Čarobni breg

Dobiva se pri Španskih borcih v Mostah, zakoračiva čez brv pa še čez en most v Štepca, potem pa mimo Petrola in v gozd, navkreber v breg na Golovec. Zame je bil ta grič zmeraj malo začaran. Čeprav gre za relativno majhno področje, sem ga moral raziskovati leto in pol, preden sem bil tako suveren, da sem se lahko vzpel nanj in potem spustil, ne da bi se ob tem izgubil in potrošil vsaj dodatno uro. Čeprav je naslonjen na najbolj urbano območje v državi, na njem lahko opaziš srne. Pa tudi: zakaj ima to ime, če pa je tako zarasel, da na vrhu ne vidiš več kot dva metra, ne da bi z očmi treščil v deblo? Dolgo sem mislil, da gre za ironijo, potem pa sem enkrat po naključju iz Valvasorjeve vedute Ljubljane odkril, da je bila vzpetina v sedemnajstem stoletju očitno res gola, mogoče zaradi paše drobnice.

Ko zagrizeva v strmino, se končno izpove. Ves čas sem slutil, da ima problem. Prevaral je punco, se z njo razšel, se ga napil, razbil avto in nekoga povozil. Zdaj čaka na sodnika. Ob tem se bo moral kmalu izseliti iz stanovanja, čez mesec dni pa mu tudi poteče pogodba o zaposlitvi. Ni mi jasno, kako sploh lahko gre z mano na breg. Sam se v takem stanju ne bi mogel odpraviti nikamor, sploh pa ne na sprehod s kolegom, z nekom, s komer niti nisi nevemkako tesen prijatelj.

Poslušam ga brez prave tolažbe. Kako naj sploh v takšnem stanju kredibilno tolažiš kolega? – »Ah, ne skrbi, ko si na prvi obravnavi, po navadi dobiš samo pogojno.« – ? – »Ni panike, brezposelnost je še vedno nizka, če pa ne dobiš takoj službe, greš na borzo, pa koronapaket boš dobil.« – ? – »Zdaj je kupna moč ful padla, turistov ni, stanovanja so poceni.« – ? – »Eh, pol očitno nista bla za skupaj.« – ? Jasno, da nič od tega ne bi zaleglo: ljudje imajo včasih preprosto radi, da jih poslušaš, da z nekom delijo stisko, ne pa, da zanje zaigraš dr. Phila. Kakorkoli, pravi, da se počuti kot v obdobju dekadence tik pred prvo svetovno vojno, mišjo dlako pred sesutjem sveta. Kot Hans Castorp na koncu Čarobne gore, ki pred očmi bralca izginja v oblak vojnega besa. Opravičuje se mi, da teži, da je tako zagrenjen. Mene to ne moti. Raje z ljudmi delim težke kot plitke situacije. Rad odprem uho. Tako nekako. Omeni, da se je odločil, da bo to stanje izkoristil za revolucionarni skok v neznano, da bo res kot oni izginil v vojno vihro. Pakira v Madurovo Venezuelo.

Okej, to me malo preseneti. Pojasni, da je zdaj dovolj! Sistem je treba destabilizirati. Neoliberalni kapitalizem povsod po svetu seje zlo in uspe vase inkorporirati vsa zmerna gibanja za izboljšavo. Vsak kompromis z neoimperializmom je gnil, vsak trud za »izboljšanje« tega sveta je korak proti popuščanju sistemu, vse »reforme« so samo futer za globalnega raka, z njimi se sistem ravno ohranja. Potrebna je kirurška operacija – revolucija. Ne pa neka bedna kemoterapija, zaradi katere nam vsem izpadajo lasje. Rečem mu, da je to posledica njegovih let, da je recesija (las) v tem življenjskem obdobju normalna. Ni mu zabavno, niti se ne odzove na moj pun. No ja: mogoče imam včasih vendarle raje kakšno plitko situacijo kot pa totalni in konstantni zamor, pomislim.

Rečem mu, da se z njim ne strinjam. Imam dva argumenta: prvič, revolucija žre lastne otroke in skozi zgodovino smo se naučili, da jo v vojni najslabše odnesejo ravno tisti, katerih stanje naj bi izboljšala. Delavci niso nikoli zmagali, ne samo v kapitalizmu, tudi v fašizmu in komunizmu so zmeraj na*ebali. Medtem pa so tovarnarji, znanstveniki in podoben folk preprosto zamenjali ideologijo in iz konflikta izšli še bogatejši. Recimo Swarovski. Ali pa von Braun. Ne bom našteval. Drugič, zakaj ne bi poskušal izboljšati situacije že zdaj? Recimo, da imaš HIV: res je, da se ga z jemanjem zdravil ne boš znebil, a uspešno boš lahko odstranil simptome in živel skoraj normalno življenje.

