16

Odločili smo se, da dedov rojstni dan praznujemo v skrivni sobi.

»Zdaj ko ni več koledarjev, bomo tako ali tako pozabili, kdaj smo se rodili – nikar se ne obremenjuj s tem,« se je branil, toda rojstnodnevne zabave so bile pri nas doma običaj že dolgo pred mojim rojstvom. Resda se nisem spomnila datuma, a sem bila prepričana, da je imel rojstni dan v letnem času, ko so počasi že začenjale cveteti češnje, in razločno sem čutila, da se približuje. Poleg tega bo prazno vanje dobro delo tudi R-ju, sem si rekla, in prineslo nekaj veselja v njegov pusti vsakdan.

Ves teden sem hodila na tržnico in po malem zbirala sestavine za pogostitev. Od sosedov sem slišala, da police prodajaln samevajo in da se zunaj vijejo vrste, in res je bilo tako. Bolj ko so dobrine veljale za boljše, luksuzne, teže jih je bilo dobiti. Kljub temu sem vztrajala in obhodila tržnico po dolgem in počez.

Na vhodu v neko prodajalno z zelenjavo je viselo takole obvestilo: Jutri zjutraj ob 9h pričakujemo dobavo 20 kg paradižnika in 15 kg belušev. Paradižnika in belušev nisem videla že več mesecev – če jih dobim, bom lahko pripravila svežo solato, sem se veselila, in dan zatem pohitela tja že dve uri prej. Čakajočih je bilo že precej; vsa iz sebe, ali bom sploh prišla na vrsto, sem nervozno štela tiste pred sabo. Ko sem bila končno na vrsti, je bilo na dnu škatel še bore malo ostankov, za povrh so bili paradižnički drobni in zeleni, beluši pa so imeli rjave konice. A v primerjavi s tistimi za mano, ki so ostali praznih rok, sem imela še srečo.

Obredla sem še preostale ponudnike in si priborila še: šop listne zelenjave, ki čisti kri, kot preslica tanke gobe, ki jim nisem vedela imena, prgišče piškavega fižola, po tri rdeče in zelene paprike ter nekaj reber stebelne zelene z uvelimi listi.

In še zeleno sem podarila starejši beračici.

»Pardon, gospodična, tistile listi, ki kukajo iz škrniclja, tisto je zelena, kajneda?« me je medeno nagovorila. »Bi mi je majčkeno odstopili? Prejle mi je spodrsnilo, veste, izgubila sem denarnico, jejtana, jejtana. Ves ta sneg je za nas starce prava kalvarija. Poglejte, kako prazno košaro imam.«

Pod nos mi je pomolila nakupovalno košaro, spleteno iz vinilne vrvice, res povsem prazno. Seveda bi se lahko naredila neumno in šla naprej, a je košara zevala tako klavrno, da sem vanjo stlačila vso svojo zeleno.

Naslednji dan in še dan zatem sem jo videla, kako je sredi tržnice še drugim molila pod nos prazno košaro. Spet sem iskala zeleno, a je niso imeli nikjer. Kadarkoli sem šla, je tržnica vrvela. Na hodnikih med prodajalnami je bilo vse polno narinjenega snega, pomeša nega z odtržki zelenjave, ribjimi luskami, zamaški od sokov in polivinilastimi vrečkami. Ljudje so se krčevito oklepali nakupljenega blaga in z iskrami v očeh iskali še boljšega. Od vsepovsod je vrel smeh in vnemali so se drobni prepiri.

Hotela sem nakupiti še marsikaj, veliko več – maslo za torto, vino, dišavnice, sadje za punč, cvetje, čipkast prt, nove serviete … –, a sem lahko kupila komaj polovico tega. Prihraniti sem morala namreč denar za najpomembnejše: dedovo darilo.

Meso in ribe sem dobila zlahka, saj sta bila tako mesar kot ribar dedova prijatelja.

»Prihranil sem najboljše, najmehkejše piščančje meso,« je rekel prvi in iz ozadja mesnice prinesel zavoj, povezan z vrvico, zavezano v pentljo, kakor darilo.

Ribar mi je dovolil izbrati izmed živih rib v vedru. Dolgo sem oklevala in se nazadnje odločila za štirideset centimetrov dolg primerek s pikčastim vzorcem na hrbtni plavuti.

