Kilo belega mladega
Katarina Majerhold
V času, ko sem se zdravil za rakom, sem imel najbolj nenavadne sanje svojega življenja. Takole gredo.
»Kdaj ste dobili meso, je sveže?« reče T., prileten moški z očali, v fini srajci, suknjiču in dragih hlačah.
»Sveže, dobili smo ga danes zjutraj,« reče mlad mesar atletske postave.
»Potem bom pol kile črnega, eno kilo belega in pol kile rumenega. Narežite mi jih za zrezke, prosim.«
Mesar reže meso na srednje debele rezine. Potem mu izroči zavito meso in zaračuna: »Štirinajst evrov in petdeset centov, prosim.«
»Tole je pa drago,« reče moški.
Mesar pogleda na uro, ki kaže petnajst minut čez sedemnajsto: »Ja, če bi prišli eno uro kasneje, bi vam dal popust. Ne veste, koliko mladega mesa, ki mu poteče rok uporabnosti, vsak dan zavržemo. Večkrat tudi rečem strankam, da skoraj ni razlike v kakovosti med mladim belim, rumenim ali črnim mesom, a stranke še kar vztrajajo pri svojem in govorijo, da je mlado belo meso najbolj kakovostno.«
»Prav, potem pa naj plačajo več, če tako želijo,« se nasmehne.
Moški se odpravi iz mesnice in na poti domov se kislo drži. Premišljuje o tem, kar mu je rekel mesar, da se ljudje zanašajo na stereotipe, zaradi katerih se po njegovem mnenju umetno vzdržujejo cene določenega mesa … A ko vstopi v stanovanje, hitro pozabi na to, saj se ove, da gostje pridejo na večerjo že ob dvajsetih. Hitro si sezuje čevlje, si nadene copate in odvihra v kuhinjo. Vrečko z mesom položi na pult, iz hladilnika vzame zelenjavo in jajca, iz omare nad pultom različne sklede, iz omare pod pultom krožnike in posodo. Začne pripravljati večerjo.
K nogam se pripelje robotek, ki gospodu T. seže komaj do stegen: »Zamujaš, večerjo bi moral začeti že vsaj pred eno uro, da bi vse teklo mirno in po načrtu.«
»Ja, vem, ne godrnjaj še ti, saj se dovolj že sam sekiram.«
Ob dvajsetih in petnajst minut pozvonijo prvi gostje.
Na večerji, na kateri so bili T.-jevi izbrani prijatelji, so vsi komentirali, kako odlično je bilo meso in kako se je podalo k belemu tokaju in rdeči metliški črnini, pečenemu krompirju ter vaniljevi sladici s smetano in jagodami.
»Sicer pa, kdaj je tvoj čas? Zdaj prideš tudi ti kmalu na vrsto?«
»Ja, zelo kmalu, čez en teden bom 50, torej si lahko misliš, kdaj. Sicer pa saj veš, staro meso ni tako zaželeno, ker je trdo, zato morajo pohiteti z zakolom.«
Vsi kimajo, res je.
Nekdo reče, da je čas za večerna poročila. Gospod T. prižge televizijo in na poročilih vidijo, kako izjemno mišičast moški oziroma bodybuilder brezglavo teče po ulici. Pravkar je borcem za pravice ljudi iz klavnice uspelo rešiti kopico mladih belih otrok, pobegnil pa jim je tudi bodybuilder.
»Ne vem, kaj se grejo tile borci za pravice ljudi. Povsem normalno je, da smo vsi enkrat na vrsti.«
»Tole spominja na dogodke izpred dvesto let, ko smo gledali borce in borke za pravice živali, zaradi katerih smo sploh uzakonili humani zakol ljudi.«
»Me prav zanima, kakšne argumente bodo zdaj privlekli na plan glede na to, da so se argumenti znanih mislecev, na katerih smo utemeljili pravice živali in vseh sentinentnih bitij, izkazali za pravilne.«
Oglasi se robotek in reče: »Filozof Empedokel je že pred dva tisoč šeststo leti dejal: dokler bodo ljudje pobijali živali, da bi se z njimi prehranjevali, bodo pobijali drug drugega. Pobijanje živali zahteva nasilje. Mir bo nastopil, ko bomo z jedilnika umaknili živali. Plotin je učil, da vse živali čutijo bolečino in ugodje, ne le ljudje, zato je verjel, da morajo ljudje sočutno ravnati z vsemi živalmi in jim ne prizadevati bolečine. Tudi filozof Porfirij je trdil, da uživanje živalskega mesa spodbuja nasilje, dokazoval je, da so živali sposobne razsodnosti, in trdil, da je treba pravičnost razširiti tudi nanje. Tako je človeštvo že pred tisoč leti spoznalo in pred dvesto leti uzakonilo, da ni humano, da se človeška vrsta zajeda v ostale vrste na planetu. Stopnja empatije in sočutja do ostalih vrst, s katerimi si delimo Zemljo, odseva razvitost človeške vrste.«
»In za uzakonitev tega je človeštvo potrebovalo sto let neskončnih razprav na to temo,« reče priletna gospa Č. »Imamo odličen, urejen sistem, ki ga uravnava umetna inteligenca, ki določa, koliko mesa (mladega, zrelega in starega) potrebujemo in za katere namene. Vsaka družina ob rojstvu novega člana nepristransko izve, kdaj je čas, da ga bodo odpeljali v klavnico. Otroci imajo toliko lepše otroštvo, kot so ga imele nekoč klavne živali, nihče jih ne prevaža v prenatrpanih kamionih, vlakih in ladjah, ne vzgajajo jih ločeno od staršev. Torej – kaj se grejo ti borci, ki rušijo tradicijo?«
»Ja, in koliko ekoloških problemov smo rešili s tem!« vzklikne mlada lepotica temno rjavih las in zelenih oči.
»Mene pa je včasih strah – kaj pa, če me ne bodo omrtvičili in me bodo brcali, tepli, na živo usmrtili, razkosali? Zanima me, kaj se zares dogaja v klavnicah,« reče moški srednjih let milega videza.
»Dajte no mir!« odločno reče moški srednjih let. »A prav zdaj se morate pogovarjati takšne stvari? Le kaj bo T. premišljeval, ko bomo šli domov.«
»Res je!« pribije mlada lepotica in doda: »Tukaj smo zaradi T.-ja in zabave,« ter vklopi predvajalnik z glasbo, nato pa T.-ja potegne v objem in zaplešeta.
»Tako je!« se strinjajo tudi ostali in začnejo plesati. Zabavajo se dolgo v noč.
Ob zaključku večera se dolgo objemajo in poljubljajo.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.