Mrawle, drugič

Na konferenci se je obetalo kar zanimivo predavanje. Dejansko je bila predavateljica super, to pomeni predvsem, da ni sporočala zgolj svojih idej, temveč da je v resnici sprožala razmišljanje pri ljudeh. Ideje so se mi zdele tako kakovostne, da sem jih seveda hotel zapisati. Zgrabil sem list papirja in kuli ter začel zapisovati. Kmalu se je zataknilo. Ugotovil sem, da zaradi navajenosti na tipkanje in posledične možnosti sprotnega brisanja in urejanja stavkov, s katerimi ustvarjam svoje misli, ne znam več pisati na roko. Zapis je preprosto prepočasen.

Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu. Ta počasnost roke začne podirati misli, še bolj pa misli zmede to, da se jih ne da enostavno urediti, da se ne da na hitro zamenjati vrstnega reda besed, brez packe popraviti črkovanja ali vstaviti besedne zveze. Rezultat mojega pisanja tako ni bil nič drugega kot nepregleden zmazek popravkov, številk, puščic, znakov in ostalega uredniškega inventarja, pri čemer je bilo navodil, kako sestaviti zapis v pravilno obliko, toliko kot vsebinskih stavkov. Sicer sem že prej vedel, da imam ta problem, a tako akutno kot v tem primeru še ni nastopil. Po kakšnih desetih minutah sem zato omagal in vrgel proč kuli ter zmečkal papir, se naslonil nazaj na stol in z napol priprtimi očmi zafrustriran potrpel do konca referata, ki sem ga preslišal.

Zaključek tega opazovanja je dokaj preprost: način zapisa v temelju določa način razmišljanja. Naše mišljenje določa način, kako ga zapisujemo. Zame se je preprosto izkazalo, da znam tekoče pisati samo z vsemi desetimi blazinicami na prstih in ne več s kazalcem, sredincem in palcem na desnici, ki trdno oprijemajo pisalo. Verjetno sem zdaj že tako odvajen pisati s pisalom, da bi že po enem dnevu intenzivnega zapisovanja fasal žulje na členkih. Seveda pa je danes že tipkanje nekaj staromodnega in obstajajo novi, sodobnejši načini zapisovanja, recimo strojno prepoznavanje govora.

Besedilo, ki ga pravkar berete, je napisano s pomočjo samodejnega prepoznavanja govora. Tekst diktiram oziroma narekujem v telefon, ki ima kar dobro funkcijo zapisovanja izgovorjenega jezika, potem pa zapisano besedilo pošljem na svoj elektronski naslov z mms sporočilom, nakar ga skopiram v program za procesiranje besedil, kjer ga na koncu malenkost uredim (dodam ločila, popravim kakšno napačno zapisano besedo in kdaj pa kdaj dodam kak veznik). Fizično oziroma kar fizikalno gledano torej to besedilo nastaja na sledeč način: moje glasilke proizvedejo zvok (torej vibracije v zraku), ki jih ujame mikrofon na telefonu in jih pretvori v elektromagnetno valovanje. To elektromagnetno valovanje ima določen vzorec, vsaka izgovorjena beseda ima svoj tipičen zapis. Ta zapis potem umetna inteligenca primerja z zapisi v svoji bazi podatkov in tam, kjer najde ujemanje, preprosto zapiše ustrezno besedo. Če je zapisana beseda napačna in jo popravim, si to zapomni za drugič, da laže ugane – tako se uči. Zračno valovanje je torej pretvorjeno v elektromagnetno, to pa v digitalni zapis ničel in enic, ki zaokrožijo po spletu in se nato utelesijo na ekranu kot zapis besed, ki je shranjen, naložen na strežnik in zdaj reproduciran vam.

Kar je posebnost tega zapisovanja s pomočjo strojnega prepoznavanja govora, je pa seveda dejstvo, da ima prste vmes umetna inteligenca. Ta po eni strani sugerira besede in s tem predlaga – in torej temeljno določa – tvoj tok mišljenja v povsem eksplicitnem smislu, v bolj implicitnem smislu pa te tudi navaja na neki določen način razmišljanja, kajti naučiš se izbirati tiste besede, ki jih umetna inteligenca zna bolj enostavno zapisati. Kako ta tehnologija samodejnega prepoznavanje govora vpliva na zapisovanje besedila, lahko bralci mojih kolumn konec koncev ugotovijo tudi sami, in sicer tako, da primerjajo stil te kolumne s stilom ostalih, ki so bile napisane »na tipke«. Kako tehnologija proizvajanja tekstov vpliva na slovnico oziroma na strukturo stavka, s tem pa na splošen stil in posledično tudi na vsebino zapisanega, je lepo vidno tudi pri strojnem prevajanju. Velikokrat, ko preberem kak članek v spletnih medijih, zaznam, da je bil strojno preveden. Kot da bi slovenščina začela srkati vase malo tradicionalnega angleškega ritma, stila, strukture: ne stavka, pač pa cele povedi, mogoče odlomka. Zato je gotovo, da bodo te strojne obdelave besedil imele velik vpliv na vsebino jezika.