»Ekspertno oko imate, gospodična. Tale bo prav sočna, odlična je, in takle komad ujamemo prav redko. Srečo imate,« je govoril, medtem ko je otepajočo se ribo položil na desko, jo z odmerjenim udarcem po glavi s pestiču podobnim batom onesvestil, nato pa spretno oluskal in otrebil. Domov sem šla, tesno prižemaje si zavoje na prsi.

Tisti dan je ded prišel točno ob uri. Oblekel je suknjič, edinega, ki ga je imel, si zavezal črtasto kravato, lase pa lepo zalizal z briljantino.

»Kar naprej!« sem ga povabila. »To sem vas vesela.«

Kazalo je, da ga kravata moti, saj si je, medtem ko se je priklanjal in zahvaljeval, kar naprej šaril okoli ovratnika.

Ko je z lestve sestopil v skrivno sobo, je izpustil krik presenečenja: »Pri moji veri … Prečudovito!«

»Res ni največja, ampak če jo okrasiš, je kar lična, kaj?« sem žarela od ponosa. »Skupaj z R-jem sva takole pripravila.«

 

Vse, česar nismo potrebovali za rojstnodnevno zabavo, sva pospravila na polico, med to in posteljo pa prinesla podolgovato zložljivo klop, da je bil zapolnjen skoraj ves prostor. Na mizi so bile razpostavljene še tople jedi, med posodje sem nasula poljskega cvetja, ki sem ga nabrala ob poteh. Prt je bil pri hiši, že odkar sem pomnila, in temu primerno zamazan, zato sem ga karseda obložila s krožniki in pladnji, nože in vilice, kozarce in prtičke pa čim lepše razporedila.

»Kar usedite se. Vaše mesto je tukajle.«

S težavo smo se prebili do svojih sedišč, po prstih in kar najprevidneje, da se ne bi zadeli v hrano ali cvetje. R naju je za roko uspel pripeljati do postelje, sam pa je zasedel edini stol.

Nato je odprl vino, na videz bolj podobno motni milnici, saj je bila steklenica povsem razasta. Bilo je dvomljive kakovosti, na črno ga je pridelal železninar na domačem vrtu, a se do drugega nisem dokopala. Toda ko ga je nalil v kozarce, se je pod stropno lučjo nežno rožnato svetlikalo, in oddahnila sem si.

»No, nazdravimo.«

Sedeli smo si tako blizu, da smo trčili s kozarci, že če smo jih čisto malo dvignili.

»Vse najboljše!« sva v en glas voščila z R-jem.

»In na vajino zdravje,« se je odzval slavljenec.

»Živeli!«

Narahlo je zažvenketalo.

Že zelo dolgo nismo bili tako razpoloženi. R je klepetal kot še nikoli, ded se je ves čas veselo smehljal, jaz pa sem bila že po enem požirku v rožicah in vsa rdeča v obraz – kakor da bi vsi pozabili, kje smo. Kljub temu smo se tu in tam, kadar smo se preveč spozabili in se na ves glas zasmejali, naglo spogledali in si z rokami pokrili usta.

Že samo serviranje ribe je bilo velik dogodek; dušena je bila s sakejem in je ležala na velikem ovalnem krožniku, krog in krog okrašena z listno zelenjavo.

»Bogve če bo šlo. Tako nerodna sem, da jo bom gotovo zmrcvarila. Je ne bi rajši postregel kateri od vaju?«

»Ni govora. Glavno jed mora postreči gostiteljica, to je njena naloga.«

»Res prima komad.«

»Kajneda? Hrbtna plavut je bila tako lepo pikčasta, žal je med kuho zbledela.«

»Pri temenu ima nekakšno jamico.«

»Ribar jo je omamil z udarcem po glavi. Ni dolgo, kar je še plavala, mora biti okusna. Še boljša bi bila odišavljena z zeleninim listjem …«

»Daj, naloži slavljencu pošteno porcijo najmehkejšega mesa s hrbta.«

»Bom, bom. Ded, pazite na kosti, prav?«

»Bom, hvala.«

Pogovor je tekel nepretrgoma, med naše glasove pa so se mešali žvenket pribora, klokot vina, škripanje postelje … in polnili skrivno sobo, saj niso imeli kam pobegniti.

Poleg ribe smo imeli na mizi še fižolovo juho, svežo solato, pražene gobice in piščančji pilav. Vse jedi so bile skromne in količina ne prevelika. Z R-jem sva ves čas skrbela, da dedov krožnik ni bil prazen, in prihranila sva mu naj okusnejše kose. Grižljaj za grižljajem je užival počasi in hvaležno.

