Sto razlag pustote

odlomek iz Pripovedovalskega slovarja

Tatjana Plevnik

púst -a m

 

1. Dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam. 2. Moška lutka iz slame ali cunj, ki se v dneh ob norčijah vozi okoli. 3. Maškara, šema, maska. 4. Svet, ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen. 5. Duševno stanje neugodja. 6. Dojemanje praznote, enoličnosti. 7. Vtis bledosti, neizrazitosti. 8. Občutek nezanimivosti, dolgočasnosti. 9. Učinek nezabavnega govorjenja. 10. Okus, ki ne vsebuje dosti maščobe, sokov. 11. Sir z manj kot petnajstimi odstotki maščobe. 12. Krofi. 13. Govedina. 14. Ribe. 15. Mleko. 16. Skrajno nedružaben človek. 17. Izsušena koža. 18. Obraz. 19. Najstniška leta. 20. Vreme. 21. Vsakdanjost. 22. Življenje. 23. Karneval. 24. Neobdelana njiva. 25. Nerodovitna zemlja. 26. Prazen rezervat. 27. Pokrajina. 28. Dežela. 29. Planet. 30. Vaške poti ob nedeljah v času jutranje maše. 31. Pogreb. 32. Obala. 33. Plaža. 34. Otok. 35. Ledina. 36. Planjava. 37. Krš. 38. Zgradba. 39. Delavska menza. 40. Parcela. 41. Gledališče. 42. Lokal. 43. Peron. 44. Hodnik. 45. Prizorišče. 46. Spalnica. 47. Nevesta. 48. Rodbina. 49. Mati. 50. Glas. 51. Hrust. 52. Dan. 53. Duša. 54. Svetloba ekrana. 55. Faktografija. 56. Minimalizem. 57. Resničnost. 58. Ideologija. 59. Prihodnost. 60. Kozmična zatrdlina. 61. Moja spominska knjiga. 62. Kar pravkar pišem, je plehko in pusto. Besede se mi zdijo tako puste in mrzle in neresnične. 63. Najbrž tako razmišljam zato, ker je bil na dan, ko sem se rodila, pust. 64. Edinka sem; zelo pusto je biti edinka. Moja jutra so prazna in pusta. 65. Vse okrog mene je pusto in zaribano. 66. Čeprav je sedanjost pusta, neromantična in nestrpna, raje ostanem v njej. Opustošenja v prihodnosti, tega se pa bojim. 67. Pustota je brez kakršnekoli oblike, na vse strani sega, počasi se vrtinči, kot temne štrene nekakšne megle, včasih čisto blizu, včasih bolj daleč; sem pa tja poblisne očkov trebuh v profilu ali silhueta mačka, samo za hip. 68. Prepustila sem se toku. 69. Kupila sem si kolo, ki je skoraj takoj izpustilo zadnjo dušo, čez par dni pa še prednjo; takega brezdušnega zdaj nihče ne mara sprejeti v dar. Opustila sem tudi vsako upanje, da bi ga kdo hotel ukrasti. 70. Čutim, da v tej slepi in gluhi pustoti svoje sobe ne morem več ostati. 71. Odprem pipo in si na roke spustim curek tople vode. 72. Če bi bila še enkrat mlada, bi opustila menstruacijo, flirtanje z moškimi in visoke petke. Prav zares. 73. Toda oblačila bi se še naprej tako smešno, kot za pusta. 74. Moj moški tega ni odobraval. Takoj ko me je zagledal, si je nadel čemerno držo, kot pust v pratiki. 75. Najini pogovori so bili pusti, toda večerje, ki jih je kuhal, so bile odlične. Po večerji sem včasih začutila vsepričujočnost njegovega na smrt pustega, napol ohlapnega penisa globoko v svojem grlu. 76. Pust me pr mir, na kozlanje mi greš! 77. Življenje, ki mi ga je do-pustil, je bilo sivo in klamavo. Toliko idej sem imela in toliko je bilo možnosti, kako bi jih lahko obdelala, jih obračala okoli, mečkala in crkljala in posiljevala in pretalila in naskakovala in cepila in rila po njih kakor s prstom po rani, če bi mi pustil, pa mi ni. 78. Zakaj ni pustil na miru mojega videza in početja, saj je moral vedeti, da bom znorela, da si bom vse zapisala in se bo na mojih ostrih besedah porezal. 79. Nikar v sebi tiščat zamere, mi je rekel. Odpusti in pozabi – počutila se boš bolje, so bile njegove zadnje besede, preden je odšel. 80. Takrat bi morala pozabiti nanj, misliti bi morala samo nase, tukaj, zdaj, v tej sobi, na steklenico in tabletke in žiletke. Odpreti bi morala svoja p(rekleta) usta, položiti tabletko na jezik, primakniti steklenico. Pustiti, da mi žganje steče po grlu. Pogoltniti tabletko. 81. Razsekati in potolči bi se morala na rezine pustega rožnatega mesa in se zalepiti na njegovo telo, kakor kostum Lady Gaga, kaj jaz morem, če sem hiperaktivna in intenzivna, če imam toliko odvratnih in privlačnih plati, ki so vse resnične, in kaj morem, če sem se rodila pametna in nevarna in nikoli nisem znala izbrati varnega trenutka, kdaj spustiti svoj gobec z vrvice. 82. Mogoče je zato odšel tudi očka. Kar odšel je. Rekel je, da ima obveznosti, zato me mora zapustiti, da očetje pač to počno, ko hčerkice odrastejo. 83. Očka ni vedel, da mi je mama zapustila zavarovalno polico, še dobro, kajti izgubila sem jo. Bilo mi je vseeno za zapustnino, ko je odšel še očka. Sicer pa, ve se, kaj se zgodi, če ima zapustnica dolgove, dedinja pa je psihično nestabilna. 