Odpirajo se neskončne možnosti, trepetajo v zraku, vse je lahko zgodba.

Človek tradicionalne humanistike je mrtev.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu.

Andrej Tomažin: Pri pisanju me zanimajo območja, kjer se srečujejo zelo različna polja, kjer kmet misli sodobno francosko filozofijo, ne da bi jo bral, kjer delavec v mojstrstvu Messija vidi nekaj nezemeljskega izvora, čeprav verjame v Boga.

Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča.

Če upoštevamo dejstvo, da bi tudi stari pisalni stroji ob minimalnih posegih bržkone še vedno zmogli od sebe dati kak tekst, je res vprašljivo, ali so osebni, hišni, namizni ali prenosni računalniki, kakor jim pač že rečemo, znak bogvekakšnega napredka človeštva.