Slovo od hoochie mame

Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil. Ob koncu delavnice je imela vsaka od sodelujočih »pogojnih« pisateljic in pesnic na voljo nekaj minut, da prebere odlomek iz svoje spisateljske mojstrovine. Bralni temelj našega študijskega ustvarjanja so bila dela Maruše Krese. Svoje intimne odzive na njeno pisanje smo brale po abecedi, zato sem bila na vrsti zadnja. Ni me motilo, nasprotno, zadovoljna sem bila, da bom brala na koncu, saj je zaključek najbolj učinkovit in zapomnljiv del vsake zgodbe. Kdor bere zadnji, ima možnost, da poudarke prilagodi besedilom predhodnic in pove kaj takega, kar učinkuje kot vrhunec večera, sklepna koda, zadnja kadenca. Aplavz, ki sledi in je povečini namenjen olajšanju, da je predstave konec, si zmeraj prisvoji zadnja nastopajoča.

Bilo je toplo, malo se mi je tudi že dremalo. Sedela sem na skrajnem koncu omizja, v mentorjevem mrtvem kotu, in se trudila, da bi izžarevala vljudno pozornost. Izpolnjevala me je nekakšna blagodejna pomirjenost z mojimi artističnimi omejitvami. Pisanje je lahko boleče razočaranje nad seboj, če preveč pričakuješ. Lahko je preganjanje strahu pred sesuvanjem sveta, zaklinjanje ali brezupno upanje ali pa samo občutljivost na ugašanje pred koncem poti. Pisanje je lahko tudi strmenje v prazen list papirja. Tisti delček bogastva biosfere sem, ki se je nezmožen odlepiti od tal. Pač nisem krilati Pegaz, ki bi se lahko vzpenjal nad naravne meje prostora in časa. V skrajnem primeru sem izmišljen lik, ki piše samega sebe: imam dvojno življenje, enega živim, drugega pišem v svoji glavi. In to mi zadošča.

Poskušala sem premišljevati o smislu bralno-pisalnih klubov, o potrebi po priznanju, sprejetosti, povezanosti v pisateljsko družino, toda literarna nit mi je kot košček mokrega mila nenehno polzela iz rok. Breztelesni glas Maruše Krese me je šepetaje ogovarjal v neznanih jezikih, v neznanem času, v sobi, ki bi lahko bila knjižnica, natrpana s policami, polnimi knjig, v pridušeni svetlobi, ki so jo ustvarjale po mizah razpostavljene stoječe svetilke, njihovi odsevi so se lovili v naša očala, prstane in telefonske zaslone, kupi revij in časopisov po kotih, čeznje odvrženi plašči, čarobni prahec besed, ki se je usipal iz knjig in drhtel v toplem zraku. Po prostoru se je uspavajoče širilo večglasno mrmranje literatk, ki so podoživljale »svoje male hiške paradiža in vse svoje božiče«.

Zadnja pred mano je brala mlada pesnica Katja. V moje samozadovoljno dremanje je udarila s »kriki jezdecev, ki konje vreščavo poženejo v galop proti razžarjenemu horizontu in spregledajo napis ›Smrtno nevarno, ne jahajte dalje!‹; ocean penasto zalizuje obalo, jezdeci izgubljajo nadzor, ko se konji trgajo iz železa, uzd in ostrog, ko v nozdrvih vohajo srh, nevarnost, strah pred zverjo, masaker, toda življenje gre dalje, nekaj slik na Instagramu, nekaj esemesov, medtem ko se hiša na plaži pripravlja na večerno zabavo in ona naroča koktejl tigrovo mleko«. Zvrtelo se mi je v glavi. Stihi so se vzpenjali pred menoj kakor neskončen niz kavalet na jahališču. Sedela sem na neudobnem lesenem stolu in zadrževala dih, ona pa je v vznemirljivem ritmu čarne zarotitve govorila o svojih-mojih željah, hotenjih, upanjih, hrepenenjih in drugih magičnih živalih, spuščenih s krotilnih uzd. Končala je v pasažu, kot je začela. Njen samozavestno švistajoči glas je še kar lebdel v zraku, ko je prišla vrsta name.

Aah.

