Nenehno pehanje za smislom je nevarno, ker je ustvarjanje smisla na silo nevarno.

Ideja, da bi moralo nekaj biti, nekaj več od tega, kar nam je dostopno, šele proizvede vtis, da nimamo ničesar in da živimo v praznini.

Zbudim se, kaj zbudim – celo noč nisem spal –, samo predramim se v celoti. Srce mi razbija, čutim ga v vratni žili, kako pumpa po levi strani vratu v možgane in potem po desni nazaj nekam proti želodcu, tresem se, zunaj je sivo nebo.

Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu.

Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, če želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere!

Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik.

Prehod v ateizem mi je razrešil te odgovore, ne da bi rešil uganke, in me s tem odrešil odvečnih skrbi. Blažen čas, ko sem vero zamenjal za filozofijo, ko je s pleč padel strah pred »muslići« in seksom pred poroko.

Če so vse to že bolj ali manj znane tehnologije, ki bodo samo razvite do skrajnosti, pa se nam kmalu obeta še razmah povsem nove stopnje avtomatizacije ubijanja, in sicer avtomatizacija odločanja glede uporabe sile.

Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

Pogovor sva začela običajno, potem pa me je vprašal, ali imamo pri nas v Sloveniji duhove. Rekel sem, da ne vem, da jih sam še nisem videl. »No, tukaj so, isto kot v Senegalu,« je trdil.

Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

Optimizem je tovarniška nastavitev človeka, četudi na čisto nezavedni ravni kot miselna pristranskost. Spomin osrečuje človeka, ker je vedno pripravljen pozabiti slabo in si zapomniti dobro, kot pravi Varlam Šalamov v Kolimskih zgodbah.

S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše.

V besedah se lahko ohranim in živim zgolj zato, ker nisem nič drugega kot besedilo, svoja avtobiografija.