Morda paradoksna posledica strojnega prepoznavanja govora je ta, da se izražam veliko bolj pravilno in ne pišem več esemesov z narečnimi besedami: narečne besede umetna inteligenca seveda veliko teže prepozna. Tako se znajdemo v neki bizarni, če ne paradoksalni situaciji: konservativni jezikoslovci, ki dajo veliko na ohranjanje »čistega« jezika, bi morali biti v tem pogledu največji pristaši strojnega prepoznavanja in zapisovanja govora, kajti, kot rečeno, tak način komunikacije forsira slovnično izražanje. Najboljši prijatelj starodobnega jezikoslovca danes ni več človek, ampak sodobni stroj, ki ima na spletu dostop do slovarja knjižnega jezika, iz katerega pretežno črpa besedišče, ki ti ga ponuja za zapis tvojih misli, s čemer pa jih, kot rečeno, ne le zapisuje, ampak tudi diktira, ker se kot govorec morda na povsem nezavedni ravni temu izboru prilagodiš in se nanj tudi omejiš. Sam nevarnosti umetne inteligence, strojev in robotov zato nikdar nisem videl v tem, v čemer jih vidi večina znanstveno-fantastičnih plehkih filmov: torej v nekem uporu stroja proti človeku in posledični nadvladi mehanskega nad organskim. Problem sem videl bolj v tem, da pravzaprav človek sam začne samoiniciativno razmišljati kot stroj, da se prilagodi njegovemu funkcioniranju. Problem torej ni nasilna nadvlada, ampak aktivno podrejanje, samoiniciativno prilagajanje in prevzemanje načina delovanja, ki je značilen za stroj. Recimo: kave več ne skuhamo tako, da bi postavili posodico na štedilnik in zamešali kavo, ampak s pritiskanjem na tipke v točno določenem zaporedju v točno določenem vzorcu. Avtomat torej začne diktirati ne le naše obnašanje, pač pa tudi naše razmišljanje in želje: danes bom pil dvojni espresso, s tremi črticami sladkorja, imam svoj lonček. Ta tehnologija nas usmerja tako kot teren z ovirami, po katerem hodijo, usmerja mravlje.

Glede strahu pred umetno inteligenco v tem oziru pa je – se mi zdi – treba reči še sledeče: če mišljenje že samo ne bi bilo umetno, potem niti ne bi mogli govoriti o umetni inteligenci. S tem mislim preprosto na to, da je mišljenje kot tako že v nekem smislu mehanično. Konec koncev je sklepanje izvajanje enih trditev iz drugih in to je precej mehaničen proces. Tudi dialektika je na neki način precej mehanična. Mogoče lahko na mehaničnost mišljenja gledamo tudi v tem smislu, da so asociacije determinirane, da si misli sledijo kot vagoni vlaka ali, kot rečejo temu Angleži: »train of thought«. Kadar pomislim na »žogo«, nujno pomislim tudi na »okroglo« in »prožno«.

To dejstvo, povezano z asociacijami, me precej spominjaj na tisto funkcijo t9, ki so jo imeli stari telefoni. Temu bi danes rekli »predvidevanje govora« na podlagi statistike uporabe določenih besed v nekem kontekstu. Na podlagi pogostosti kombinacij besed ti je bila že vnaprej sugerirana uporaba določene besede. Mogoče pa bo razvoj tega predvidevanja govora šel v smer »upogibanja govora«, v smislu da boš lahko napravi ukazal, da tvoje stavke samodejno spreminja v prijazno obliko. Tako ne boš mogel s svojim pisanjem nikogar nehote užaliti.

Namesto da nas je strah, da bo umetna inteligenca požrla našega duha, bi nas to lahko tudi veselilo, in sicer v smislu, da ga bo pomagala peljati naprej. V tem smislu umetna inteligenca preprosto predstavlja neko novo stopnjo razvoja duha, mogoče celo v tem čisto heglovskem smislu. Človek pač preprosto ne bi bil več nosilec mišljenja: to bi postala vezja. Če lahko umetna inteligenca nadomesti človekovo mišljenje in ga celo povzdigne (tako da je človek, kot se je menda izrazil Elon Musk, zgolj »bootstrapper«, zaganjalnik za operacijski program), potem je človekov strah pred njo podoben mravljinemu strahu pred človekom, pri čemer je mravlja v tem oziru v veliki meri reakcionar. Ta animalistična primerjava drži seveda predvsem za tiste konservativne kolege, ki se na eni strani bojijo tega, da bi človek bil zgolj žival, in na drugi strani tega, da bi bil zgolj stroj. Zdi se mi, da je ta strah intimno povezan: na eni strani torej glupa mravlja ali opica, na drugi pametni telefon, ti pa vmes. Če pa umetna inteligenca ne more nadomestiti duha in se duh v njej ne more utelesiti, potem nas tako ali tako ni treba biti ničesar strah. Skratka: če umetna inteligenca lahko nadomesti človekovo mišljenje, potem to pomeni, da je mišljenje kot tako že odprto za takšen razvoj in da je že v sebi v svojem bistvu umetno – na njem je nekaj takega, da umetna inteligenca predstavlja zgolj njegov naravni razvoj, s tem pa tudi novo stopnjo razvoja duha, česar se lahko samo razveselimo, in vsaka bojazen je tukaj zgolj narcistična reakcionarna skrb; če pa ga ne more nadomestiti, potem se preprosto nimamo kaj bati.

Na koncu bi dodal še to: medtem ko sem zapisoval to kolumno na omenjen način (torej s pomočjo narekovanja v telefon in samodejnega prepoznavanja govora), je čez prenosnik stopila mačka. Kot da bi se kosmato življenje vendarle počutilo poklicano protestno intervenirati proti strojni inteligenci. Zapisala je tole: lllllllllllllllllllo0’pppppppppppppp