Začela sem brati svoje nesmisle in takoj me je zalil močan občutek osramočenosti. Moje besedilo ni bilo nič več kot površno skicirana dijaška domača naloga o tem, kaj je Maruša Krese napisala in kaj so o njej rekli eminentni literarni kritiki. Da »sveta ni le opazovala in opisovala s sočutnostjo in senzibilnostjo, z angažiranostjo ga je želela spremeniti na bolje«, da so njene pesmi »boleče osebne«, da je bila lepa nomadka in feministka, predstavnica slavne generacije 68, bla bla bla. Prenapolnjeno s citati, vzetimi iz spletnih člankov in proste enciklopedije. Klišejsko, nabuhlo, omledno. Napisala sem – samozadovoljno in prepotentno –, da sem jo poznala, da sva bili sosedi, da sva se pogosto srečevali. Vse to je bilo res, toda poznala sem jo bolj iz pripovedi študentskih kolegov kot iz tistih dveh ali treh naključnih srečanj. V resnici med nama nikoli ni stekla komunikacija, ki bi bila kaj več od kratkega »živjo, kako si?«. Napisala sem, da sva se spoznali, ko sem nekaj let bivala v Rožni dolini, v naselju, ki se mu je reklo Partizanska vas. Ime je dobilo po znanih partizanskih družinah, ki so tam stanovale. Kavčiči, Čačinoviči, Kocbeki, Veseli, Plevniki, Kreseti. Plevnike sem omenila iz gole samovšečne bahavosti. Res sem živela v Partizanski vasi, pri takrat pomembnih ljudeh, toda v kletni sobi skupaj s sinom pomembneža, ki ga je oče preziral, enako hladno nenaklonjen pa je bil tudi najin odnos.

V tistem obdobju sem delala na Radiu Študent. Poskušala sem se v pisanju, a mi je urednik besedila zavračal, češ da pišem lahkotno in duhovito, vendar brez smisla za politično ozadje. Boemsko in odštekano, to ja, ne pa tudi družbenokritično. Naj ostanem pri svobodni ljubezni, saj paše k mojim blond lasem, in v tem, je rekel, sem dobra. Toliko se je takrat dogajalo: študentsko gibanje, feminizem, protesti, »mir in ljubezen«, komune, Woodstock, človek na Luni, same čudovite stvari. Še dobro, da sem imela lep glas. Brala sem besedila kolegov Dekleve, Dolenca, Gradišnika, Jesiha, Kocbeka, Chubbyja, Švabića – nobenih deklet. Fantje so bili vsi rojeni za besedo, jaz pa manjša od pšeničkinega zrna. Stalno me je preveval občutek, da mi nekaj manjka, nekaj neoprijemljivega. Poimenovala sem ga kukavičjek. Imela sem živahno družabno življenje, ki ga je poganjala energija svobodne ljubezni, vendar zelo malo ali nič tesnih prijateljev. Ob bogatem pogrinjku površinskih klepetov sem še vedno čutila neznansko lakoto. Pred vrati sprejemnice sem bila, ki je bila blizu središča hiše, obenem pa tako daleč – želela sem si, da bi se nekako zrinila v to središče, kjer bi si lahko izmenjevala najgloblje skrivnosti z glasbeniki in literati, ki so tam prebivali. Tako zelo sem si želela, da bi jim prišla blizu, tem čudaškim genijem, fabulistom in virtuozom kitarskih rifov, vendar sem z njimi kljub temu govorila samo o mačkah, prešančkih in štulcih, namesto o tem, kar sem čutila in o čemer sem razmišljala.

Tako sem se naposled sprijaznila z vlogo hoochie mame v hiši študentskega ustvarjanja. Maruše Krese si nisem upala ogovoriti, saj bi se lahko izdala, da ne razumem visokega jezika velikih ustvarjalcev, da torej ne spadam v njihov posvečeni krog. Ne, pravzaprav je bilo drugače. Namenoma je nisem ogovorila, ker se mi je zdelo, da bom s prezirom do žensk literarnih mandarinov ohranjala obraz osebe, ki »se nikamor noče štuliti«. (Maruša v paru s Tomažem Šalamunom ni imela glavne vloge, a to sem izvedela mnogo pozneje.)