Ko smo povečerjali, smo krožnike pospravili pod mizo in na vrsti je bila torta.

»Žal mi je, večje nisem mogla speči,« sem se opravičevala, ko sem uborno slaščico postavila pred deda. Bilo je je komaj za dlan in za okrasitev nisem imela ne smetane ne čokolade ne jagod.

»Beži no, še nikoli ni bil nihče na tem svetu bolj vesel torte,« je rekel ded, vrtel krožnik in si jo ogledoval.

»Še svečke!«

R je iz žepa vzel tanke svečice in jih previdno zapičil v torto. Če bi bil pregrob, bi se lahko v hipu zdrobila; jajc, masla in mleka sem namreč uporabila veliko manj, kot je zahteval recept, zato je bila bolj suha in krhka.

»Ugasnil bom luč,« je rekel R, potem ko je z vžigalico prižgal vse svečke, in se stegnil k stikalu. V temi smo se nehote stisnili še bolj skupaj in plamenčki so nam ogreli lica.

Za nami se je razprostirala tema in ovijala nas je mehko kakor tkanina. Zmotil nas ni noben zunanji zvok niti ne mraz ali piš vetra. Plamenčki so trepetali v naši sapi.

»Dajte, upihnite jih,« sem rekla.

»Pa bom.«

Kot bi ga skrbelo, da bo s svečkami vred odneslo tudi torto, je pihal nežno, oprezno.

»Vse najboljše!« sva zaploskala z R-jem.

»Darilce imam za vas. Upam, da vam bo všeč.«

Medtem ko je R prižigal luč, sem izvlekla darilo, ki sem ga skrila pod posteljnim pregrinjalom: keramični pribor za britje, ki sem ga kupila v galanteriji, s skledico za brivsko peno, stojalom za britev in pudrnico.

»Jojme, darilo … Res ne bi bilo treba.«

Kot je imel navado, kadar je od mene kaj dobil, ga je prijel z obema rokama, kakor bi na oltarček polagal daritev.

»Prava dragocenost,« je rekel R.

»Vesela bom, če si ga boste postavili na umivalnik in ga uporabljali vsako jutro.«

»Seveda bom, in skrbno bom pazil nanj. Kaj pa je tale puhasta reč?«

S prsti je prijel pudrno blazinico in si jo začudeno ogledoval.

»Če se po britju naprašite, ne dobite izpuščaja. Lejte, takole.«

Z blazinico sem ga čisto narahlo po bradi, on pa je tako močno zamižal, da so se mu trepalnice skrile v gube, in skrivil ustnice, kot da ga žgečka.

»Jejna, kako tole prija.«

Božal se je po bradi, da bi dotik blazinice trajal dlje. R je smeje se izvlekel svečke iz torte.

»Tudi jaz imam nekaj za vas,« je rekel, potem ko je v vsega treh grižljajih snedel svoj kos torte in čisto počasi srebal črni čaj, ki ga je bilo za vsakega skodelica.

»Bežite no. V hudi kaši ste, ne marajte zame, starca,« je bil skromen ded.

»Pa bi se vam vseeno rad zahvalil, pač po svojih zmožnostih, a vendarle …«

Zasukal se je na stolu za pol obrata in iz miznega predala vzel leseno skrinjico ravno velikosti moje torte. Ded je glasno osupnil; oba sva se čudila predmetu pred sabo.

Skrinjica je bila temno rjavo lakirana in izrezbarjena v karirastem vzorcu. Na dnu so bile pritrjene štiri nožice, podobne mačjim krempeljcem. V sredino pokrova, pritrjenega s šarnirji, je bila vdelana kroglica iz modrega stekla, ki se je pod raznimi koti različno svetlikala. Skrinjica ni bila posebej privlačne forme, a je le izžarevala nekakšno domačnost in je vabila, da jo vzameš v roke in pokukaš vanjo.

»Že dolgo jo imam, v njej sem hranil kravatne igle in manšetne gumbe. Opravičujem se, ker je rabljena, ampak takih se ne dobi več,« je pojasnjeval R in odprl pokrov. V istem hipu se mi je zazdelo, kot da iz njegovih rok seva topla svetloba. Z dedom sva se spogledala in obnemela. Šarnirji so rezko škripnili in nenadoma je iz skrinjice zazvenela glasba.

