Triger

»Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

»Kaj je vprašanje?«

»Kaj leži onkraj depresije?«

Aleksandra je dvignila obrvi. »Kaj?«

»Ne vem. Že par let se ne zdravim in zdi se mi, da nisem depresiven, ampak odgovora še vedno nimam. Ampak se mi zdi, da bi moral biti. Zdi se mi, da bi odgovor moral biti moja nagrada za vsa tista leta …«

»Je bilo hudo s tabo?«

Skomignil je: »V resnici nikoli ne veš, ker ne veš, kako je z drugimi. Mislim, da sem bil že od nekdaj depresiven. Bil sem na tabletah in terapijah, ampak niti en dan nisem manjkal v službi. In nikoli nisem zaradi tega rekel ženski ›ne‹. Itak pa me na koncu ni ozdravila terapija. Ali tablete. Ozdravile so me ženske.«

»Kakšne ženske?«

Sem se je zasmejal in se prestavil na kavču, njegov obraz pa se je nekoliko razsvetlil. »Ko sem začel proces, da grem dol z antidepresivov, sem si dajal naloge. Biti s takšno žensko … Biti z ono žensko … Pokazal sem jim ljubezen in spoštovanje. In čisto vsako svojo ›nalogo‹ sem ljubil. Bil sem tisto, kar so potrebovale. Večinoma sem bil samo nekdo, ki mu je mar. Uporabil sem jih in one so uporabile mene. Bile so moje trofeje in jaz njihova. Če veš, da imaš s človekom na voljo samo eno noč …«

»… jo boš res izkoristil. Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«

»Kateri najin seks ti je bil najboljši? Prvi?«

Aleksandra se mu je zazrla v oči in, kot bi se bala posledic, skorajda prestrašenih oči previdno pokimala. Sem jo je objel ter jo stisnil k sebi in ji rekel, da se mora zavedati, da ona ni bila njegova trofeja.

»Škoda,« se je zasmejala. »Ker ti si moja!«

»Res misliš, da so ženske boljše od moških?« je vprašala.

»Ne boljše. Mislim, da je ženska bolj … Bolj upravičena. Celo bolj človek. Moški je pogosto oseba šele v odnosu do ženske. Ženska pa …«

»Kaj?«

»Poglej moč. Kdo uspešneje zjebe koga. Ja, moški lahko žensko tepe in posiljuje in jo sili, da mu kuha in pospravlja ali karkoli, ampak to je … ne vem … To je logika zapora. Ali suženjstva. To je tiranija. Grozna, a kot vedno banalna. Zdaj pa poglej, kako uspešno lahko ženska zjebe moškega. Kako podtalno. Ona ga lahko pošlje k vragu na tak način, da se bo on veselil poti.«

Aleksandra se je zasmejala: »No, mislim, da jaz tega nimam v sebi.«

»Imaš, imaš. Samo mogoče še nisi našla prave motivacije.«

Bilo je konec oktobra, ko je pri sebi zaznal spremembo, ki je nikdar ni pričakoval ali predvidel, čeprav je nasploh v življenju poskušal predvidevati vse možno: zagnusila se mu je pornografija. Tista uteha, h kateri se je vračal vedno znova, spet in spet že od zadnjih razredov osnovne šole, tista pravljica, ki ga je vedno lahko pomirila in mu povrnila vero v človeštvo.

Že dolgo ni več gledal pornografije samo za namene masturbacije. Okoli njegovega petintridesetega leta se je zgodil prvi preobrat: pornografijo je pričel gledati predvsem zaradi raznolikosti žensk in ni ga več toliko zanimalo, kaj počnejo in kaj se jim počne. Tri ali štiri leta pozneje pa se mu je v trenutku, ki ga ni nič napovedalo, vse skupaj preprosto sesulo. Na ekranu prenosnika se je ob latino glasbi slačila strašno bleda in precej debelušna Američanka in Sema je obšla fizična slabost. Pritisnil je na pavzo.

Ne, ni šlo za slabost puritancev, ki ne smejo videti kolena, ne da bi se jim ob tem dvigovalo (bodisi želodec bodisi penis bodisi oboje). Sedel je in poskušal razumeti, kaj se je sploh zgodilo. Aleksandra se je kopala v banji in poslušala glasbo ter občasno pela z njo, zunaj je padal dež, v stanovanju je bilo toplo. Bil je sit in umit. Ničesar mu ni manjkalo. Tudi ženska na ekranu je bila lepa in želel bi si je, če bi se takole slačila zanj. Toda ni več prenesel pogleda nanjo.

