–30 %

V prvem ali drugem letniku faksa, ko sem živel v Ljubljani in posledično ne več v Dupleku, sem lahko štajersko prestolnico ugledal v novi, eksotični luči. Šele ko imaš primerjavo za neko stvar, jo lahko zares spoznaš. Šele ko vidiš Y, lahko razumeš X. Vidiš, da je Drava široka reka in Ljubljanica ozka, kar pomeni, da bodo mostovi v Mariboru monumentalni, v Ljubljani pa številni. Štepca in Fužinca spontano primerjaš s Teznom in Novo vasjo. Kaj je analogno Melju? So Črnuče kot Hoče? V kolikšni meri trg Leona Štuklja ustreza Trgu Republike? Je Duplek Škofljica? V sklopu takšnih spraševanj, ki sem jim odgovore hotel najti na terenu, sem enkrat zašel v trgovino z vzhodnim blagom na, če se ne motim, Vetrinjski ulici v MB. Med poplavo cenenih izdelkov sem naletel na za odtenek manj cenene medeninaste kipce božanstev, na Šivo in Parvati, na Ganešo, Lakšmi in Hanumana. Med indijskim panteonom se je svetil tudi Jezus na križu s prilepljeno nalepko »–30 %«. Prisežem: nalepka je bila okrogla, živo rdeče barve, s črnim napisom. Zasmilil se mi je. Hotel sem mu izkazati vsaj del tistega usmiljenja, ki ga je on izkazal človeštvu pred dva tisoč leti, ko se je pustil za nas pribiti na križ. Vzel sem ga v roke, odnesel na blagajno, kjer so mi obračunali popust in mi ga prodali po znižani ceni. Še zdaj, po vseh teh letih, je z mano. Obešen visi z medeninastega križa na moji levi in potrpežljivo čaka na vnovični prihod. Da bi mu olajšal trpljenje, mu včasih na YouTubu predvajam latinsko tridentinsko mašo.

– Koga pa še zanima Absolut? Glavno, da maš Googla in Lidla.

– To ni važno, pomembno je, da ti zanimaš njega.

– Kaj pa vem … Res nima kaj boljšega za delat, kot da spremlja enega dolgocajtnega modela srednjih let iz srednje Evrope? Jaki Absolut … Mogoče me ravno zato ne zanima.

– Mah, ti si sam sebi dolgocajten …

– »Ja no, in? A mi bo Absolut prpravil žur? …

Sedel sem v dedkovi sobi za mizo, skozi socialistični abstraktni vzorec na prosojnem steklu zaprtih vrat je dišala omina goveja juha, vedel sem, da bo danes poleg pohanega, ker je nedelja, še kuhana govedina s hrenom v smetani. Branje je bilo slastno, spraševal pa sem se, zakaj se nihče s tem ne ukvarja. Zakaj nihče ne proučuje Svetega pisma, jaz bom, ko bom velik, počel točno to. To pove vse o pobožnosti moje družine. Hvala bogu je bilo pri nas Sveto pismo praholovec, ker me potem nihče ni silil s kakšnimi svojimi religioznimi prepričanji, odkrivanje Boga je bilo prepuščeno izključno meni samemu, moji nedeljski dopoldanski otroški intimi, branju brez nadzora staršev, doma mi o tem nihče ni znal ničesar povedati niti izdati, da obstaja »teologija«, ne definirati besede »eksegeza«. Dedek je imel na policah v regalu Slavo vojvodine Kranjske v rjavi vezavi, Sveto pismo (zdaj izgubljeno) v rdeči vezavi, tri knjige o zgodovini letalskega bojevanja, atlas Jugoslavije za 4. razrede OŠ in globus. Ko sem poznal že vsa letala na pamet in prepotoval vso Kranjsko in Jugoslavijo, sem posegel po Božji besedi. Raj je imel zame podobo sobotnega dne, sobotne matineje, zvok Favnovega popoldneva, ki sem ga enkrat verjetno ob tej uri slišal na radiu. Ni nujno, da je bilo vreme v raju lepo. Včasih je bila slika oblačna, zmeraj pa sem bil v Grabi, včasih na Johah, pod brajdami. Vem, da vse skupaj zveni pogansko, a bilo je krščansko.

– Mama, jaz bi šau k verouki.

 –Ja te pa idi, ne.

Sem prosil v petem razredu, ne samo zato, ker sem se bal, da jaz edini ne bom dobil ničesar za birmo, ampak tudi, če ne predvsem, zato, ker me je zanimal Bog, še posebej njegov Raj. Celo k Jehovovim pričam me je peljala. Šel sem k obhajilu, pol metra višji od drugih, naslednje leto pa po hitrem postopku k birmi, nakar sem pri verouku za razliko od velike večine mojih sošolcev ostal še dve leti. Na koncu sem odpadel zato, ker smo se na srečanjih namesto o pereči problematiki bivanja Božjega, o ontoloških in a posteriori dokazih pogovarjali o receptih raznoraznih biskvitov, hribolazništvu in pelargonijah. Pritisk je naraščal.

Moralno breme se je kopičilo. Kako ravnati prav? Vest in raj, kdo vse bo z mano v raju? Bo tja prišla tudi moja nemška doga Pikas? Kaj pa Nik, novofundlandec. Pogrešal ju bom, če se Bog slučajno odloči, da živali nimajo duše. Ampak če bom kogarkoli pogrešal, ne bom srečen, to pa ne bo raj, ker tam je po definiciji vse okej. Kaj pa če bo Bog naredil, da bom pozabil na svoja psa? Vsemogočen je in gotovo lahko izbriše moj spomin. Kaj če me bodo zapustile zdajšnje želje, ki jih imam tako rad, če tega, kar zdaj hočem, ne bom več maral, se niti ne bom spomnil? Je to še zmeraj večnost? Raj? In kako se bomo tam, v raju, med vso to množico ljudi, našli in spoznali? Sem to naredil prav? Kak bi moral odgovorit? Je samozadovoljevanje genocid?

