Čiščenje, celjenje

Pisateljske krivulje uspeha so različne. Nekateri zablestijo s prvo knjigo, ustvarijo visoko obzorje pričakovanja in potem počasi tonejo, tudi zato, ker, kot pravi pregovor, strele udarjajo v vrhove – kar bi se nam zdelo odlično za novega avtorja, imamo za zgolj povprečno pri uveljavljenem. Če za nekaj časa prenehajo pisati, se nanje povsem pozabi, toliko novih knjig je objavljenih, vsak dan znova.

Drugi dolgo ustvarjajo nekje pod površjem javne pozornosti, potem pa s kako knjigo vendarle pridejo do dobrega odziva in za nazaj se tudi njihova prejšnja dela prepoznavajo kot odlična, a po krivici prezrta. Zelo redki se vzpenjajo korak za korakom in so vse boljši, kakor se pogosto dogaja na drugih področjih človeške dejavnosti; pisateljsko mojstrstvo očitno ne raste linearno. Največ je seveda takšnih, ki poskušajo in poskušajo, a se za njihove poskuse nihče kaj dosti ne zmeni. Nekateri obupajo, drugi nadaljujejo.

Dokaj idealistično ali, recimo neposredno, naivno je verjeti, da je sprejem literarnih del odvisen le od njihove kakovosti. Velikokrat se zdi, kot da so bolj od književnosti zanimivi ljudje, ki jo pišejo, in da avtor bolj vpliva na odzivnost dela kot delo samo. Bi imel Charles Bukowski toliko občudujočih bralcev in bralk, če bi ostal v tisti kratkotrajni službi na pošti, ki jo opisuje v svojem prvem romanu Post Office (1971), se ji scela prilagodil in postal brezbarven uradnik, ki med deveto in peto pač predalčka pošiljke, potem pa se loti leposlovja – pa čeprav bi pisal ista besedila? Bi mu tovrstno z motivi in temami njegovega pisanja nezaznamovano življenje sploh dajalo kredibilnost, da piše o strasteh, razkroju, divjosti? Biografije Evalda Flisarja zelo rade omenjajo, da je vozil vlak v Avstraliji – to je precej bolj zanimivo kot urejanje enciklopedij v Londonu. Vse, kar odstopa od običajnega življenja, je dobrodošlo – lahko tudi v drugi smeri, saj se spomnite Emily Dickinson in Marcela Prousta, kako ustvarjata zaprta vsak v svoji sobi?

Naj si še tako želimo avtonomije in emancipacije literarnega dela, zmeraj ko govorimo o knjigah, govorimo tudi o ljudeh, ki so jih napisali. In tudi ti imajo različne usode.

Vsi dobri pisatelji nas zapustijo prehitro, a nekateri nas zapustijo še bolj prehitro. Tak je bil Marko Sosič (22. december 1958, Trst – 3. februar 2021, Trst), človek mnogih mojstrstev, od katerih se bo to besedilo ukvarjalo le z njegovim romanom Kruh, prah (2018). Ta je bil morda celo manj zaznan kot prejšnji Balerina, Balerina (1997), Tito, amor mijo (2005), Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012) in Kratki roman o snegu in ljubezni (2014), od katerih so nekateri prišli do nominacije za kresnika, drugi pa so se postopoma vendarle uveljavljali kot kanonična dela slovenske književnosti.

Marka sem poznal mnoga leta, a bolj od daleč. Od daleč je prihajal v mojo bližino, če parafraziram ne le naslov njegovega romana, ampak tudi številne stavke iz njegovega pisanja, ki so beležili tovrstni način človeškega zbliževanja. Ob redkih srečanjih sva se začela intenzivneje pogovarjati okrog leta 2010, ko je italijanska nagrada Strega, ali pa kak njen odvod, hotela ustanoviti še mednarodno nagrado Strega International. Vsaka od sodelujočih držav naj bi izbrala eno knjigo, to naj bi se prevedlo v angleščino in potem bi mednarodna komisija izbirala, katera knjiga bo nagrado dobila. Pobuda za sodelovanje je prišla na slovenski PEN in ta je sestavil večjo komisijo, ki naj bi izbrala slovenskega kandidata. Ker bi bila ta nagrada podeljena prvič, ni bila časovno omejena; člani komisije smo v obzir vzeli dve desetletji slovenskega romanopisja, še enkrat brali vse kresnikove nagrajence in še marsikaj drugega in se nazadnje na pobudo Alojzije Zupan Sosič odločili za Balerino, Balerino. Žal je šla italijanska ideja v stečaj, njena zastopnika, s katerima sem se srečal na frankfurtskem knjižnem sejmu in sta mi vse natančno razlagala, kaj in kako, sta nehala odgovarjati na poizvedbe, kaj vendar se dogaja, in nekaj let pozneje je ideja mednarodne literarne nagrade Strega spet vzniknila kot Strega Europeo. Zdaj je bil mehanizem izbiranja drugačen in so v poštev prišle samo v italijanščino prevedene knjige – seveda, precej preprosteje.

