Literatura je prostor srečevanj

Ko sem ob pripravah na pisanje reportaže z letošnjega festivala Prepišno uredništvo razmišljala o svoji zgodovini z njim, sem ugotovila, da je zame zvezan s prostorom, v katerem se odvija. Festivala nisem obiskovala, ko se je odvijal na Erjavčevi 4, kjer so bili nekdaj prostori uredništva LUD Literature, niti ko se je odvijal v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna, v Trubarjevi hiši literature ali na spletu. Prvič sem se ga udeležila leta 2022, ko je tudi prvič potekal v LUDi knjigarni na Trubarjevi 51.

V treh letih, odkar obstaja, je bila LUDa knjigarna prizorišče mnogih dogodkov, gostila je številne avtorice in avtorje, glasbenike, urednice, kritičarke, novinarje … ter seveda obiskovalke in obiskovalce, ki jih je napihalo z vseh vetrov. Gotovo nisem edina, ki so ji prostori te samosvoje knjigarnice v teh letih postali domači. Na pisanje o tem me je napeljala tema letošnjega Prepišnega uredništva, že trinajstega po vrsti, Prosto po prostoru. V štirih dneh pogovorov in delavnic so se razprle različne dimenzije prostora – beseda je tekla tako o fizičnih prostorih kot o tistih literarnih, domišljijskih in duhovnih. Literarna dela nastajajo v določenih prostorih, hkrati pa gradijo fiktivne prostore, ki lahko odslikavajo realnost ali pa tudi ne. Prav tako se ta dela umeščajo v t. i. literarno krajino in zasedajo neki prostor v njej.

Kratki stiki

Ta vprašanja samih dimenzij besede prostor je najizraziteje odprla serija pogovorov Kratki stiki. Redni obiskovalci festivala se boste spomnili Nakratkih, ki so imeli obliko predavanja, letos pa so se razširili v dialog med dvema gostoma, kar je ustvarilo bolj sproščeno atmosfero, in morda je tudi to spodbudilo pregovorno zadržano slovensko publiko, da se je bolj vključevala v debato. Vsi trije Kratki stiki so namreč razširili iskrico še med občinstvo, kar je ustvarilo živahne izmenjave.

Prvi dan festivala smo prisluhnili pogovoru med pisateljico Ajdo Bračič in urednikom Sašem Puljarevićem, ki sta načela temo svojih delovnih prostorov, pri čemer sta opozorila na več vidikov besede »prostor« – gre torej za njuni pisarni, delovni mizi, pa tudi za širšo slovensko literarno krajino, katere del sta in jo tudi soustvarjata. Razmišljala sta o tem, kako prisotnost knjig v fizičnem in medijskem prostoru vpliva na oblikovanje trendov v literaturi. Pri tem je Puljarević izpostavil avtofikcijo, ki postaja zadnja leta vse bolj priljubljena tako med avtorji in avtoricami kot med založniki in seveda bralkami in bralci. Ajda Bračič pa je svoj pogled tako na literarno krajino kot na prostore v literaturi podala s svoje specifične pozicije, saj ni samo pisateljica, ampak tudi arhitektka. Tako je hkrati del slovenskega literarnega prostora, a lahko nanj pogleda tudi kot zunanja opazovalka. Poleg tega pa njeno arhitekturno znanje vpliva na njeno razmišljanje o prostoru in na to, kako ta vstopa v njene zgodbe, čeprav pravi, da je lahko preveč tehničen pogled na prostor pri pisanju tudi omejujoč in da verjame, da je, ko nekaj napišeš, vse enako resnično in da ni razlike med literarnimi prostori, ki se naslanjajo na realnost, ter tistimi popolnoma izmišljenimi.

Drugi festivalski dan je prinesel drugi Kratki stik, in sicer med avtorico in avtorjem, ki živita in ustvarjata v zamejstvu, Alexom Kamo Devetakom in Ano Marwan. V njunem pogovoru so na dan prišle zelo očitne razlike med literarnimi prostori v Gorici, od koder prihaja Devetak, na Dunaju, kjer ustvarja Marwan, in tem vmesnim, slovenskim prostorom, ki oba avtorja na neki način povezuje. Dialog se je osredotočal predvsem na kulturne prostore – kot je opozoril Devetak, slovenski kulturni prostor ni samo Ljubljana in ni omejen s stvarnimi mejami Republike Slovenije. Vendar pa je stik tega »centralnega« kulturnega prostora z zamejskim precej ohlapen – to sta dva prostora zase, v katerih se tako jezik kot literatura razvijata povsem drugače in okrog različnih osišč.

