Zadnji let

– Najprej boma pogledala, če je dovolj vode in hrane, če sistema za napajanje in krmljenje normalno delata, da se ni ki kaj zamašilo, potem boma pa pobrala mrtve.

– Mrtve?

– Ja. Vsak dan jih je tam okoli trideset vjutro in trideset zvečer. Tu not v toti plastični plavi emper. Samo preden grema not, si moraš nataknit tote plastične vreče na šuhe, dat gor rokavice in pa masko čez gobec.

– Aja, verjetno zato, da ne bi not prinesla kake bolezni?

– Ja. Ajde!

Hočem si natakniti bele prevleke za čevlje, ki me spominjajo na plavalne kape, kakršne so nosile babice na socialističnih javnih bazenih v osemdesetih, a me opomni, da je vrstni red tak: maska, rokavice, vrečke. Ubogam, namestim si masko, na roke si nategnem bele rokavice, potem stopim v zaščito za čevlje in jo zatesnim.

– Si pripravlen? Malo bo šok …

– Ja. Daj, grema.

Odgrne velika vrata iz svetlih pločevinastih plošč in razleže se več deset decibelski vik in krik, glasno čivkanje, ki zapolni vse skrite kotičke ušes. Tla so posuta z žagovino. Stopiva skozi debele plastične trakove, takšne, ki jih imajo tudi na bazenih pri prehodih iz notranjih v zunanje prostore. Preboj na notranjo stran hale pospremi vroč nasprotni sunek izdihanega CO₂, velikanski topel balon nevidnega porabljenega zraka, ki buhne v naju. Zakriči mi, da jih je tu not najmanj petdeset jurjev. Pokimam. Pred mojimi v plastiko zavitimi stopinjami frčijo mali rumenkasti dinozavri, ki niso več kebčki, tudi pa še ne odrasle kokoši. Smrdi po gvanu, industrijsko pridelanem. Ko se prepričam, da moji koraki ne bodo prispevali k dnevnemu smrtnemu davku, ker so ptički preveč agilni in lahko pobegnejo v zrak, odlepim pogled od tal. Nad valovanje rumenega morja se spuščajo infrardeče žarnice, ki grejejo ptičji zarod, nad njimi se pletejo razne cevi, ob straneh so v zid navrtane okrogle luknje z vdelanimi ventilatorji, ki se vrtijo počasi, da še lahko razločiš posamezne krake na propelerjih, ležerno odvajajo podihani zrak in omogočajo dotok svežega kisika.

– Fse štima! Zaj pa samo še poberema odpad in to je to.

Čez tanke bele rokavice si nategne še debelejše roza gumijke in se z modrim vedrom odpravi na obhod. Z nogo odganja male dinozavrčke in njihove kolege, ki niso dočakali današnjega večera, hitro meče v posodo. Ko opravi, mi pomaha, prebijem se do njega na nasprotno stran hale, kjer jo zapustiva.

– Tak je to, vijiš. Da ma proletarska gospoda v nedeljo za na mizo pohanega pišeka, jaz pa dnar za odplačilo pufa … Toti mali pa grejo zdaj še na zadnji let in pol lahko grema na pir. Za danes sn fertik.

Z »zadnjim letom« je mislil na praznjenje modrega vedra: kopico pred nekaj urami obnemoglih teles, ki jih je pobral s tal, usuje skozi odprtino velikega plavega železnega zabojnika. Res se zdi, kot da mali letijo: glavice, tačke in perutničke med letom nenadzorovano krožijo v sklepih, kot da so udi še živi. Zapre kovinski pokrov in zanje je konec za življenje, za njega pa samo za danes.

– Boš mel jajce za domu?

– Če maš kaj ekstra?

Pomislim, da je moj odziv v obliki vprašanja tako vljudnosten, da je povsem brezvezen. Ravnokar sem stopil iz jezera petdeset tisoč piščancev, kako bi bilo možno, da ne bi imel »ekstra« jajc? Pogledam v tla in tiho vzamem škatlo.

– Tote so naše, tadomače. Futrane s tapravo koruzo.

– Hvala!

*

Zbudim se, kaj zbudim – celo noč nisem spal –, samo predramim se v celoti. Srce mi razbija, čutim ga v vratni žili, kako pumpa po levi strani vratu v možgane in potem po desni nazaj nekam proti želodcu, tresem se, zunaj je sivo nebo. Včasih sem mislil, da glede spanja ni hujšega od tega, da ga moraš prezgodaj prekiniti, če moraš vstati pred šesto. Ura zazvoni, kot če bi ti potisnili sveže nabrušeno rezilo v možgane. Telo se krčevito upira, spati želi kot žejna kamela piti, a ne. Treba je … kamorkoli že. V šolo, službo. Komaj se privlečeš do štedilnika in razdražljivo postaviš za kavo. Ampak ne … Je nekaj hujšega od tega: tisto paradoksno dejanje, ko se moraš zbuditi, ne da bi sploh kaj spal. Treseš se, srce razbija, ne da bi ga kaj neposredno vznemirilo, samo ure in ure, dneve je že na visokih obratih in se iz njih ne zna spustiti. V postelji se obračaš levo ↔ desno kot čevap na žaru, z zaprtimi očmi, polnimi različnih slik iz preteklosti in prihodnosti. Tu in tam zdrsneš v predsen, a te nenaden sunkovit brizg krvi po žilah hitro spravi nazaj v popolno budnost. Vmes pogleduješ na telefon in odštevaš ure do bujenja, štiri, tri, dva, ena in pol in manj ko jih ostaja, bolj razočaran postajaš. Če ti že uspe zaspati oziroma zdrsniti v polsen, te hitro zbudijo tazgornji sosedovi.