Odvrača, da sem reakcionar. Drugi primer sploh ne drži: pri ajcu ni tako, da bi ga zdravila omogočala. Pri neoimperializmu pa gre točno za to: reforme mu pomagajo, da se drži na oblasti. Recimo: pomoč revnemu folku v tretjih državah ravno destabilizira družbo, folk poleni in ga drži v odvisnosti. Metadonska terapija. Rečem, da se mi ta ne zdi tako slaba, da je bila primerjava kapitalizma z boleznijo njegova in da nima prav, ko govori, da zdravilo proti ajcu virusa ne omogoča – ravno ga, s tem, ko drži njegovo žrtev pri življenju. Če bi okuženi z ajcem bil tak kot on, zdravila enostavno ne bi vzel in bi pač počakal, da umre in skupaj z njim tudi njegov virus. – »No, kaj … če bi mel ajca, bi jemal zdravila al ne?« – »Naredil bi isto kot zdaj: via Venezuela!«

Počasi prilezeva na sleme, na makadamsko potko. Ko zaviješ s stranpoti na glavno golovško cesto, se v ljudeh naredi premik: nehajo se pozdravljati. Kmalu prideva do poti ob žici. Ustaviva se ob spomeniku, gledava proti Krimu, barje se kopa v svetlobnih trakovih. Seveda je proti protivladnim protestom. Ne podpira pedalarjev, to je vse čisto reakcionarstvo. Boljše za nas je, da smo pod okriljem desnice kot pa liberalne levice. Pravzaprav je liberalna levica oksimoron. Potrebujemo trdega vodjo, pač vse, kar bo pokopalo imperialistični sistem. Spet se ne strinjam. Prepričan sem, da moramo ohraniti svoboščine, da se je treba upreti vsemu, kar zaznamo kot poskus njihovega zmanjševanja in omejevanja, vsemu, za kar slutimo, da bo vodilo v kršitve človekovih pravic in v poglabljanje neenakosti. Odgovori, da, prvič, ni jasno, ali bo desnica res vodila v poglabljanje neenakosti: za navadne delavce je v tretjem rajhu bilo boljše kot v Weimarski republiki, mimogrede. Nadalje: kršitve človekovih pravic se itak dogajajo, saj prej ni bilo nič drugače. Če bodečo žico na meji preimenuješ v »tehnično oviro«, ni zaradi tega nič manj bodeča. Kar se pa tiče teh »osebnih« pravic do raznih »izpovedi«, teh študij spolov in takih zadev, pa gre spet za neoliberalno propagando, za gejčke z Wall Streeta in lezbe iz Hollywooda, ki propagirajo svoj lajfstajl in novačijo mlade zmedene duše in potem perejo milijone skozi raznorazne endžióje.

Phu! Tu postanem nemiren. Pred očmi se mi zvrstijo podobe istospolno usmerjenih prijateljev in prijateljic in teza, da so produkt »neoliberalne propagande«, se mi zdi popolnoma privlečena za lase. Občutek imam, da jih žali. Kaj je pa on? Produkt kurbirstva in pijanstva? Kdo pa to sponzorira? Putin? Zadržim se, spomnim se, kako sva sploh prišla sem. Povedal mi je, da mu razpada svet in da se podaja v nevarnost. Malo se pomirim. Rečem mu, da me njegova stališča bolj kot na levico spominjajo na totalitaristično desnico. Povem mu tisti vic, ki mi ga je pravil dedek. Na enem bregu doline so stali fašisti, žugali čez prepad in se drli »Komunisti!«. Na drugem bregu so komunisti pokali grimase in kričali nazaj »Fašisti!«. Po dolini pa je odmevalo »Isti, isti, isti«. Reče, da ne jaz in ne moj dedek nimava pojma, o čem govoriva, še najmanj o politiki. Da sumi, da smo liberalne smeti.