 

Ogled grafitov po Trubarjevi in okrogla miza z Ano Geršak, Jernejem Županičem in Veroniko Šoster.

Tudi tokrat je bilo govora o trendih, ki se oblikujejo v literaturi, in še bolj jasno je postalo, kako so ti trendi vezani na širšo literarno krajino. Devetak je spregovoril o tem, kako je med zamejskimi avtorji v Italiji še vedno močno prisotna tematika druge svetovne vojne in povojnega dogajanja. Okrog tega se vrtijo programi založb in nekako se od avtorjev v tem prostoru pričakuje, da se bodo v svojih delih ukvarjali s temi vprašanji. Podobno kot v Sloveniji, kjer je večina kulturnega dogajanja skoncentriranega v Ljubljani, je tudi v Avstriji, kjer se vsa kultura odvija na Dunaju – Ana Marwan je o tamkajšnjih trendih humorno povedala, da je bilo na začetku res težko prodreti kot ustvarjalka, saj je ženska in priseljenka, sedaj pa neverjetno lahko dobi priložnosti, saj je ženska in priseljenka. Pomemben pojem, ki ga je izpostavila, je relevantnost – in trenutno so na dunajski sceni relevantne zgodbe priseljencev in priseljenk iz Vzhodne Evrope in z Balkana, tistih, ki so prišli izza »železne zavese«. V prvem Kratkem stiku sta Bračič in Puljarević na neki točki literarno krajino primerjala s tržnico in se strinjala, da so literarni trendi kot monokulture v kmetijstvu – s tržnice izginja pestra bera pridelkov, na voljo so samo različne variante enega in istega. Do podobnega sklepa sta prišla tudi Marwan in Devetak, torej da je književnost tudi trg, ki mu vladajo trendi, zaradi katerih so nekatere teme bolj vidne in relevantne, spet druge pa bolj v ozadju, vendar se ta razmerja nenehno spreminjajo.

Na tretji dan festivala pa se je zgodil še zadnji Kratki stik, in sicer med pesnico, pisateljico in antropologinjo Ano Svetel in pesnikom Blažem Božičem, ki sta začela z razmišljanjem o tem, ali mora pisanje o nekem prostoru nujno slediti izkustvu tega prostora. Medtem ko je Svetel povedala, da pogosto črpa iz imaginacije tega, kako naj bi nekje bilo, in da piše tudi o krajih, ki jih še ni obiskala, na primer o Beogradu v zgodbi »Marelice« iz zbirke Steklene stene (Beletrina, 2024), pa Božič vedno piše iz izkušnje. Pri tem je Svetel izpostavila, da imamo zahvaljujoč tehnologiji danes na voljo pomagala, kot je Google Street View, ki nam lahko približajo tudi zelo oddaljene kraje. Ana Svetel, ki ima izkušnje tako s pesništvom kot s pisanjem proze, je potrdila Božičev sum, da je v prozi prostor bolj v funkciji nečesa, kot neko dogajalno ozadje, medtem ko poezija deluje tako, da prostor na različne načine evocira – z besedami izriše občutje v prostoru, njegovo vzdušje, kakor ga je v nekem trenutku doživljal pesnik ali pesnica.

Izpostavila sta tudi nekaj, česar prejšnja pogovora nista načela, in sicer kako lahko branje o nekem prostoru spremeni, kako ga dojemamo. Obstajajo namreč realni prostori, ki so bili literarno obdelani že tolikokrat, da imajo v literaturi že nekakšen mitski status – literarna dela ustvarjajo dodatne plasti prostora, ki ga obdelujejo, in morda nekatera mesta obiščemo zgolj zato, ker smo o njih brali. Blaž Božič je pri tem omenil svojo izkušnjo, ko je potoval po stopinjah romana Mircea Cǎrtǎrescuja Nostalgija (1989; prev. Aleš Mustar, Študentska založba, 2005), ki se dogaja v Bukarešti, ter razkoraku med doživljanjem tega mesta skozi fikcijo in skozi lastno izkustvo med obiskom. Oba avtorja pa v svojih delih pišeta o konkretnih in nemalokrat tudi prepoznavnih prostorih. Pri tem je Svetel izpostavila, da so ji ljubi predvsem mikroprostori, kot so na primer deli stanovanj. Čar literature je v tem, da iz konkretnega prostora napravi prostor, na katerega lahko vsaka bralka projicira svojo izkušnjo, tako pa se ustvarjajo tudi vzporedni svetovi, v katerih neki prostor obstaja.