Karkoli se že je zgodilo, se je moralo nabirati že dlje časa. Vprašal se je, kolikšno vlogo je pri tem imela Aleksandra. Je nehote in nevede tudi ona zdravila in negovala njega? Akcija in reakcija? Vedel je, da energije rade tečejo v obe smeri, poleg tega je vedel tudi – ali pa vsaj verjel –, da s tem, ko zdraviš druge, zdraviš tudi sebe.

Iskreno je pogledal njun odnos in kot da kar naenkrat si je moral priznati, da se mu niti sanja ne več, kako tečejo energije med njima. To ga je nekoliko oropalo namena in smisla njegovega dela in zdaj je lahko nadaljeval samo še po eni poti. Po poti vere.

Ni se spremenil v minuti, niti v uri, niti v dnevu ali tednu. Tezo je odločen, da jo bo opazoval in ji dal čas, da se razvije ali zamre kot slepa pot, potisnil vstran in nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo.

In v resnici se ni. Aleksandra se je še vedno kopala in še vedno je deževalo. Samo pornografije ni mogel več gledati. Mogoče je od nje preprosto odnesel, kar je bilo odnesti.

Izposojala si je resne knjige in šund ter obupavala po nekaj straneh. S Semom sta raje gledala dokumentarce o serijskih morilcih in ona mu jih je komentirala in interpretirala. Povedala mu je uradno in potem še resnično zgodbo o Henryju Leeju Lucasu in razložila, zakaj Richard Ramirez ni bil satanist. Razglabljala je o Trobcu in Plutu in mu govorila, s koliko ženskami je spal Bundy in kako »skuliran« in razgledan človek je Ed Kemper. Razložila mu je, zakaj je Charles Manson navadna zguba in zakaj ga pravi serijski morilci prezirajo.

»Včasih sem se pogovarjala z njimi,« je priznala.

»Kaj so ti povedali?«

»Ne vem … Nič posebnega. Pogovarjala sem se pač s sabo. To mi je jasno, nisem tako zelo nora.«

Vprašal jo je, kako se je vse skupaj sploh začelo. Kdaj in kako jo je tema pričela zanimati.

Skomignila je: »Ne vem, čudno je … Bila sem še čisto mlada. Otrok. Gledala sem Ko jagenjčki obmolknejo … Nisem in nisem spravila tistega morilca iz glave. Pa ne Hannibala. Onega drugega, ki si dela obleko iz ženskih kož. Tam, ko se obleče vanjo … Ne vem … Bil je neki otroški orgazem,« je rekla in si položila roko na prsi. »Bolj tu notri kot v genitalijah. Ampak vseeno orgazem.«

»Okej … Ampak kaj te na teh ljudeh tako privlači?«

Aleksandra je na tej točki razvila globok in kompleksen odgovor, ki mu po nekaj minutah niti sama ni več sledila ali ga razumela.

»Pravzaprav mi govoriš, da iščeš smisel?«

Namrdnila se je, a čez trenutek je vendarle pokimala. »Resno mislim, da … Poglej, tako je … Neki pesnik, sodoben, je nekje zapisal, da je poezija edina zmožna iskreno opisati svet. In ljudi. Poezija ni mainstream. Prek mainstreama nikdar ne boš razumel družbe ali psihologije. Razumel boš po odklonih. Tako kot tvoji amaterski porniči …«

»Ja … To je res, ampak pri porničih je namen jasen. Jaz pa ne vem, kaj misliš, da boš dobila od, ne vem, Teda Bundyja.«

Nasmehnila se je. »Seks in smrt sta vedno blizu. Serija seksualnih umorov ima večji pomen kot kak teroristični napad. S terorizmom si ti in jaz nimava kaj pomagati. Trobec na drugi strani pa … Grem mimo Maximarketa, kjer je tisti kafič, kjer je pobral eno žrtev, in … Počutim se udeleženo. Počutim se zraven, blizu.«

»Zakaj?«

»Ne vem …« je skomignila. »Ker sem pač ženska.«

Triger