Danes je stari Košonki že ob pet trideset zvonila ura (po navadi ji komaj ob pol sedmih). Vstane in zaškripa najprej s parketom, potem z vrati na vece. Ko opravi, ji sledi stari. Zaškripa s posteljo, se odpravi po zvočnih stopinjah tastare in odtoči. Danes ima herojski curek, celo noč se mu je urin nabiral v mehurju in zdaj mora ven, slišim, kako

d ooo o o o    o        olgo

žubori rumen, najbrž že rjavkast Košonov potoček v školjko, cilja namreč v sredino, zato vem, da je držal celo noč. Zadrgne šlic in stopi po zvočnih stopinjah nazaj do postelje. Tadva imata v sebi vgrajene sledilce zame, vedno vesta, kje se nahajam in vedno sta nad mojo glavo.

Če, recimo, v kuhinji večerjam, pride tastari, izvleče star lesen stol izpod mize in se mi usede nad glavo, očitno je pozabil neko sestavino za obrok, ker po petnajstih sekundah spret premakne stol, tako da ga vleče po tleh in da zavibrira celo nadstropje, nakar ga čez trideset sekund spet pomakne v prejšnji položaj. Prekolnem ga in se odpravim v dnevno. Odprem knjigo in že mi froc, vnuk nad glavo usuje komplet trdih plastičnih kock in pri tem tako glasno krikne od veselja, da ga slišim skozi strop. Začne sestavljati različne igrače, ki jih potem očitno »razstavlja« tako, da jih ob spremljavi histeričnega smeha meče ob tla. Vstanem in odidem v spalnico. Tam pa se tastara odloči pomivati tla: glasno škriplje z napol namočeno krpo po tleh in z napravo za to opravilo trka ob radiator, pohištvo, stene. Popizdim in skočim pod tuš. Ko se zmočim in začenjam z miljenjem, slišim, kako mi nad glavo zaškriplje plastična bana: tudi tastari se je odločil sprati odpadle kocine s hrbta. Košonova kot zvočna duhova vedno lebdita nekje nad mano, kamorkoli se premaknem.

Vstanem iz postelje, neonska luč zabrli pod Košonovima nogama, s palcema na nogah lovim copate, ju najdem in nataknem in grem skupaj s Košonovimi stopinjami v kuhinjo, pristavim za kavo in pomislim, da je življenje v bloku kot je*ena baterijska reja. Za razliko od kokoši celo prostovoljna. Ne vem, katera genialna zamisel se je človeštvu prej utrnila: zasnova industrijskega kokošnjaka ali stanovanjskega bloka (po možnosti za delavce v mesnopredelovalni industriji). Najbrž oboje hkrati. Spomnim se na sveža jajca, ki sem jih dobil včeraj.

Pristavim ponev in navijem štedilnik na 9. Ko se posoda segreje, ji prelijem dno z oljčnim oljem. Na kocke narežem čebulo in ko maščoba zacvrči, jo usujem v vrelo posodo. Posolim, z leseno kuhalnico nekoliko premešam vsebino in vklopim sesalnik zraka, da ne bo po čebuli smrdelo vse stanovanje, potem pa razbijem prvo jajce. Tanka bež lupina se zlomi in iz nje steče lepki beljak s sončnim rumenjakom. Ob kozarcu ubijem drugo jajce in v steklo trčim tretje, ko kuhinjo napolni jedek žveplen vonj, skozi nastalo razpoko pa se pobesi kljunček na okrogli sivkasti glavici z vijoličastimi priprtimi vekami, ki visi na tankem, opotekajočem se vratu. Tačke ima skrčene, zelenkaste perutničke, ki so bile v jajčastem prostoru tesno sklenjene, se na komolčkih deloma razklenejo in zakrilijo po smrdljivem kuhinjskem zraku. »Zadnji let«, pomislim. Pa kaj, vraga, naj bo: skupaj z rumenjakoma in beljakoma ga vržem na karamelizirano rjavečo čebulo. Cssss, premešam.

Pišče začne rasti. Napihuje se kot balon, udi se zapolnijo, iz kurje kože po vsem telesu začnejo poganjati dolgi valji, slamice, ki se oluščijo, tako da se iz njih razprejo peresa. Ptič se operi, kljun se mu strdi in orumeni, *pok, *pok, čvrsti rožnati veki se ena za drugo sunkovito razlepita, izpod njiju pogledajo črne, z odbleskom sveta polakirane oči. Čivkne, vdihne in razpre peruti, prvič zaprhuta na mestu, drugič pa zamahne s tako silo, da se odlepi od dna posode. Posesa ga skozi kuhinjsko napo, vidim ga, kako zapusti blok skozi dimnik in odleti.