Nisem bila čisto prepričana, ali se temu res da reči glasba. Skrinjica je bila znotraj obložena s polsteno tkanino, na notranji strani pokrova je bilo zrcalce, sicer pa ni bilo videti kakega mehanizma – ne vrteče se plošče niti ne skritih glas bil. Kljub temu je iz nje prihajala melodija.

Spominjala me je na uspavanko ali pa napev iz starega filma, tudi psalm. Zazdelo se mi je, da jo je včasih žvižgala mama, a je bil moj spomin meglen. Njen zven je bil drugačen od godal in trobil, takega še nisem slišala – preprost, a vendarle sugestiven, skoraj mrmrav, pa ne slaboten. Medtem ko sem negibno prisluškovala, se je vame plazil občutek, da se brezdanji tolmun v mojem srcu, kamor je ponikalo vse izginulo, počasi kali.

»Od kod prihaja ta zvok?« je prvi spregovoril ded. To je bilo zagotovo ključno vprašanje.

»Skrinjica igra.«

»Ampak saj je čisto pri miru. Nihče se je ne dotika, nikjer se nič ne giblje. Kako to? Je to kak trik?« sem vprašala. R pa je molčal in se samo smehljal.

Medtem se je tempo napeva zlagoma upočasnjeval, ritem se je rušil in toni so kapljali čedalje bolj raztrgano. Ded je žalobno nagnil glavo in pokukal v zrcalce. Nazadnje je melodija izzvenela kar na sredi in sobo je spet zajela običaj na tišina.

»Se je pokvarila?« je zaskrbljeno zamomljal ded.

»Ne ne, vse je v redu.«

R je skrinjico prevrnil na glavo in škrtaje trikrat obrnil ključek na njenem dnu. Zdaj je spet zaigrala, s še večjim zaletom.

Z dedom sva v en glas vzkliknila.

»Čudovito, saj to je skoraj čarovnija. Jo res smem obdržati?«

Kot bi se bal, da bo urok prelomljen, če se je bo dotaknil sam, je oklevaje segel k njej, a se je ni dotaknil in je roko potegnil nazaj v naročje. Tako je naredil večkrat.

»Kje pa, nobena čarovnija ni. To je lajnica,« je rekel R.

»Laj…«

»…nica?« sva z dedom ponovila vsak pol besede.

»Točno.«

»Kako ljubka beseda.«

»Zveni kot redka cvetlica ali eksotična žival.«

Da bi si besedo zapomnila, sva jo morala večkrat ponoviti pri sebi, lajnica, lajnica …

»Okrasni predmet z valjčkom in mehanizmom, ki predvaja glasbo. Se jih ne spomnita? Vama ne vzbudi spominov? Vsaj kakšno ste gotovo imeli pri hiši, kje na polici ali v predalu ali na vogalu psihe. Kadar si se spomnil, si jo navil, in zaigrala je znana melodija.«

Hotela sem kaj odgovoriti, da bi mu ugajala, a če sem se še tako trudila, pred sabo nisem videla drugega kot čarobno skrinjico.

»Se pravi, da je ta reč že izginila,« je rekel ded.

»Ja, že zelo dolgo tega. Ne spomnim se natanko, kdaj sem se zavedel, da sem drugačen od drugih, ker ničesar ne izgubim, mislim pa, da je bilo okrog izginalajnic. Svojo skrivnost sem zatajil, saj sem nagonsko vedel, da bo bolje molčati. In začel sem skrivati izginule stvari. Nisem se mogel pripraviti do tega, da bi jih kar zavrgel. Ko sem se jih dotikal, sem se namreč živo zavedal svojega srca. Prvo, kar sem skril, je bila prav ta lajnica – razparal sem športno torbo in jo všil v njeno dno.«

S kazalcem si je popravil očala. Okoli lajnice so stali praz ni desertni krožniki in čajne skodelice.

»Potem sem je še toliko manj vreden,« je menil ded.

»Nasprotno, predmeti, ki jih skrivam, so ravno najboljša darila. Seveda se vama s takole malenkostjo ne morem od dolžiti za vse, kar tvegata zame. To zelo dobro vem. Upam pa, da bo vsaj malo zavrla hiranje vajinih src. Drugega načina se ne domislim. Prepričan pa sem, da če bosta vzela v roke izginulo stvar, jo tipala, težkala, vonjala, poslušala, bo gotovo za kaj dobro.«

R je znova obrnil skrinjico in navil vzmet, in zaigrala je melodijo spet od začetka. V zrcalcu je poblisnil odsev dedovega kravatnega vozla in mojega levega uhlja.

