Mavrični bojevnik

Melita Vidovič

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito. Med hojo gledam ljudi, ki ne vidijo mojih odvrženih semen, temveč zrejo predse, nekam v daljavo. A jaz rad postojim s pogledom v mimobežne znance in neznance. Vsak ima na glavi klobuk, kapo ali uhane – ali pa jih nima. In skorajda vsi držijo v roki telefon. Vsa ta pisana množica pridatkov, ki visijo na ljudeh kot novoletni okraski, me navdaja z velikim veseljem. Zato se med hojo ustavljam, obračam, poskakujem in smehljam. Pozdravim vsakega znanca ali neznanca, ki me prijazno pogleda.

Hodim hitro. Kljub ostremu koraku hodim v mehkih sandalih, da noge lahkotno podrsavajo po črnem asfaltu in rišejo črte na podplatih iz gume. Včasih se tudi sezujem in stopam bos po travi ob pločniku. V opajajoče veselje mi je hoditi po mehki travi in čutiti zemljo pod nogami. Mimoidoči znanci in neznanci me gledajo s spuščenimi ali dvignjenimi obrvmi.

Hodim od praga stanovanja do mestne bolnišnice. V bolnišnici sem na kratko. Le toliko, da mi medicinska sestra v žilo desne roke vbrizga zdravilo. Potem si popravim rokav srajce, zapnem gumb in čakam v čakalnici na zdravstveno kartico. Kolikor mogoče hitro se odpravim skozi steklena vrata bolnišnice. Včasih grem pred tem na stranišče, da ni moja pot nazaj preveč naporna zaradi pričakovanja školjke v stanovanju na drugi strani mesta. 

Hodim v oblačnem ali sončnem dnevu. Hodim v dežju in tudi v pripeki. Hodim, ko vreme kliče k poležavanju v postelji ali ko svarijo po radiu, da bo hud mraz. Hodim v vseh letnih časih. Tudi na božično jutro. 

Hodim vsak dan. Sam v svojem mavričnem svetu. Zato hodim brez dvoma in z veliko vere. 

Če ne bi hodil vsak dan, bi bil sedaj zaprt za štirimi stenami bolnišnice, sta rekla dva zdravnika. Zaprt bi bil v sobi z rešetkami, da ne bi ogrožal sebe in mimoidočih znancev in neznancev. 

O avtorju. Melita Vidovič (1972) je profesorica zgodovine in geografije. Na Arthouse College of Visual Arts v Ljubljani je leta 2021 končala študij slikarstva kot magistrica Likovnih umetnosti. Kot likovnica sodeluje na številnih ex temporih in razstavah na Ptuju, Ormožu, Mariboru, Slovenski Bistrici. Med drugim je sodelovala na mednarodni potujoči razstavi, ki se … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

  • Lezbijka in Rozamunda 3

    Katarina Majerhold

    So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

  • Nikogar ni, ki bi ti bil podoben

    Ajda Bračič

    To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Izdelava: Pika vejica