Ni! Prehod v ateizem mi je razrešil te odgovore, ne da bi rešil uganke, in me s tem odrešil odvečnih skrbi. Blažen čas, ko sem vero zamenjal za filozofijo, ko je s pleč padel strah pred »muslići« in seksom pred poroko (s kondomom, seveda, z dvema), kot da bi eno leto po tem, ko sem nehal kaditi, na vrhu Pohorja zadihal s celimi pljuči, + amen. Absolut zdaj ni bil več nekaj, v kar si verjel, ampak nekaj, kar lahko najdeš, tudi s pomočjo Doorsov, Marleya in takih reči. To je bil neke vrste ničejanski prelom, nekaj takega. Absolut je bil za vogalom in z Markom sma ga skupaj ískala. Ko sem spoznal Ludwiga Wittgensteina, še posebno njegovo pozno filozofijo, sem bil prepričan, da ima odgovore na vsa vprašanja. Zato sem nabavil toliko Wittgensteinovih Suhrkampovih knjižic, kolikor jih je dovoljeval moj budžet, jih postavil na ono dedkovo omaro in bil prepričan, da lahko tam notri najdem rešitev za vsak problem, trenutni ali bodoči, ki se lahko pojavi. To je bil zlati cajt. Vsi dogovori so bili na dosegu roke, dobesedno, na polici, zato sem lahko mirno užival, + amen.

Tam v tretjem letniku faksa sma ugotovila, da Absoluta ne bo, da sma za ovinkom spet samo midva, iščoča, gledajoča, tavajoča, mogoče ga ni, ampak saj mogoče to niti ni tako pomembno. Počakajmo, mogoče ga niti ne bo treba z ničimer nadomestit … Mogoče bo ta želja splahnela. Koga še zanima Absolut? Mogoče enega modela, tam v Nuku, zakopanega v spise Psevdo Dionizija Areopagita, džankija na grščino, ki si fura nadbitnostno bivajoče direkt v žilo; mene ne. Dobil sem ga za minus trideset pósto, na znižanju.

Ne gre le za to, kot pravi William James, ki s to trditvijo po mojem prepričanju prekaša celo Nikolaja Kuzanskega, da mora namreč Absolut, če je res Absolut, vsebovati tudi vse končno in nepopolno, vsako parcialno gledišče v vsej njegovi zmoti, ne gre le za to, da je Absolut hkrati sam svoje nasprotje, da niti je niti ni, niti hkrati je in ni, in niti ni ne bivajoč ne ne-bivajoč hkrati, in niti nič in hkrati vse od tega, ampak je preprosto zeh, boring, nezanimiv. Treba ga je znižati za trideset pósto, do te mere, da bo medenina, iz katere je izdelan, njena »bulk value«, že dražja od nominalne cene, da bo zanimiv.

Skoraj ostanem brez bencina nekje severno od Rima, kar se sicer rima, a ni nič kaj poetično. V avtomat za tankanje vstavim štirideset evrov, ki jih naprava požre, ven ne priteče nič bencina, niti kaplja, kaj kaplja, niti hlap. To povem nekemu domačinu, ki naslednji pride na črpalko in ki me razume, čeprav ne razume mojega jezika. Odide v sosednjo hišo, med njim in žensko, ki tam živi, se vname prepir, ne vem kako, a izvem, da je njen sin skrbnik črpalke. Gospoda naganja ven z metlo, on kriči nazaj, skoraj se stepeta. Gledam. Čez čas pride sin, v italijanščini, ki je ne govorim, me vpraša, koliko sem vstavil v avtomat, povem in natoči mi ustrezno količino bencina, + amen. Ta milost, ta »random act of kindness« v Italiji je vzbudil, še vzbuja, občutek Božje bližine, veliko bolj, kot leteči kovanci, padajoče jakne, uresničujoče se sanje, dvigajoče se hlačnice in podobni nepojasnjeni nadnaravni pojavi, ki sem jim bil priča.

Absolut je danes kot golo drevo, jesensko, poznonovembrsko drevo brez listov, ki je liste otreslo, ker je zima, prihajajoči sneg in mrzel dež. Blaženo drevo, ki lahko samo otrese liste in hibernira in počaka na boljše čase, ko spet požene. Kot jesensko drevo, ki je otreslo liste, Absolut prezimuje, deus absconditus, odsotni Bog. Ni pa še jasno, ali so mu tudi zmrznile korenine. Neko pomlad sem ugotovil, da moj rožmarin na vrtu ni prezimil, itak je bil zimzelen, a je pozebel, potem sva ga z atejem skurila na vrtu, mogoče je zdaj tako tudi z Absolutom, ki nikogar več ne zanima, razen nepomembnega števila ljudi, tistih, ki so za časom, »za« mogoče v smislu »onkraj«, ne vem, ne tu. Pomlad bo prišla, vprašanje pa je, ali bo Absolut z njo ozelenel, zimzelen očitno ni. Mogoče, mogoče ne, bomo spet obirali njegove sladke sadeže, mogoče, mogoče ne, bomo požagali presušeno drevo in ga skurili naslednjo zimo, da nas bodo drva grela, grela v mrzli zimi, ko Bog ne bo niti več na znižanju niti več odsotni Bog, ampak zaradi nepovpraševanja »umaknjen iz ponudbe«, recikliran, pretopljen.