Branje – pisanje – potovanje

Pisanje o prostorih pa ne zajema le leposlovja, temveč tudi potopisje, ki je sicer lahko literarno, a daje večji poudarek spoznavni funkciji besedila. O potopisih se je glasbenica in strastna popotnica Katja Šulc na prvi festivalski dan pogovarjala z vedno hudomušnim in sarkastično humornim tandemom Blatnik – Tomažič. Andrej Blatnik ima za seboj že številna potovanja in ogromno prebranih potopisov, 30 let že ureja zbirko S poti pri Cankarjevi založbi, pred kratkim pa je tudi sam napisal svoj prvi potopis, Besedi na sledi (UMco, 2025). Agata Tomažič pa je pisateljica, popotnica in avtorica s krilato želvo nagrajenega potopisa Zakaj potujete v take dežele? (Cankarjeva založba, 2016) ter soavtorica vodiča Blodnik po Istri. Blatnik je svoje dolgoletno zanimanje za potopisje lepo povzel s besedami, da potopisi širijo tako duhovna kot prostorska obzorja ter da z branjem o drugem in drugačnem tudi sami postanemo drugi in drugačni. Agata Tomažič pa je opozorila tudi na pravo poplavo potopisnega čtiva – kaj od tega (iz)brati? Pri potopisu nas zanimata bodisi država ali kraj, o katerem se piše, bodisi človek, ki piše, in njegov pogled. Včasih nas zanima tudi oboje, ampak v vsakem primeru Tomažič v kvalitetnem potopisu vidi uravnoteženost teh vsebin, sama pa išče tudi smisel za humor. Na vprašanje, ali mora biti v potopisu vse res, pa duhovito odgovarja: če ni vse res, mora biti bolj resnično od resničnega. S tem se je povezovalo tudi vprašanje o odgovornosti pri pisanju potopisa, ki je prišlo iz publike – kako kot avtor nasloviti določne stereotipe in ali lahko v tem pogledu neki potopis še bolj utrdi predsodke, namesto da bi širil obzorja?

Blatnik se je s tem soočal pri ustvarjanju svojega prvega potopisa Besedi na sledi, ki ga je v družbi Katje Šulc predstavil na tretjem festivalskem dnevu. V njem namreč opisuje tudi svoje spomine na 20 let potovanj v Indijo, za katero velja, da je kaotična dežela in prava preizkušnja popotnikove trdoživosti zaradi hrupa, vonjav, (ne)čistoče in množice ljudi. V pogovoru o potopisu je Agata Tomažič pripomnila, da je z veseljem prebirala Blatnikove zapise o Indiji, predvsem zato, da ji teh krajev ni treba obiskati. Blatnik sicer veristično piše o razmerah v Indiji, a opisuje tudi nekatere stvari, ki jih s to državo navadno ne povezujemo – literarne festivale, knjigarne in antikvariate, njeno živahno in živo knjižno kulturo. Povedal je, da na svojih potovanjih v Indijo in Jugovzhodno Azijo lovi knjige tako po velemestih kot po zakotnih vasicah, tam pa je napisal tudi večino svojih literarnih del, saj je bil med potovanji prost vseh drugih delovnih obveznosti, ki so ga čakale doma. Blatnik je v svojem potopisu želel ustvariti to, kar v potopisih išče tudi sam, to je odstop od stereotipnih pričakovanj o nekem prostoru. V poplavi potopisov je po njegovem mnenju prav ta kvaliteta tista, ki nam pomaga izluščiti tisto, kar je dobro, po Blatnikovem mnenju pa je za dober potopis pomembna tudi literarna kvaliteta. Ne gre samo za vodnik ali suhoparno poročilo s potovanja; bralci si želimo več od puste faktografije, zanima nas pogled na isti svet z drugimi očmi. Katja Šulc pa je kot pozorna bralka opazila, da je knjiga Besedi na sledi žanrsko raznolika in poleg potopisnih vsebuje tudi elemente avtobiografije in esejistike ter da gre za Blatnikovo najbolj osebno knjigo doslej. Kot se za proslavljanje ob izidu knjige spodobi, je sledilo še vedro druženje, ki je zaključilo tretji, predzadnji festivalski dan.