Kar nekaj energije smo vložili v to odločanje in bil sem slabe volje, da iz vsega branja in pogovarjanja nič ni bilo, vendar me je tolažil prav Marko, med drugim z opozarjanjem, da ›v Italiji gre to pač tako‹, in s hvaležnostjo, da smo med številnimi kandidati izbrali prav njega. Prevod v angleščino pa je že začel nastajati in zanj se je nekaj let pozneje ponudila možnost objave: leta 2013 je bil Marko slovenski avtor v središču festivala Vilenica in Balerina, Balerina je izšla tudi v ZDA. Takrat se je v najine pogovore ob stalnih vabilih, naj pridem in ga obiščem, da mi bo razkazal literarni Trst, naselila njegova želja, da bi za knjigo za nekaj časa odšel v Ameriko tudi sam. Spraševal me je o življenju v New Yorku, o tem, kako je v stanovanju, ki ga za umetniške rezidence najema naše ministrstvo za kulturo, in o tem, koliko je mogoče z Američani stopiti v stik, pravi človeški stik – že mogoče, da so prijazni, a vendar: ti sploh pustijo od daleč priti v svojo bližino?

Vprašanja bližin in daljav med ljudmi se prepletajo skozi vse Sosičeve romane. Že Balerina, Balerina je ob posebni pripovedovalki, dekletu z motnjami v duševnem razvoju, prinesla tudi druge zanj značilne motive in teme, ki se včasih bolj, včasih manj izrazito pojavljajo v romanih, vse do zadnjega Kruh, prah, v katerem je zajeto dogajanje enega tedna: pot iz Padove v Italiji do Visokega v Bosni traja od 11. do 18. maja 2010. Med tem enotedenskim potovanjem se razkriva pripovedovalčeva družinska preteklost, iskanje povezanosti pa izražata stalna pripeva, ki povzemata premikanje: v Italiji je to ›vlak drvi‹ (k družini), na poti v Bosno, kamor gre obiskat zatajeni del družine, kar mu bližnja družina odsvetuje, pa vlak kot skupno vozilo zamenja avtomobil kot osebno, potovanje pa se upočasni v ›peljem naprej‹ (po svoje). Zgodba je zgrajena mozaično, z močnimi lirskimi elementi, pa tudi stvarnostnimi vstavki, kakršna so pisma med družinskimi člani in kakršen je po prepoznavni resnični osebi v roman vključeni slikar Safet, ki je zapustil Bosno in živi v Italiji. V nekaterih namigih se pojavijo še druge resnične osebe, na primer pesnik Aleš D., v prvoosebnem pripovedovalcu pa se občasno razkrije kar avtor sam, ki piše v Pulju in predstavlja roman v Italiji, kar je v nezakritem sozvočju s piščevim življenjem.

Tisto, kar naj bi pot premagala, je zatajevanje krivde. Osebne in družbene. Srečamo partizana, ki noče govoriti o vojni, družino, ki noče govoriti o nekaterih sorodnikih, krivda pa je tudi kolektivna, roman je prepreden z motivom ostrostrelskega turista, ki se ob vikendih s svojega domovanja v drugi državi zapelje v hribe nad Sarajevom, kjer lahko proti plačilu z ostrostrelsko puško strelja na ljudi, ki hodijo po ulicah spodaj. Ta strelec »govori moj jezik«, zapiše Sosič, in ni mišljeno metaforično, češ oba hočeva ubijati, ampak konkretno – ta jezik ni italijanščina, je slovenščina. S skupnim jezikom postaja skupna tudi krivda. (Motiv je kasneje obdelal tudi Miran Zupanič v dokumentarcu Sarajevo safari, 2022.)

Skupnost povezuje skupni spomin, kar učinkovito povzema angleška beseda za spominjanje, remembering, ki dobesedno pomeni, da s spominjanjem znova postajamo members, člani (skupnosti), hkrati pa nam spomin daje možnost potopitve vase, kakor opozarja nemški izraz za spominjanje, Erinnerung. Marko Sosič nas opozarja, da nas v tem spominu povezuje tudi skupna odgovornost za krivde preteklosti, kakršno izraža postkolonialni kompleks v nekaterih nekdanjih imperialnih velesilah, pa tudi neprenehno ukvarjanje s travmatskimi obdobji zgodovine, bolj značilno za nemško (in morda celo slovensko) kot na primer italijansko družbo. Spomin je opomin, v naslovu svoje spremne besede h knjigi povzema Ignacija J. Fridl.

