Povorka

Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, ali želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere! Da jih ima toliko rad, da jih celo vrne z zamudo. Za to bi ob tako glasno oznanjanem upadu bralnih navad moral biti nagrajen, ne kaznovan. Po drugi strani goreče branje poganja BDP, od knjižničnih nadomestil, do subvencij, plačil tiskarjem, bibliotekarskih delovnih mest, veliko denarja se vrti tu in vsega tega ne bi bilo brez mene, končnega odjemnika. Hvala za nič! Namesto čestitk torej zdaj klofuta …

»Koliko pa je?« –

»Devetnajst evrov pa dvajset centov. Pa če imate drobiž, lepo prosim. Sicer raje drugič.«

Kako je možno, da nekdo tvita vojne napovedi in po družbenih omrežjih odkrito grozi z vojnimi zločini, pa ga za to ne obsodijo za sovražni govor, niti mu ne zablokirajo računa, nekdo drug pa en teden, okej, mogoče malo dlje čez rok, ne vrne Avguština, Dionizija Areopagita, Nagarjune in Kuzanskega, pa zato dobi skoraj dvajset evrov opomina in zamudnine? Kaj, za vraga, tu ne štima? Ker tu nekaj štimati ne more, ne sme! Fiat iustitia, pereat mundus!

»No, kako ste se odločili? Ne morem zaključiti vračila, dokler ne poveste, ali boste poravnali dolg.«

V ušesih mi šumi, čutim žilo na vratu, ne vem, kaj naj naredim, naj protestiram, ne vem, ali imam drobiž, ne vem, ali sem pojedel kaj za zajtrk ali ne, mogoče se mi zato temni, mogoče je polna luna ali pa Mars v ovnu ali kaj vem kaj.

»Gospod?!«

Slišim, da imajo v sosednjem prostoru očitno spet cicibanove urice ali pa zasebna varuška, mogoče mlada brezposelna mamica, v tem zimskem mrazu ni imela kam peljati otrok in so malo za spremembo zamenjali dom za knjižnico. Mali se derejo na vse pretege, tako so glasni, da ne motijo le obiskovalcev, ampak tudi knjige, obmetavajo se slikanicami, ženska se postavi pred največjega razgrajača in ga retorično vpraša »Se tako obnašamo v knjižnici?!«, nakar ji mali pljune v faco in ji uide med police, bratca pa bruhneta v privoščljiv smeh, zaradi česar začne mama ali varuška hlipati.

»Oprostite, gospod!«

Stresem z glavo in pomislim, da se ti pamži pač ne morejo obnašati drugače, če jih v knjižnico pripeljejo samo zato, da niso doma, če imamo svetovne voditelje na takšni ravni, da se po družabnih omrežjih zmerjajo kot največji prostaki, kot urke iz sovjetskih taborišč Varlama Šalamova.

»Halo!?«

Kakšen vzor pa je to? Vsi kažejo s prstom na vrtce, šole, vzgojitelje in učitelje, a kako naj ti posredujejo prave vrednote mladeži, če pa vse, kar povemo, najmočnejši možje razveljavijo v trenutku, ko odprejo usta, pri čemer jasno oznanjajo, da je prostakom lahko oproščeno vse, da lahko v karnevalskem totalitarizmu postaneš vladar sveta in se kopaš v kešu na privatnem avionu, če si le dovolj brutalen in brez pravih posledic serješ naokoli.

»A me vi sploh še slišite?!«

Že pred Banduro smo vedeli, že od Locka naprej celo teoretično vemo, da se učimo od vzornikov s posnemanjem in če bi res hoteli narediti kaj vzornega za prihodnje generacije, bi morali takim rokovnjačem preprosto preprečiti, da zasedejo najvidnejša mesta v politiki. Ne pa, da smo dopustili, da nam vladajo pavlihe in zgage, klovnovske figure, da je politično debato zamenjal dionizični sprevod, povorka samih pajacev. Kako naj potem mladež verjame v karkoli, v kakršno koli avtoriteto?

»Ej, tega smo očitno izgubili, prideš, prosim, pogledat?!«

Debel varnostnik se prikotrlja izza svoje kabine, počasi in opotekajoče se začne premikati, kot da bi njegovi nogi bili kratka kraka šestila, ki se sprehaja po karirastem zvezku, če bi vzorec na knjižničnem parketu interpretirali na ta način, roke drži naprej, palca zatakne spredaj za pas, izgleda še debelejši, kot je v resnici. Evo, kam smo prišli, pomislim, osemletne froce v knjižnici morajo zdaj krotiti že varnostniki, medtem ko mulci paralizirajo svoje skrbnike, res bravo!