Fiktivne konstelacije

Zdaj pa se premaknimo od potovanja po realnih prostorih z zemljepisnimi koordinatami k potovanju po fiktivnih konstelacijah. To je bila tema pogovora med kritičarko in urednico Ano Geršak, pisateljem, pesnikom in prevajalcem Jernejem Županičem in Veroniko Šoster, ki (med drugim) pri založbi LUD Literatura skrbi za urejanje žanrske zbirke Piknik. Ko pomislimo na fiktivne prostore, je prva asociacija pogosto fantazijska literatura, ki gradi cele svetove – a že na začetku pogovora je bilo jasno, da beseda ne bo tekla samo o fantastiki. Grajenje prostora je del vsake literature, ne samo žanrske, in če se spomnimo pogovora med Ano Svetel in Blažem Božičem, se je že tam razkrilo, da ima prostor v pripovedi vedno neko funkcijo – prostor je pravzaprav literarno sredstvo. Kot je povedala Veronika Šoster, se nekaj vedno dogaja nekje, zato so literarni prostori nepogrešljiva sestavina kateregakoli literarnega dela. So pa nekateri literarni svetovi bolj konkretni od drugih, imajo točno določene zakonitosti in pravila, medtem ko so drugi bolj simbolni, zgrajeni kot zunanje projekcije notranjosti likov. Literatura pa ne nazadnje ustvarja tudi svetove, ki niso smiselni in v katerih se pravila vseskozi rušijo. T. i. worldbuilding, dobesedno »grajenje sveta«, je torej del vsakega literarnega dela, saj se mora dogajanje umestiti v neki mikroprostor, pa tudi v širši kontekst, ki je po navadi neki kulturni prostor – vse to je lahko v skladu z realnostjo ali pa popolnoma izmišljeno.

 

Potovanje po LUDi knjigarni in predstavitev knjige Besedi na sledi.

A worldbuilding najpogosteje povezujemo prav s fantazijskim žanrom, kjer avtorji ne ustvarjajo samo zemljevidov, temveč tudi politične, ekonomske in kulturne sisteme, nekateri si izmislijo celo jezike. Ana Geršak je izpostavila nekaj argumentov za in proti takšnim postopkom, ki po eni strani omogočijo večjo potopitev v fantazijski svet, po drug strani pa lahko delo zaradi dolgega uvoda, ki ga bralec potrebuje, da bi razumel kontekst pripovedi, izgubi napetost. Jernej Županič je izpostavil, da se avtor lahko tudi izgubi v svetu, ki ga je ustvaril – slaven primer je na primer avtor (za zdaj) nezaključene serije Pesem ledu in ognja George R. R. Martin (1996–), ki je fiktivni svet ustvaril zelo podrobno, hkrati pa je njegovo delo časovno in prostorsko izjemno obsežno in sedaj pri pisanju potrebuje asistenta, ki preverja konsistentnost vseh časovnih in prostorskih linij. Izpostavljen je bil tudi pomislek, ali gre pri preveč podrobnem razlaganju dogajalnega prostora za nekakšno podcenjevanje bralcev – vsi trije sogovorniki so se strinjali, da je najbolj intrigantna tista zgodba, kjer svet spoznavamo skupaj z liki in se nam stvari odkrivajo počasi, kar dopušča tudi prostor za bralčevo imaginacijo. To lepo povzamejo besede Saše Puljarevića, ki je v pogovoru z Ajdo Bračič poudaril, da je literarni prostor vedno skupni prostor avtorja in bralca, literatura pa tako postane prostor srečevanj.