»Praviš torej, da naša srca hirajo?« sem se ozrla k R-ju.

»Ne vem, če je hiranje najboljši izraz, zagotovo pa se ves čas premočrtno spreminjajo. Teh sprememb ne bo lahko zaobrniti. Zelo me skrbi, kam to pelje – kje se bo končalo.«

Ročaj skodelice je premikal levo in desno. Ded je še na prej motril skrinjico.

»Končalo … ja,« sem rekla zase. Tudi sama nisem mogla, da ne bi tako razmišljala. Večkrat sem se že spraševala o končni, zadnji, poslednji destinaciji naših src, a si je nisem mogla prav predstavljati. Če sem se potopila v brezdanji tolmun svojega srca, so mi čuti otopeli in dušila sem se, zato prav dolgo nisem mogla premišljevati. Kadar sem se hotela zaupati dedu, pa je venomer ponavljal samo, da bo vse v redu.

»Vseeno je čuden občutek imeti pred očmi izginulo stvar,« sem rekla. »Ko pa vendar ne bi smela več obstajati. Ni res? Kljub temu opazujemo obliko tele skrinjice, poslušamo iz nje glasbo. Laj-ni-ca, izgovarjamo njeno ime. Se ti ne zdi to čudno?«

»Prav nič, saj je tukaj pred nami, to je gotovo, in deluje povsem enako kot pred izginom. Kolikor je dolga vzmet, toliko melodije verno ponovi. Naloga lajnice je ves čas enaka in se ni spremenila. Spremenila so se samo človeška srca.«

»Saj razumem, lajnice niso same krive, da so izginile, tako pač je. Če imam pred očmi izginulo stvar, se moje srce hudo vznemiri, podobno kot če v speč tolmun na lepem zalučaš oglat trd predmet in vzburkaš njegovo gladino. Zato vse izginulo hočeš nočeš sežigamo, mečemo v reko, zakopavamo, da bi bilo čim dlje od nas.«

»Je zvok lajnice tako boleč?« se je zgrbil in prekrižal roke v naročju.

»Ne, kje pa, nikakor!« je pohitel ded. »Veselje jo je po slušati.«

»Rekel bi, da se tovrstno vznemirjenje počasi unese, ko se navadiš. Ni boljše tolažbe za srce od zvena lajnice. Že enkrat na dan bo dovolj; odnesite jo v najbolj skriti kot trajekta, na samo, in jo skrbno navijte. Počasi boste sprejeli njen zvok, boste videli,« je rekel R in se s čelom dotaknil sklenjenih rok.

»Vsekakor, vsekakor. Pospravil jo bom na polico nad umivalnikom in gledal nanjo kot na punčico svojega očesa. Tam hranim pločevinko zobnega praška pa stekleničko briljantine in milo, nihče ne bo posumil še ene škatlice. Ko se bom s podarjenim priborom zjutraj bril in ko si bom zvečer umival zobe, jo bom odprl. Med temi opravili poslušati glasbo – to bo prav grofovsko, kaj? Srečen človek sem, da mi še pri teh letih priredijo zabavo za rojstni dan.«

Ded je zgubal ves obraz, da nisem razbrala, ali joka ali se smeje; na hrbet sem mu položila dlan.

»Čudovita rojstnodnevna zabava je bila.«

»Pa kako. Še za noben rojstni dan se nisem tako dobro imel. Dajte, ded, vzemite lajnico, prosim.«

R je iztegnil roke in skrinjico pomolil dedu pod nos. Njeni toni so se odbijali od sten skrivališča in  poplesavali okoli nas. Ded je z obema rokama nežno zaprl pokrov, kot bi se bal, da bo dragotino pokvaril, če bo le malo pregrob. Šarnirji so spet zaškripali in glasba je naenkrat obstala in nato zamrla.

V tistem je pri vhodnih vratih predirljivo pozvonilo.

 

Prevedel Domen Kavčič
Copyright © 1994 by Yoko Ogawa
First published in Japan in 1994 under the title Hisoyaka na Kessho by Kodansha Ltd., Tokyo
Slovenian translation rights arranged with Yoko Ogawa through Creative Artists Agency/Japan Foreign-Rights Centre