»Bo gospod poravnal drugič!« reče, se nekako prerine med mene in pult in se ustavi pred mojim obrazom, na popku začutim napete gumbe tuje srajce, manjši je od mene in me gleda navzgor nepremično v oči z dvignjenimi obrvmi, za katere ne veš, ali so sprašujoče, pomilujoče ali ogrožajoče. Ugotavljajoč, da intervencija ni namenjena smrkavcem, pogledam čez debelo plešo, nataknjeno na še širši vrat, skozi zobe hočem sikniti »Pi*ka vam materina! A jaz sem zdaj kar naenkrat tu problem? A res?«, a namesto tega ponižno izdavim: »Ja, drugič, ja,« in samodejno, brez zraka, hitro stopim proti izhodu. Prestrašim se samega sebe, svoje lastne primitive, že drugič zdaj sem zaklel, očitno sam postajam del karnevala, po stopnicah naenkrat pospešim korak, skakljam, zmedeno in v zadregi žvenkljajoče preverjam, ali imam v ruzaku na ustreznih mestih kartico, denarnico, telefon in ključe. Seveda je vse na svojem mestu, kje pa bi bilo, če ne tam, saj nisem ničesar jemal iz torbe, *bum!

Zaletim se sam vase. Obrnem se, si primažem klofuto in si očitam, da se zmeraj, kadar bežim pred sabo, zaletim samemu sebi v rit. Poševno ležim čez stopnice z glavo navzdol, s stropa se usujejo plavi konfeti, pobliskavajo v neonski luči, na težnosti jadrajo proti tlom in z modrimi bliski razsvetljujejo hodnik, v spodnjih nadstropjih se začnejo spreminjati v kupe denarja. Iz dvigala, ki se ustavi na vrhu, izstopi pihalna godba, ki začne s trobentami igrati monotono koračnico liii-dlll, liii-dlll, liii-dlll, ki jo občasno prekinejo tube z basovskim trrrr.

Skozi inštrumente se prerine lik Borisa Johnsona, na razmršenih plavih laseh ima poveznjeno papirnato stožčasto čepico, kakršne nosijo otroci na praznovanjih rojstnih dni, pod brado je zategnjena z elastiko, v ustih pa ima plastično piščalko z zvitim papirnatim tulcem, ki se razteguje, ko piska. Boris kriči »Trexit, Trexit!« in prepričan sem, da je skovanka namenjena meni. Zdaj sem še toliko bolj odločen čimprej zapustiti to pobesnelo institucijo. A ko se končno obrnem proti izhodu, se iz oči v oči srečam s podobo Donalda Trumpa, ki ima na nos poveznjeno rdečo pinkponk žogico, živokrvavo našminkane ustnice s poudarjenimi kotički, lica pa prekrita z belim pudrom. Pogleda Borisa in mu v slovenščini reče:

»Fant ne razume. Ta fant ne dojema. Pokliči kraljico in naj mu pokaže, kako se pleše! Dajmo! Gremo, pasji sin!« –

»Ne, ne!« zakričim, »Ni treba ničesar pokazati! Sem dojel, že grem!«

Uspe se mi nekako usesti, pobasati ruzak in se skoraj že pobrati s stopnišča, ko nad sabo zagledam lebdečo Melanijo v beli obleki, ki me znova priklene na hrbet. Nepremično jo gledam, potem pa začnem samodejno nagibati vrat, da bi ji poškilil še pod svileno krilo. Ko se pogled prebije na drugo stran tkanine, zagledam enakostranični trikotnik, ki pa namesto pričakovane vsebine v svojih ogliščih ponuja obrazne maske Emmanuela Macrona, Angele Merkel in Vladimirja Putina, ki se vrtijo v smeri urinega kazalca okoli svojih nosov. Vsi se mi režijo v obraz, podoba Vladimirja se krohota s priprtimi usti in pri tem poskakuje, Macronova mi ob vsem še mežika z levim očesom in šobi ustnice v pošiljanje poljubčkov, Angelini pa požene brada, pljune me, nato pa se spremeni v masko Slavoja Žižka in zakriči »Aufgehoben, aufgehoben!«. Krčevito se oprimem ograje in prosim, ne vem ne koga ne kaj, samo prosim, da bi se povorka čimprej končala. Usliši me podoba Redžepa Tajipa Erdogana, ki oblečena v rdeč kostum komunalnega delavca z všitimi odsevniki prične pometati stopnišče, nakar glasba potihne. Ko se mi približa, reče: »Zgubite se! Dajte! Gremo, no! Gospod! Zbudite se!«

Odprem oči in okoli mene plešejo sami beli angeli, dekleta in fanti tečejo ob meni, vidim jih nad sabo, pomirjen sem, naenkrat postane prijetno toplo. Iz ozadja slišim vesel glas: »Z nami je!« Potem me ogovori mladenič s kratko bradico: »Gospod? Me slišite?« Milo in nedolžno se mi ustnice razlezejo v nasmeh, ne morejo zgrešiti, ne mene, ne dejstva, da sem res tu. Kockast strop drvi mimo mene, še naprej se smejim, vesel, slišim »Še pet mililitrov!« in »Takoj v operacijsko!«