10 posmrtnih ostankov avtorja

1. Ideal je reči: Literatura potrebuje novo ostrino, nov edge … Nove motive in nove tehnike pripovedovanja, ki bodo enako brezkompromisni in hkrati čudoviti kot doba, v kateri živimo. 
2. Avtor nima v 21. stoletju več kaj delati v službi učitelja ali interpreta sveta. Prej kot to je voznik, ki je pobral štoparja ali štoparko. 
3. Avtor nikdar ne bi smel prizanašati bralcu. Odnos med njima se splača (in poplača), samo če je intenziven. 
4. Avtorju je bralec ali bralka enako fiktiven/a kot obratno. Tudi če se srečamo, to – s stališča drugega – nismo mi in to niso naši pravi odnosi. Tudi če se srečamo in spoznamo, naših pravih – intimnih, intenzivnih – odnosov ne bomo nikdar zares spoznali, razumeli ali živeli. 
5. Poskusiti izreči neizrekljivo in opisati neopisljivo je za tovrstno literaturo nujno, da sploh zaživi. Prav tako je nujno, da nam v tem poskušanju spodleteti. 
6. Že dolgo tudi ne gre več za »leposlovje«, čeprav so stavki sami po sebi mogoče res še vedno »lepi«. 
7. Vse je resnično, vse je dovoljeno. 
8. Največji šok, najčistejša katarza in najjasnejši pomen se ponavadi zgodijo nenačrtovano. 
9. Nikoli ne gre za »koncept«, ampak za »manipulacijo«. Nedotakljivost je prva žrtev avtorja, bralca/ke, literature. 
10. Še nihče ni svojega potenciala dosegel čist. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS