Lezbijka in Rozamunda 3

So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

Pa sem rekla, da sem že zdavnaj pred tem ugotovila, da je zvestoba odločitev posameznice in pri tem partnerka ne more nič narediti. Nič ne bo pomagalo, če bom bentila, če jo bom nadzorovala, če jo bom prosila, celo če jo bom rotila, če se ona ne odloči, da mi bo zvesta. To velja tudi v primeru, ko se partnerki ljubita. 

A navsezadnje, zakaj bi mi morala biti zvesta, se vprašam, ko pa je toliko utemeljenih razlogov za nezvestobo?

Pravilno razmišljanje, se oglasi samo božanstvo, legendarni kitajski Rumeni cesar ali Huangdi, ki je imel 1.200 žena in konkubin, medtem ko so jih imeli običajni plemiči in generali »trideset ali več«. Tisti, ki razumejo Dao, obžalujejo le to, da so imeli premalo mladih žensk, prek katerih bi se lahko povzpeli še više v višave, kajti več mladih žensk (yin) ko ima moški (yang), več energije dobi prek seksa, boljšega zdravja je in daljšo življenjsko dobo si zagotovi, in če jih ima resnično veliko, si zagotovi nesmrtnost, kakor jaz.

Pa se pritoži Tomaž Akvinski, kaj si pa misliš, da si, da tako ignorantsko govoriš o nesmrtnosti in božanskosti z uporabo pregrešne spolnosti, ki le perpetuira tegobe smrtnosti.

In Rumeni cesar odgovori: ker ima erotična zveza najvišji božanski mandat na zemlji, je pomembno, da se naučimo načinov, kako to narediti odlično in pravilno. Po isti logiki je tako narobe kakor nenaravno, da se popolnoma vzdržimo spolnih odnosov ali da imamo spolni odnos le z eno žensko. 

Tomaž, zaprepaden, da lahko nekdo tako zaničljivo govori o aseksualnosti njegove božanskosti Jezusa ali v drugem najboljšem primeru monogamni zakonski zvezi, se spomni, da je monogamnost povsem pravilna in logična, saj tako veleva narava s svojimi primeri ptic.

In se oglasi gospa Genetika ali Izvor: »Emm, Tomaž, napaka, ptice, čeprav so v monogamni partnerski zvezi, imajo spolne odnose z drugimi pticami izven zveze in velika večina vzgaja tuje potomce, ne svojih, to pa sploh ne vedoč za to.«

In k temu doda Rumeni cesar še: »Tomaž, ti res nič ne razumeš. Glede na intimno povezavo med estetiko, etiko in politiko vladarjevo veliko število žena in konkubin ne kaže le na njegovo politično moč, ampak simbolizira tudi njegovo močno estetsko privlačnost v povezavi z odličnostjo. Svojo privlačnost sem kot vladajoča eminenca okrepil tudi z različnimi impresivnimi estetskimi sredstvi, kot so razkošne pozlačene in svilene obleke, z nakitom, dvornimi plesalkami, flavtistkami, nadvse atraktivnimi konkubinami in kurtizanami ter posebnimi glasbenimi in plesnimi predstavami, ki so jih odigrali ali odplesali posebej zame.«

Zdaj je bil Tomaž, ki je zagovarjal estetsko in materialno skromnost, povsem paf, kajti njegova šampionska devica in devičnik vključujeta abstinenco od seksa, vina, atraktivnih oblačil in vseh vrst omam in poželjivih misli ter premagovanje jeze, ponosa, pohlepa, torej vseh čutov, kot so dotik, okus, vonj, sluh, ki morajo v službi poželenja ostati nedotaknjeni.

A zakaj sem potem jaz zvesta? sem se vprašala. Navsezadnje naj bi šlo meni zgolj za užitek, kakor številni menijo za homoseksualce, saj nisem opredeljena ne s kako zapovedjo ne s prokreiranjem in ne z družbeno funkcijo žene. Sem gospodarica svojega življenja, želje in poželenja. Zakaj torej biti zvesta in monogamna? Morda sem preprosto žensko podružbljena ali pa celo »homokonzerva« (istospolna konservativka, kakor so me opredelile nekatere na lezbični sceni, a vendar to ne drži)? Dejstvo je, da sem tudi jaz kdaj poskusila kak one-night stand ali da bi imela še kakšno ljubico poleg partnerke, a mi to preprosto ni všeč, ne znam, ne zmorem in nazadnje tudi nočem. Zato pravim, da je zvestoba odločitev in (morda) tudi odraz karakterja in vrline posameznice. 

Zato je lezbijka na koncu vseeno zaključila, da če je Rozamunda z njo, naj ji bo zvesta in naj jo spoštuje, kakor jo spoštuje tudi ona, ko skupaj soustvarjata svoj vsakdan. Če pa ne, bo namesto nje prišla druga, ki bo z lezbijko živela vse to, česar si lezbijka želi. 

Pa se oglasi Diotima iz Simpozija, ki pravi: lezbijka, še nisi ugotovila, da te želja postavlja v pozicijo, da si želiš tistega, česar nimaš – postavlja te v odvisnost od situacije, ki je ne nadzoruješ, in to te slabi. Postavi se vendar že enkrat zase in se ne (samo)degradiraj!

Pa saj se ne, sem odločno odvrnila – ne dopuščam nezvestobe, in ženska, ki je z mano, me spoštuje, ceni in se zaveže, da bo z mano, kolikor časa bova to želeli in hoteli.

Pa mi reče Alpen škrat: lezbijka ti še kar naprej sanjaj.