DEM1CA

Sedel sem ob postelji v domu čez Dravo od Melja. Iz petega nadstropja se je videl Urban, pa Pohorje in siva stolpnica Mariborske bolnice. Iz stropa so divje rastle buče, poganjale so iz cevi za centralno ogrevanje. Prišel je lopov, ukradel torbico in za njim se je po pobočju hriba, prekritega z belimi narcisami, nekdo podil, verjetno pes s kuro v taci. Pečena je dobra. Tako je govorila in jaz sem se kmalu naučil razumeti in sodelovati. Če le hoče, človek povsod najde smisel in se naveže na sogovorca. Tudi, če ne govori istega jezika. V norosti je smisla preveč, ne premalo. Neumnost je prekipevajoče izobilje pomena, preveč pretesno prepletajočih se povezav. Ko zmanjka zanosa, se pojavi strah, ko ga odženeš, pride jeza, ko se pomiriš, vznikne privid. Vrtiljak smisla ali vlakec smrti pomena, ni važno, grebeni parakonsistence so povsod.

Pri maši je bilo »tako kot vedno«. Župnik je naznanil za pogreb, potem pa je prišel Vanč, pa je prinesel košaro koruze in ji nekaj rekel pri krušni peči. »Ampak zakaj naj bi te jaz šla po drve? Veš, kak je blo vuni mrzlo? Sneg je biu do kolen.« Zdaj pa ga je stopila prijetna toplota, olje, ki izgoreva nekje spodaj, v kleti, v kurilnici, tam, kamor nihče ne gre, v veliki oljni peči, več tisoč let stari dinozavri, starejši od Vanča, s svojo sapo segrevajo vodo, ki mezi po ceveh, hrani buče in topi sneg, topi solze, ki jih je izvabil nek star, zdaj že pozabljen spomin. Spomin, ki sploh ni bil spomin, ker tega, kar je prikazoval, nikoli zares ni bilo. Miselna himera, mentalni spoj občutja, hotenja in ran, lažni spomin, k sreči pozabljen.

Velik problem za Johna Locka, ker zanj te brez spomina ni. Tako je iznašel rešitev za problem osebne identitete. Bal se je, tako kot se vsi, kaj bo po smrti. Če ga bo sv. Peter spoznal? Bo zmogel? Ker kaj jamči za to? Kje je garancija, da se svetnik ne bo zmotil? Ker kaj, če je, kot pravi Walt Whitman v pesmi O grozljivem dvomu videzov, »istovetnost onkraj groba zgolj lepa pravljica?«. Kaj, če se bo pred sv. Petrom v podobi britanskega filozofa pojavil kdo drug, kak lopov, posiljevalec, morilec, ki bo z ukradeno identiteto hlinil vzornega državljana? Naše telo, ki ga kot kača svojo kožo sproti levimo z uriniranjem, iztrebljanjem in z izdihi, se nenehno spreminja in ne more biti temelj moje nebeške istovetnosti. Zato je edino zavest, njen tok je jamstvo, da sem jaz v t₁ isti kot v t₂. Peter ne bo gledal na meso, ampak bo preverjal duha, spomin. A kaj, če se ne spomnim? Ali če se spomnim narobe? Dialektika pozabe in napačnega spomina. Velik problem za Locka – in še večji zame – bo, če se bom pred sv. Petrom sebe spomnil kot tatu, morilca, posiljevalca. Napačen spomin obsoja z enako težo kot resnica.

»Človek je srečen, ker zna pozabljati,« pravi Varlam Šalamov v kratki zgodbi Ob suhi menaži. Redki so ti trenutki, a zdaj je lahko srečna svojega pozabljanja, ker se ne spomni, da je bilo njeno življenje trdo kot zasušena skorja kruha. – »Ga boš namočla v malo bele kave? Boš vidla, pol se bo v ustah stopil ko putrček.« Brez tega trika človek brez zob ne more prežvečiti posušenega rogljička, zato ji pridržim železno skodelico, tipični inventar vrtcev, šol in domov. V življenju je naredila polni krog skozi institucije in se vrnila na začetek. »Hvala, Vanč,« reče, se nasmeje in me stisne za roko s suho dlanjo. »Oma, Vanč je umrl pred petnajstimi leti.«

Z gospo je kar hudo, veste. Saj veste, da je osemindvajseti oktober, včeraj je v Oplotnici snežilo, ona pa pravi, da je maj. Misli, da smo v pritličju, čeprav skozi okno gleda ptiče na vrhovih krošenj. Ko smo jo vprašali, koliko je stara, je rekla, da sedem let. Ampak ni samo to, veste. Smo tudi leta 1939, veste. Vse nas je strah Nemcev [smeh]. Veste, to je normalno. Mislim, ni, a pri teh letih je, saj to že veste. Druga težava pa je, da je zelo čustvena in da pade v skoraj nezaustavljiv jok. Takrat jo potolažimo, saj ste videli in veste. Zdaj bomo poskusili z novo, poskusno terapijo. Seveda če se boste strinjali. Veste, možnosti, da bo takšna, kot je bila prej, ni, lahko pa malo zaustavimo proces in ji poskusimo podaljšati in polepšati življenje. To so nove, ameriške tablete, veste, ki jih zdaj preskušajo tudi v Evropi. Sproti vas bomo obveščali o napredku, lahko pa tudi terapijo prekinete, samo to ni smiselno, ker je za kredibilne rezultate treba počakati do konca, tak je program, veste. Če boste hoteli še več informacij, lahko kar vprašate sestro, veste, ali pa se dogovorite za sestanek z mano. Boste poskusili? Tukaj podpišite, da se strinjate. Drugače pa vas ima zelo rada, veste. [Njej:] Kako fajn vnuka mate, ne gospa? Ko vam je prinesel rogljiček pa belo kavo … je dobro, ne?

