Meni se nikamor ne mudi.

Zbiramo in razporejamo kamenčke, ki jih nikoli ni bilo, a so vseeno tam.

O spominu pravimo, da je nezanesljiv, o prevodu pa, da je izdajstvo.

Vsi dobri pisatelji nas zapustijo prehitro, a nekateri nas zapustijo še bolj prehitro.

Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?