84. Ko sem ostala sama, sem se spustila na dno teme, kjer bog čohlja svojega priljubljenega grifona, hudič pa stoji zraven in kuha žganje za oba. 85. Napredujoča depresija, ki mi jo je moj bivši prefinjeno vbrizgaval z vsako svojo pripombo, je začela pustošiti po mojem živčnem sistemu. Kmalu nisem več mogla reči, da sem srečna; postala sem kozmično nesrečna. 86. Popustili so mi živci. 87. Vse druge podobe so zbledele in se razpustile, le njegova je ostala. In očkova. 88. Šele čez dolgo časa sem se prisilila k popustljivejšemu razmišljanju. 89. Zdaj lovim svoje misli po sistemu lovi – spusti. To se mi zdi bolj športno in humano. 90. Večina žensk bi se v stanju, v kakršnem sem jaz, prepustila jezi, razmetavale bi reči okrog sebe in kričale. 91. Manjšina žensk bi kot orožje uporabila svoj videz. Jaz ne, saj je moj videz pust, neizrazit in dolgočasen. Zase lahko rečem, da ne spadam ne sem ne tja. Enkrat sem med večino, drugič v manjšini, kot pingpong žogica. Iz kljubovalnosti sem pogosteje na strani manjšine. 92. Ko se mi je zgodilo tisto najslabše, kar se lahko zgodi ženski poznih srednjih let brez otrok, sem dobila delo pri temle pripovedovalskem slovarju, ki ga ne smem izpustiti iz rok. 93. Odpustila sem si izgubo zavarovalne police, zavrnitve dela si ne morem. Zdaj delam vsak dan, tudi na pustno nedeljo. Delam dan in noč. Čedalje pogosteje moram vzeti dan dopusta, da nadomestim primanjkljaj spanca. Naslednji dan občutim vznemirljivo otožnost, kakor dopustnik, ki se mora vrniti na delo prej, kot je želel. 94. Ne bom mogla več dolgo pustiti, da se tako počutim. Najraje bi si spraskala to življenje, ki me hoče opustošiti, ki se lepi name, se mi prilizuje in si me nasilno prilašča, spraskala bi si ga do žive rane, potem bi si rano popoprala in posolila in začela novo pustolovščino. 95. Pustila bi službo. Ne, pustila bi, da me odpustijo. Če bi me odpustili, bi mi morali plačati odpravnino, mar ne? Potem bi lahko živela brez dela. Vse dneve bi lahko preživljala z nekom, ki bi mi znal pogasiti pritajeno tlenje pod kožo. Če bi ga zmogla pripustiti do sebe, seveda, to pa je velikanski »če«. 96. Ne vem, ali bi zmogla. Ves čas bi morala paziti, da ne pretiravam z levo obrvjo. Moja leva obrv se, če ji pustim, dvigne tako visoko, da postanem podobna Veliki sestri iz kukavičjega gnezda, neizraziti, nezanimivi, dolgočasni, skrajno nedružabni, breztelesni, odtujeni. Če bi se zelo potrudila, bi mi morda uspelo – razen če bi mojo pozornost pritegnilo kaj pomembnejšega, kot je dvig in spust obrvi. Pravijo, da so oči ogledalo duše, obrvi pa njen okvir. Ni čudno, da se moški ob pogledu na dvoravninske ženske obrvi spustijo v dir. V odnosih med ljudmi je dvigovanje obrvi neodpustljiv spodrsljaj. 97. Vem, da ni nobene koristi od tega, kar premlevam. Čas bi že bil, da bi si odpustila vse: šemasto oblačenje, pust, nezanimiv obraz, dvigovanje leve obrvi, vse, kar sem počela in kar še nameravam storiti. Toda najprej se moram naspati. 98. Ko se bom zbudila, bo še vedno pust, vem. Pust se bo pretvarjal, da je moj bivši. Ali da je očka. Širokih ust bo stal razkoračen nad menoj in se mi režal. Nosil bo masko ta grdega, izrezljano iz oreha, na glavi bo imel rogove, okrog ramen ovčjo kožo, namesto hlač pa narezane trakove. Z vrha stopnišča me bo klical: »Pridi k meni, Maška, usedi se no na moja kolena.« Celo njegov priskutni glas bo oponašal. Ali pa očkovo pristudeno govorico. 99. Ne bom se pustila pretentati, ne. Ubila bom Pusta. Pokopala ga bom. 100. Ne bom se pustila ujeti in kaznovati. Skrila se bom v pustno povorko pogrebcev, v belo oblečenih ta debelih, cigajnarjev, pepeljuharjev, dohtarja in hudiča, saj se prav zato tako šemasto oblačim, da se lahko skrijem v množici. V množici nihče nikoli nikogar ne najde.

O avtorju. Tatjana Plevnik (1951) je diplomirala na Univerzi v Ljubljani, Filozofski fakulteti, na oddelku za pedagogiko. Ureja prevode mednarodnih strokovnih publikacij, prevaja iz angleščine v slovenščino, piše strokovne članke, v zadnjih letih pa kratke zgodbe in eseje, ki izhajajo v zbornikih in tiskanih revijah. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kak dan

    Tom Veber

    Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

  • Lezbijka in Rozamunda 3

    Katarina Majerhold

    So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

Izdelava: Pika vejica