Na delavnici tega seveda nisem razkrivala, pripovedovala bi namreč o sebi, ne o njej. To je ta nevarnost »iskrenega pisanja«, ko črpamo iz lastnega življenja. Veliko laže je, če si izmišljamo. Kadar se naprezamo, da bi nepristransko govorili o drugih, pogosto največ povemo o sebi. Več, kot bi želeli. Samo zato sem iz varnih literarnih virov raje prepisala visoke misli Borisa A. Novaka, Amalije Maček, Gabriele Babnik. Nič o tem, kaj menim o ustvarjalki jaz sama, kako se je spominjam, kaj sem občutila med branjem njenih del, kako s kritičnim očesom in ostrim peresom gledam na njeno prozo, menda preveč prizanesljivo do partizanskega porekla, menda se je premalo distancirala od povojnih čistk, menda je v svojih pesmih obračunavala s Šalamunom. Nekdo je rekel, da je bila kljub mačjemu stilu vzgoje dobra mati, nekdo drug je rekel, da ni bila. Komu verjeti? Vljudnostno sem ponavljala, kar so o njej dobrega menili mojstri besede, saj je o mrtvih treba govoriti dobro, v resnici pa mi je bilo vseeno.

Sploh pa, kaj ima literatka Maruša s tem, kako jo vidijo slovenski perogrizi? Pisatelji niso učitelji moralne vzgoje niti varuhi človekovih pravic, ampak čisto navadne grenko-sladke osebe, ki poskušajo z malo bolj izbranimi besedami opisati svet okrog sebe. Njihove zgodbe se rojevajo iz tistega, kar se jim dogaja, kar čutijo in kar jih zaposluje. Pišejo zato, da bi živeli polno in svobodno, vse do tiste meje, ko še ostanejo povezani z bralci, prijatelji, družino – ne oziraje se na njihove politične ali spolne preference – in, da, tudi z literarno skupnostjo, s katero imajo pravzaprav še najbolj boleče izkušnje. Nobene močnejše povezave med ljudmi ni, kot je pripoved, ki jo postrgajo globoko izpod roba svoje družbeno polikane podobe, ko se poskušajo dotakniti lastne človeške nepopolnosti, zato da bi dosegli druge. To sem vedela ves čas, odkar sem pred petimi leti začela resneje pisati. Jasno mi je bilo, da bom morala najti čoln in z njim odpluti na odprto morje, brez zagotovila, da bom prišla do obale. Vedela sem, a sem po nekaj zavrnitvah pozabila. Ko sem na tej delavnici poslušala mlado pesnico, sem se spet spomnila. Njena pesem je bila kot majhen potresni sunek, ki ga povzroči grški krilati konj, potomec boga potresov in morja. To je bilo to. Zvečer sem šla zgodaj v posteljo, toda ob dveh ponoči sem vstala in začela o Maruši Krese pisati na novo.

Ne, spet si izmišljujem. Tega nisem storila, čeprav bi bil to zaključek, ki se ga ne bi branil noben pisatelj, vsakdo si želi pripoved o sebi končati tako, da se mu v njej uspe spremeniti. Konec je tisti del zgodbe, v katerem pisatelj pove najboljše, kar ima v mislih, ker bralci to pričakujejo. V resnici sem šla v posteljo samo spat. Nisem vstala in nisem začela na novo pisati o Maruši Krese. Kako bi le, saj bi le posnemala avtorja svetovnega slovesa, enega najbolj »kradenih« pisateljev, ki so ga njegovi bralci prosili, naj ne izdaja knjig poleti, ker je takrat po knjigarnah veliko teže krasti knjige kot pozimi, ko jih lahko skrijejo pod plašč. Desetletje pred tem je Etgar Keret plagiral mojo izkušnjo z delavnice o avtobiografskem pisanju. Nisem mu dala pravice do tega pripetljaja, kar vzel si jo je, potem je »še nekaj časa bral, preden je odšel naravnost v posteljo. Zaprl je oči in čakal na spanec. Ob dveh ponoči je vstal iz postelje, prižgal računalnik in začel pisati na novo.«

Etgar Keret si te zgodbe ni izmislil, res se mi je zgodila. Zgodila se je do pičice tako, kot sem jo obnovila, čeprav šele več let po tistem, ko jo je on že napisal. Moč resničnega, ki deluje nazaj. Videti je, kot da se svet ne spreminja, ampak le nenehno obnavlja trenutke, ki jih uporabljamo kot ključe za razumevanje sebe. Dokler nečesa ne ubesedimo, ne vemo, da obstaja, in ko nekega večera zaslišimo galopiranje konjev, takrat dobijo besede divjo moč, prhnejo, s prednjimi kopiti se povzpnejo visoko v zrak in poženejo v dir. Če smo vztrajni, če se močno potrudimo, jih morda ukrotimo. Nato se zgodi, kot se je zgodilo Katji, Etgarju in meni, da se srečamo na križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo.

In to, se mi zdi, je tisto, kar je vredno na novo napisati.