Ko beremo Kruh, prah, seveda krivde ne čutimo samogibno. V premikanju po poti iz italijanske Padove do Visokega v Bosni se poglabljamo, skupaj s prvoosebnim pripovedovalcem, v zakrita dejanja in tudi nedejanja vojne s konca tisočletja. Zanimivo, obratno pot za osvobajanje od preteklosti uporablja pisateljica Lana Bastašić v romanu Ujemi zajca (2018, slovenski prevod 2021), kjer prijateljici potujeta od klavrne Bosne do dunajske ugledne galerije. Že na italijanskem vlaku med Padovo in Trstom vojna ni le v pripovedovalčevem spominu, je tudi v mimobežnih pogovorih mladih moških, ki poskušajo pomagati pri razminiranju, morda je tudi izza izgubljenih izrazov na obrazih ljudi, ki se premikajo od kupeja do kupeja in poskušajo najti nekoga, ki ga ni. Krivda je bližja, če je bližje območje, kjer se krivice dogajajo – zanesljivo smo se zato v Sloveniji bolj odzvali na vojne v Bosni kot na tiste v Iraku ali Sudanu. Za uvod v roman je Sosič izbral citat iz poezije ameriškega pesnika srbskega rodu Charlesa Simica: »Nikogaršnji nisem. / Potem se spomnim svojih čevljev, / kako jih moram obuti / in kako bom, če jih bom hotel zavezati, / moral pogledati zemljo.«

Vsakdo, ki se zemlji in njeni zgodbi malo bolj približa, mora zagledati svoje zgodbe, zaradi katerih ga je strah. Zgodbe, ki jih je treba skrivati, da ne bo strah še večji, še bolj upravičen. Žika in Radmila, srbski par, ki že pol stoletja živi v Trstu in si želi nazaj v Srbijo, ko sta v Srbiji, pa nazaj v Trst, se bojita, ker je Žiki gospodar rekel, naj ga ne prijavlja zaradi neplačanih prispevkov, da on pozna Srbe, ki so se borili za pravo stvar, ko se je Žika skrival v Trstu. Pripovedovalec ozavesti, da pozna tega gospodarja, katerega igra moči se je že iztekla: »Biondo. Zdaj je že mrtev. Visok, čokat, mrtev.«

Iz knjige v knjigo ponavljajoči se motivi skupnostne (in ožje družinske) krivde dajejo misliti, da je njihovo izhodišče izkustveno. V današnjem času velike količine avtobiografskih in avtofikcijskih elementov v literaturi, ki zbuja splošno pozornost (tudi Slovenci poznamo številne take primere), bi Sosič, če bi te motive potenciral in ekspliciral, nemara doživel širši odziv. Ker jih je diskretno vključeval v splošnejše slike, morda iz družinskih razlogov (»Prosim, ne piši več o nas, mi reče mama nekdaj, ko me obišče, potem ko je komaj prebrala roman.«), beremo njegova besedila morda bolj kot zgolj beletristiko, lepe črke, in manj kot pričanje o resničnem svetu, v katerem živimo. Bolj se srečujemo z estetiko, z načinom, kako je zgodba povedana, in manj z etiko, torej z vprašanjem lastne krivde ob premajhni pomoči ljudem v težkem položaju, kjerkoli že.

Pisanje je ohranjanje spomina, civilizacija se ga je oprijela, da je zavarovala spomin pred pozabo, pravi knjižni zgodovinar Roger Chartier. Spomin je tudi oblika pomoči. Pripovedovalčeva sorodnica Rozalija, ki je med bosansko vojno ostala v Visokem in tako sredi bojev, govori o svojem možu, ki je v bojih umrl: »Bila sva sama, ni imel veliko prijateljev, če se ga ne spomnim jaz, se ga ne bo nihče več spominjal, sem rekla in ostala živa.« Skozi spominjanje se rane ne celijo kakor ob pomoči pozabe, se pa čistijo, kar celjenje sploh omogoča. Ob potlačitvi se travme povrnejo, morda usodneje.

V Sosičevem pisanju pogosto uporabljano samocitiranje je posebna književna oblika spominjanja, namreč spominjanja na že odprte problematike, ki pa še niso izzvenele, morda tudi zato ne, ker v bralni zaznavi niso prejele pravega odmeva. Morda literarna pregrada med bralcem in izkušnjo, ki jo vrsta avtofikcijskih besedil, uspešno objavljenih v zadnjih letih, podira ali že kar izhodiščno ukinja, tak odmev ovira, saj zase zahteva bralno dekodiranje, prvinske bralne reakcije pa hočejo zgodbo, ki ne potrebuje ključev za uporabo, naj Aristotel še tako zatrjuje, da je poezija resničnejša od zgodovine. Take zgodbe so bralcu nemara preprosto bližje – manj ko so literarizirane, bolj so njegove.

Morda bi imelo Sosičevo pisanje več odmeva, če ne bi bilo tako – vrhunsko – literarizirano. A bralec, ki ga umetnostno ubesedenje prestraši, izgubi veliko. Proti koncu Sosičevega zadnjega romana bi lahko na primer prebral najbolj pretresljive prizore novejše slovenske (in ne le slovenske) književnosti. Seveda, poznamo ta obrambni pripev: »Beremo zato, da uživamo, hudega je dovolj že v naših lastnih življenjih.« Vendar izmikanje ne čisti in ne celi. Ko preberemo Kruh, prah, se tega zavemo nekoliko bolj.

Zbirko Knjige na poti in drugi eseji je mogoče naročiti tu.