Osredotočenost

Pisanje zahteva posebno pozornost. Nekateri mislijo, da je pozornost mogoče vpoklicati, zgrabiti, militarizirati in pripraviti na pohod po tipkovnici na žvižg piščalke ali tlesk s prsti. Da jo je mogoče poljubno preusmeriti v pisanje pamfletov, zgodb, esejev, pesmi, romana celo. Pisanje skozi zid, rečem jaz temu. Poskusila sem namreč, verjemite, ni bilo zabavno. Postoperativna koncentracija prisluškovanja telesnim senzacijam, v kateri živim od začetka oktobra, še kar traja. Bolečine, skeline, srbečice, otekline, rdečine, modrice, maroge, pekočine, zatrdline, kljuvanje, otrplost, mravljinčenje, utrujenost, omotice, tesnoba – so občutja moje nedeljene osredotočenosti. Lahko da me bodo naskakovala vse do smrti, ta hip še ne vem. Mislim pa si, da bom takrat, ko bo pisanje spet postalo polje moje motiviranosti, morda že v večnosti. Slutim, da gremo vsi tja, ko umremo, čeprav nam ni treba čakati, da umremo, da bi prispeli do večnosti, pravijo literati.

Osredotočenost na pisanje je nekje v bližini. Ko tole pisunim, jo slišim, kako se pretaka po olimpijskem bazenu globoko pod mojim domom. Če bi le našla vratca, vem, da so tu nekje, vem, da bi jih lahko odprla, če bi se potrudila – naklofen, dva analgina, daleron –, pa bi šlo. Še vedno sem jih našla, kadar sem bila vztrajna, doslej sem jih še vedno lahko odprla, čeprav so tečaji cvilili od upiranja.

Razmisliti moram. Ustvariti si moram pravo strategijo čutnih zaznav, izbrati moram ustrezno sosledje mentalnih procesov in prisluhniti svojemu notranjemu glasu. Začeti moram že zjutraj. Začeti moram s premagovanjem odpora in z odpovedovanjem. Če najprej pogledam na zaslon telefona, bo ta okupiral moje možgane za ves dan. Če se ne ozrem takoj skozi okno, bo dan brez razgleda kakor sanje, v katerih lezem skupaj iz ene babuške v drugo, manjšo, in naslednjo, še manjšo. Če odprem Instagram in bo prva stvar, ki jo vidim, zmagovalčeva svetlo poraščena rit, ki krasi njegov vrat, bom obsojena na propad. Zid se bo naselil v mojih mislih, na njem pa bo privijačeno zlato stranišče. Angleškega slengovskega besedila morda ne bom v celoti razumela, zato bom potem zaman iskala lepe slovenske besede. Socialno omrežje ni le tisoč rožnatih prijateljstev, temveč je podla zarota proti meni, mojemu razmišljanju, branju in pisanju. Že po pol ure podrsavanja po zaslonu mi glavo napolni sladkorna pena, ki se po eni uri spremeni v arašidovo maslo.

Ne trdim, da je treba skuhati telefon v mikrovalovki, razbiti televizor in računalnik zaliti z vročo mastjo. Priporočam le zmeren prezir do tehnologije, denarja, slavnih in bogatih, oblasti, nafte, klavnic in rdečih gumbov, ki lahko končajo vse. Ja, tudi gledanje skozi okno priporočam. Skozi okno je treba pogledati tako prodorno in osredotočeno, kot je to naredila Dorothy v Čarovniku iz Oza. Če mi bo to uspelo, me bo iz postoperativne apatije iztrgal tornado, in takrat bom lahko uzrla svet onkraj meja vida. Lahko bom videla karkoli. Pretvarjala se bom, da sem mlado dekle, pred katerim je še vse življenje. Razmislila bom, zakaj pišem, za koga pišem in proti komu pišem. Ali je kaj takega, kar še ni bilo napisano in bi lahko napisala jaz. Med sredincem in kazalcem bom valjala svinčnik, dokler se ne bom spravila v trans. Predstavljala si bom, da sem nekdo, ki me opazuje z druge strani okna in skicira moj obraz. Ko bom zagledala podrobnosti svojega obraza, se bom počutila čudovito, varno in zaželeno, obenem pa samosvoje in neodvisno od ilustratorja, kakor mačka, ki ji ni mar pomanjkanja miši, dokler so v posodici briketi. Pomislila bom na vse tiste človečke, ki na Instagramu opazujejo posnetek goloba na cevi jurišne puške, vedoč, da je to bržkone edini način, kako se je mogoče kolikor toliko poenotiti glede vprašanja svetovnega miru.

Proč z nekoristnim cinizmom. S svaljkanjem svinčnika med prsti se bom mogoče spravila v položaj, ko se v hulahup obroču skoraj ne premikaš, obroč pa se kar vrti sam od sebe. Odprla se bom milosti pisanja in v glavi bo vzniknilo moje kraljestvo. V glavi je najbolj svet prostor, kar jih obstaja, in je v absolutnem nasprotju z gostim smradom sedanjosti. Glavno svetišče je, v katerem se pišejo zgodbe. Napisati jih je treba, preden se zgodi, kar se ima zgoditi. Zrak je tam tako tanek in oster, da mi bo zlahka ohranil pozornost. V prostoru je obilje cvetja, v zlati travi čakajo živali z enim očesom in tremi ušesi. Odpirajo se neskončne možnosti, trepetajo v zraku, vse je lahko zgodba. V glavi je raj kot molitev, v kateri je dovoljeno jesti jabolka, kače pa so gumijaste igrače. Zgodbe se razlivajo kakor slapovi, iz njih pršijo besede, ki spreminjajo stvarnost iz NIČ v NEKAJ in nazaj. Takšno osredotočenost iščem. Med konicami prstov si podajam svinčnik, moja glava je ponižno sklonjena, besede ujamejo ritem, roka stisne svinčnik – in piše.