Povem mu, da je dedek že umrl (ga ne gane) ter da sem sam socialni liberalni demokrat, ja, in da se nikakor ne počutim kot smet. Zdi se mi, da so vse te ideje o revolucijah problematične, da s tem, ko stavijo na prevrat sistema, zamujajo priložnost, da bi zaustavile drsenje v zmanjševanje svoboščin in pravic. Kot je rekel Rorty, je »najboljše lahko sovražnik boljšega«. Sploh pa so vse te ideje o nevemkakšni zamenjavi svetovnega sistema čista utopija, s(r)anje, ki jih nosi nezmožnost soočenja s tem, da so človeška življenja omejena. Je*i ga. Tako pač je. Nismo perfektni. Zato pa se potrudimo, da bomo vsaj malo dobri, vsaj boljši, kot smo …

Reče, da sem nihilist. Oklepam se golega življenja, hočem pač samo to, da je moja ritka na toplem in da v mojem želodcu ni pajčevine. To je cilj mojega lajfa. Nisem pripravljen žrtvovati ugodja za idejo, kaj šele, da bi žrtvoval življenje za duha. Folk, ki – tako kot menda jaz – v lajfu nima nič drugega od tega – namreč lajf sam –, je že itak mrtev. Kako, da tega ne vidim? Treba se je odpovedati golemu življenju, se prepustiti ideji, da te vodi, se ji v celoti predati, iti do konca, ne popustiti v Heglovem soočenju gospodarja in hlapca in vstati skozi svojo voljo do zmage, se preroditi v sferi duha. On bo zdaj vse skupaj pognal k vragu, šel najprej piciklirat za Wolt za pol leta (ne tako kot ti Instagram levičarji na Slovenski proti vladi), da našpara za karto do Južne Amerike, pol pa bella ciao!

Pokrižam ga in rečem: »Amen! Lepo so te naučili v cerkvi!« Nihilist je on, ne jaz, pravim. Ravno v tem njegovem teženju po rešitvi v totalni revoluciji, kurb*n sin, se vidi, kako šibek je. Znamenje nihilizma ni prepričanje, da je človekovo življenje končno, omejeno, pač pa to, da se s tem dejstvom nikakor ne moreš sprijazniti in ga skušaš na vsak način zanikati z nekimi glupimi megalomanskimi idejami. Ravno to: nezmožnost sprejeti praznost življenja je največja praznina. V resnici ravno to praznino sploh šele ustvari: ideja, da bi moralo nekaj biti, nekaj več od tega, kar nam je dostopno, šele proizvede vtis, da nimamo ničesar in da živimo v praznini. Še drugače: če rečeš, da »ni smisla«, že predpostavljaš, da bi neki jaki smisel moral biti. Šele ta zahteva po »vsem« proizvede »nič«. Ampak to je potem tvoj problem, ne pa problem sveta. Pa postani hrček na kolesu ideologije, če tako hočeš, samo pri tem ne guši drugim. Vedi, da si razočaran zato, ker postaviš tako visoke standarde, da jim nič ne more ugoditi, ne pa zato, ker bi drugi bili tako slabi. Mogoče je to tudi tako s temi tvojimi puncami. In ja: če te ideje ne bi imel – tako kot je nimam jaz –, ne bi bil v takem bedu in ne bi kvasil takih neumnosti o nekem »Maduru« in »revoluciji«, o katerih itak nimaš pojma.

Užalil sem ga, seveda. Po vsem tem cajtu me je poklical, se mi zaupal, povedal, kakšno p*zdarijo je naredil, kako na dnu je, kje v življenju je pristal, o čem vse razmišlja, jaz pa mu rečem, »da ne bi bil v bedu, če ne bi bil tak glup,« čeprav je seveda očitno, da ni neumen. Toliko o tej moji pripravljenosti imeti globoke pogovore namesto plitkih. O toleranci liberalca. O tem, kako mi ni problem prisluhniti kolegom v težavah … Reče, da je pozabil, da je danes še nekaj zmenjen. S to novo punco. A zdaj je že »nova punca«? Kakorkoli. Adijo, mora it. Obrne se in odide na vzhod. Obrnem se in odidem na zahod. Spet zatavam, tega dela brega še očitno nisem vajen, hotel sem po bližnjici do observatorija, a zagazim v debelo blato, ki se je očitno obdržalo še teden dni po dežju, potem ko se je zemlja povsod drugod že zdavnaj posušila. Na koncu mimo ribnikov sestopim v Rakovnik. Vatever. Urbane nimam, tako da me čaka dolga pot naokoli po Hradeckega.