»Eh, kaj te praviš, kaj bo Vanč mrtev, či pa je fčeraj tu nabiral buče!« Odvrnem, da sem mislil, da je luščil koruzo. »Ne, buče je nabiral!«. Potem pa šel domov in ona bi tudi šla domov. »Peli me domu!« – »Pa saj si že doma! Nimam te kam pelati!« – »Lažeš!«. Kraja, kamor bi se rada vrnila, ni. Ker eno je, če si zaprt za rešetkami, drugo, če v svoji glavi. Izgubljen ne le v prostoru, ampak tudi v času. Ne zgrešiš koordinat ali kartezičnega sistema; fališ geometrijo.

Tla se začnejo zvijati pred nama kot polž, ki leze v svojo hišico, trdno se oprime posteljnega okvira in reče: »Aaaa!«. Tudi sam se malo prestrašim, a zaupam. Slike spremenijo barve, pomlad klije sredi jeseni. Spodaj na parkirišču med belimi črtami in avtomobilskimi gumami poženejo narcise, prosi me, da jih nekaj naberem in tudi jih, dam ji šopek zvitih serviet in se zahvali. Nežno me pogleda, čeprav sva oba zelo mlada, otroka, zrela za prvo ljubezen, ve, da nisem njen fant, da to ne gre tako, da je tu nekaj vseeno narobe. Za trenutek se spači, potem pa skupaj zapojeva Na planincah. Sredi pobočja, pokritega z belimi narcisami, me preseneti, da zna več pesmi kot jaz. Lovim besede in negotovo ponavljam za njo, potem se objameva in posloviva. Mahnem jo čez hrib, domov, maha mi in pada v globel, užalosti se, otresam se zlovešče misli, da ni pomoči, da sem jo spet pustil samo.

Na drugi strani brega se ustavim na + grobu, v spomin ji položim umetno ikebano, gledam spomenike in primerjam okuse, razmislim, da je strah pred smrtjo pravzaprav distrakcija pred trenutnim minevanjem. Ker če te je strah umreti, to pomeni, da misliš, da vsaj zdaj nekaj si. Kaj pa, če to ne drži? Če si zgolj zožitev na peščeni uri, prehajanje belih zrn, pretok časovnih kristalov, ki ločuje napolnjen del posode od izpraznjenega? Ničesar ni, kar bi lahko zadržal, tudi Ralph W. Emerson pravi, da je najgrši, najnepriročnejši del naše eksistence dejstvo, da stvari življenja, ko jih skušamo ujeti, spolzijo skozi roke. Če pa ne moreš ničesar zadržati, potem te tudi ni in ideja smrti, da je nekaj, kar lahko umre, je tolažba, ki implicira, zatrjuje eksistenco. Če pa ne moreš dati jabolk v košaro, je ta nujno prazna kot lonec brez dna.

Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem? Pozabljaš pa sproti. Pravimo, da je znanje najdragocenejše tudi zato, ker ti ga nihče ne more ukrasti, pri čemer pozabimo na pozabljanje. Bil sem tam in tam, s to in z onim, zgodilo se je ono in tisto, pozabil sem vse, zdaj se slučajno tega spomnim in si mislim: kolikokrat ugotovim, da sem vse to že vedel, a pozabil? Pozabil, da sem pri Platonu prebral, da je spoznavanje spominjanje, in se zdaj tega narobe spomnil, ker mi je v resnici to nekdo povedal na predavanjih o zgodovini filozofije. Osupnem kot Descartes na začetku druge meditacije, zmeden, kot oma pred zvijanjem sobe v sferično geometrijo, noga ne najde opore na dnu, čas pa vrvi iz enega ušesa skozi drugo in skače levo ↔ desno. Ničesar se ne morem dotakniti, nič ne morem vzeti iz časovne vitrine in položiti v košarico brez dna, zato zavijem v Mercator in si za tolažbo (moj nakup znaša: dva evr a in štiri in pet deset cent ov) privoščim masleni rogljiček. Zapustim trgovino, začel je padati mrzel oktobrski dež, na parkirišču, kjer zrasejo blatne luže, do gležnjev čofnem v odsev rjavega neba, ker sem zunaj srečal Petra, ga pozdravil in postal nepozoren na tla. Sedem nazaj v avto, prižgem motor in vklopim gretje. Zvijem se v klobčič, poslušam šumenje krvi v ušesih in dežja po pločevini, rogljiček pomočim v belo kavo in ga zamaknjeno sesam. Je dobro, ne?