinjski moški sekret. Maarit je na kolenih. Kavboj si odpenja šlic! V kotu je še vedno tirs. Maarit definitivno ni več evforična in samozavestna. Še njena zavest je zelo zelo vprašljiva. Maarit, rečem. Maarit! Tip sika, ne težit prijateljici, Pikapolonica, sama je hotela na vece, táko sem jo že dobil. Pomislim, kaj so ji dali … Ampak ne, sploh ne, Maarit ni treba nič dat, Maarit ima občasno rada razne droge in jih najde tudi brez vsiljivega frajerja. Odjebi, zavpijem in pograbim tirs. Če bo treba, ga bom … Vstani, ukažem, Maarit, ne se zdaj zajebavat, obleci se, ne ga zdaj srat, greva! Takoj ven! Kavboj se odloča, kaj bi. Se mu splača? Maarit izgubljeno gleda. Kje je moje faraonsko pokrivalo, blebeta. Kje … Izgubila sem … Zgrabim jo, obe vlečeva gor njene žabe. 

Prihod iz veceja ni preveč zmagoslaven. Dioniz gleda, kaj bom, mogoče z Maarit, mogoče z njegovim tirsom, ki bi ga najraje nekam zagnala, a ga spotoma samo prislonim na šank. Adam tam čveka s seksi mačko, ampak me je takoj videl in mi takoj priskoči na pomoč. Z druge strani podpre Maarit, ki momlja, spet in spet, da ji je žal in da je zgubila faraonsko pokrivalo. Zvlečeva jo ven. Faraonsko pokrivalo pa faraonsko pokrivalo, goni Maarit svojo. Posadiva jo na pločnik. Vrnem se v lokal. Faraonskega pokrivala ni nikjer. Kavboj in Dioniz sta na svojem, sovražna, porogljiva, zaprepadena. Stisnem jima fakiča. Faraonskega pokrivala ni, rečem Maarit, ki v varstvu povsem treznega tipa z nizozemščine sključena sedi na pločniku. A ko počepnem k njej, da bi jo spravila pokonci s spodbudnimi besedami, zagledam njeno prekleto pokrivalo pod eno izmed zunanjih miz. Ko ji ga zmagoslavno prinesem, ga hvaležno sprejme z obema rokama. In takoj zatem vanj bruhne. 

Poljaka Adama si Pikapolonica ne upa niti pogledat. Vljuden je. Uglajen. Priseben. Za razliko od … Pikapolonice, ki ima povrh neurejenega videza, občasnih blekautov in izgubljene poljske priložnosti na pukli še zadeto Maarit. 

Jaz pa naenkrat zelo dobro vem, da imam prijateljico, malo nesrečno Maarit, ki je ne morem pustit same. Malo nesrečno Maarit, ki jo bo treba spravit domov. 

A kam domov? Take k Tapiu ne morem ne poslat ne peljat, to je jasno. Bi sploh lahko kolesarila? Dobit bi morali njeno kolo. Maarit, morda veš, kje si včeraj pustila kolo, jo vprašam, a bolj tako, zaradi reda, kot pa da bi polagala resno upanje v njen spomin na kolo. Ne, ne ve. Nima pojma, med njo in njeno kolo se je namešalo čisto preveč vsega. Taksi? Kaj pa, če bo spet bruhala? Spet obe na moje kolo? Ni šans! Peš bova morali! Pot bo dolga, zato se nama začenja mudit. 

Zahvalim se Adamu. Maarit se nenadoma spomni, da je faraonka, čeprav brez pokrivala, in ga faraonsko meri s praznimi očmi. Zazdi se ji nujno odpret usta in reč: ti pa res dobro zgledaš. Ko Maarit Maarit zasliši Maarit faraonko in razume, kaj je povedala in kako to zveni v dani situaciji, nenadoma dojame tudi svoj položaj. Plane v jok. 

Pikapolonica ne ve, kaj naj zdaj z Maarit in z luštnim tipom, ki ga komaj pozna in ki ignorira faraonko Maarit in njeno izjavo, jaz pa slišim, kako mi Adam reče, sporoči, ko bosta prišli domov, da ne bom v skrbeh. 

Vem, Maaritino pobruhano pokrivalo moram še pred odhodom odnest v smetnjak. Potem se napotiva po mokri ulici, nastlani s konfeti in papirnatimi kozarci. Ozrem se za tipom z nizozemščine, čeprav vem, da se ne bo obrnil. Vidim ga, kako jo hitro ubira v nasprotno smer. Ulične luči ugašajo, skoraj se je že zdanilo. Faraonka in Pikapolonica gresta počivat, jaz in Maarit pa tudi. Maškare so končane. 

Luštnega tipa z nizozemščine res pokličem, ko prideva domov. Čeprav pravi, da ga veseli in da me bo še poklical, vem, da me ne bo. 

Potem pokrijem Maarit, ki se je zrušila na kavč in nimam pojma, da njenega Tapia ne bom nikoli več videla. To noč je šel namreč v sušilnico, da bi Maarit, ki je že dve noči ni domov, dokazal, da je zelen štrik za perilo njun, njun za zmeraj, tako njun, da bolj njun ne bi mogel bit. Z mizarsko spretnostjo ga je zavozlal v zanesljiv vozel. In se zvezal z Maarit za vse njeno preostalo življenje.