Lezbijka in Rozamunda 4

Pa sem se premaknila iz Londona v Ljubljano, dovolj mi je bilo megalopolisa. Spoznala me je mlajša sociologinja, Sonja Pal, s katero sva mislili, da bova prijateljici. Prebrala je tri dele zgodbe »Lezbijka in Rozamunda« in si ustvarila podobo moje idealne ženske. Po njenem naj bi bila to Rosamund Pike. Pa ji odgovorim, da je Rosamund nedvomno lepa, privlačna, slavna in zelo inteligentna, vendar ni idealna, ker ideala ni.

Pa se oglasi Ideal 1 in pravi, naj neham kvasiti neumnosti in naj raje povem, da to govorim, ker jaz nisem idealna in sklepam, da zato ni idealen tudi nihče drug.

K temu pridoda filozofski Ideal 2, da Rosamund res ni moj ideal, saj nisem nikakršna modrostnica, ki bi se dvignila nad elementarne potrebe in z razumom uspela obvladati strasti, želje in potrebe, ampak sem se jim prepustila, in kaj ima takšna pritlehnost opraviti z njim. Idealu 1 in Idealu 2 pravim, da se nista zmotila, a ne zato, ker jima nisem zadostila, ampak zato, ker mi nič ne pomenita, saj sem že zdavnaj spoznala, da sem zgolj človeška, nepopolna in zmotljiva. Ob moji izjavi se Ideal 1 in Ideal 2 kar sesedeta, iz njiju pa se izcedi grenek priokus kislega smeha.

Sonja poda še eno opazko na moj račun in reče, da sem rigidna in toga, vendar ne zato, ker sem fiksirana zgolj na Rosamund, ampak ker ji rečem, da me privlačijo izključno ženske. Pa se oglasi toga, da kaj jo tlačimo v psiho, ko je ona vendar oblačilo le za physis, jaz pa Sonji vrnem z opazko, da je rigidna ona, ko mi pravi: »Katarina, ženske me sploh ne zanimajo.« In ko tako govori, se mi v mislih kar sama od sebe zariše podoba, kako me odriva stran, kakor vesla odrivajo vodo, da med nama nastanejo tišina, prepad in nekakšen tunel, da med nama vse postane preozko in se želiva izmotati; po navadi tako, da se posloviva. Zato sva se nekoč dokončno poslovili – zdaj se ne druživa več, med nama ni več tenzije in težkih zadev, sploh ni več vezi in stika, sreča pa ni v srečati se.

In kje je Rozamunda? Mnemosyne jo je vzela. Ali po domače: utonila je v pozabo, ko je odšla v Beli stolp Aes Sedai iskat odgovore na večna vprašanja Kolesa časa (The Wheel of Time). Mnemosyne je imela dovolj, da se je Rozamunda pritoževala nad mojo belo, da sem od belila vsa pobeljena in da mi je bela možgane sprala, še pred tem pa me je večkrat vprašala o raznih ženskah. Za ta poseg se je Mnemosyne odločila, ker me je Rozamunda spraševala:

»A si se končno znebila dolge vrste neznank, ki so te spremljale kar tja v tri dni?« Začudeno sem jo pogledala, a sem tako neumna kakor Luisa iz nadaljevanke Stupid Wife, in nato tiho zamomljala:

»Saj sploh ne vem, kje in kdaj sem jih pridobila.« Le kako je vedela, da sem včeraj pomislila na tisto seksi D’Arcy Carden iz nanizanke A League of Their Own. Športa res ne maram, a saj sem jo gledala zaradi poljubov in erotike (z žensko, da ne bo pomote). Pa se oglasi Lacan, ki arogantno reče, da je bistvo vsega trikotniško razmerje in da dualnega ekskluzivnega razmerja sploh ni. Pa odgovorim, da jaz delam le daljice, ne trikotnikov, in da se zato moti.

»Jaz pa ne merim odnosov na podlagi reproduktivne zemljoizmere,« reče hudomušno Rozamunda, ko me prime za roko in poljubi v slovo.

»Kam pa greš?«

»Ti trdiš, da v beli stolp.«

»Zakaj?«

»Ker me zanima, kaj imaš z D’Arcy, Gugu Mbatha-Raw, Mackenzie Davis, Priscilo Reis in še mnogimi drugimi …«

»Ne mi reči, da si ljubosumna,« se nasmehnem s kotičkom ust.

Odgovori, da ne, vendar da ima dovolj vseh teh igralk in da je ona zgolj majhen delček v mojem imaginarnem kozmosu, v katerem je mislila, da je edina in edinstvena.

»Nisi se zmotila,« sem ji rekla, »zato pa si se razjezila in me zapustila.«

Pha, je zapihala in se namrdnila – da je ona le delček mojega imaginarija in da zame sploh ni realna ženska?!

Sploh pa – kdo je bila ta Sonja?

V nekem trenutku mi je dala občutek tega, kako biti spet v odnosu, a še to le za kratek trenutek, ki je kaj hitro minil. »In takšna ti je bolj všeč kot jaz?« vpraša Rozamunda.

»Saj ti sploh realna nisi,« ji odgovorim, »nehaj me gnjaviti v mislih.«

»Kako da ne? Seveda sem, živim v Londonu na tem in tem naslovu, s tem imenom in tem priimkom, sem znana igralka itd. Kdo si pa ti? Si ti realna bolj kot jaz?« me ponovno vpraša.

»No, zame si ti bolj moja ideja, podoba kot fizična oseba.« Je imela Sonja torej prav, da je Rosamund moja idealna ženska, odraz moje ideje, a kaj je potem »realna«, resnična Rosamund?

Pa se začneta med sabo prerivati Platon in Baudrillard, kdo bolj ve, kaj sta realno(st) in resničnost. Platon pravi o realnosti in resničnosti, da je resnica ujemanje izjave s stvarjo, torej je Rosamund z imenom in priimkom, igralka, ki živi v Londonu, resnična, a res je tudi, da je prava realnost dimenzija idej (torej ideja o Rosamund), saj je zgolj ta dimenzija nespremenljiva in večna, ker je neodvisna od človeških izkušenj, prepričanj in stališč.

»Kaj torej hočeš reči? Da sem realna zgolj kot (tvoja) ideja ali da sem resnična kot oseba v fizičnem svetu? Da sem ideja bolj realna kot sam moj fizični obstoj, ki je zavezan minljivosti in propadu? Ali pa da sem celo najbolj realna kot virtualna podoba na tvoji spletni strani?« se mi Rozamunda še kar pretaka med sinapsami. Kajti Baudrillard pravi, da je virtualna podoba, ki nima več označevalca v fizičnem svetu, v sodobnosti postala bolj resnična od utelešenosti.

Ker se zdi, da sem padla v dilemo, iz katere ne vem, kdo me bo izplezal, ne alpen škrat ne heterjanke nimajo več besede, o tebi Rosamund pa ni več ne sanj ne razpredanj!

(Če se vama bo, draga bralka in bralec, zazdelo, da ničesar več ne razumeta, se vama pri tej ugotovitvi pridružujem, saj zato pa je že čas, da zaključim sago z Rozamundo, in zato: »goodbye, Rosamund«.)