Poznano se pokaže v novi luči

Po kratkem ekskurzu v fiktivne svetove je čas, da se spet vrnemo v realni svet, natančneje na Trubarjevo ulico, ki ima svoj poseben šarm tudi zaradi številnih grafitov, ki krasijo (o tem se marsikdo gotovo ne bi strinjal z mano) njene fasade. Za otvoritev festivala nas je izpred LUDe knjigarne na ogled Trubarjeve popeljal Gregor Bulc iz zavoda Urbana vrana in nas poučil o umetnosti pisanja po zidovih, ki se ji reče grafit, ter o t. i. street artu ali ulični umetnosti, ki je vse tisto, kar presega pisanje na zid s prosto roko. Povedal nam je nekaj o zgodovini grafitiranja, o tehnikah, ki so se razvile, ter o grafitarski subkulturi nasploh. Skupaj smo se spraševali, ali gre za umetnost ali za vandalizem in kako misliti grafite kot kulturno dediščino. Dobili pa smo tudi nekaj odgovorov na to, zakaj je ravno Trubarjeva ulica tako polna grafitov. Eden od razlogov je gotovo njena urbanistična zasnova s številnimi malimi odvodi, ki so še posebej primerni za hitre pobege. Poleg podpisov oziroma tagov lokalnih znanih grafitarjev, kot je Murto, ali pa grafitarskih skupin, kot je crew Ego trip, lahko na Trubarjevi opazite tudi politične grafite in prave ulične umetnine, pa tudi dela svetovno znanih uličnih umetnikov, kot je Invader. Naslednjič ko se boste sprehajali po Trubarjevi, namenite pozornost zidovom, saj skrivajo marsikatero zanimivost, med drugim tudi pesniške grafite. Gregor Bulc nas je s svojim znanjem čisto navdušil in zanj smo imeli toliko vprašanj, da bi lahko debatirali še ure in ure. Tura je bila sproščena in za trenutek smo se tudi mi počutili kot turisti v domačem mestu, saj smo ga videli v novi luči. Ena od udeleženk, Ana Topoljski, je svoje vtise strnila takole:

S svežo perspektivo pa smo pogledali tudi na prvi slovenski potopis, Popotovanje iz Litije do Čateža, ki ga je leta 1858 v Slovenskem glasniku objavil Fran Levstik. Na predzadnjem dogodku festivala sta njegovo pripoved o tem, kako sta s prijateljem na martinovo prehodila pot od Litije prek dolenjskih gozdov in vinogradov do Čateža, na sodoben način povedali pripovedovalki Maša Budič in Katarina Nahtigal. Reinterpretacija Levstikovega besedila, ki je bolj kot opis poti avtorjev literarni program, prekinjen z rundami dolenjskega vinca, ni bila lahek zalogaj, sta povedali, a občinstvo, ki se je pozorno odzivalo na njuno pripoved, je potrdilo, da jima je uspelo. Vse skupaj sta začinili še z ljudsko zgodbo iz vasi Žejno, ne boste verjeli, ki govori o kmetu, ki je smrt pretental tako, da jo je napil, in sklene, da se smrt od tistega vina še do danes ni streznila, zato nekontrolirano vihti svojo koso. Katarina Nahtigal pa je vzporednice z enim izmed Levstikovih razmišljanj našla v kratki zgodbi Ajde Bračič z naslovom »Jama« iz zbirke Leteči ljudje (LUD Literatura, 2023), v kateri se razkrije po eni strani naivnost t. i. malega človeka, preprostega kmeta, po drugi pa krivičnost tistih, ki brez slabe vesti zlorabljajo svojo pozicijo moči.

Glede na to, da smo Popotovanje iz Litije do Čateža (če sploh kdaj) nazadnje brali še v šolskih letih, je bila osvežitev in prevetritev dobrodošla – slovensko potopisje se je od Levstika občutno razvilo, a vedno je zanimivo pogledati na sam začetek, na isti prostor v drugem času. V pogovoru o potopisju so se na prvi dan festivala Andrej Blatnik, Agata Tomažič in Katja Šulc poigravali z mislijo, da bi bilo zanimivo napisati sodoben potopis o poti med Litijo in Čatežem in ob tem razmišljati, kako se je fizična, kulturna in literarna krajina spremenila od Levstikovih časov. Morda ideja za kakšnega nadobudnega pohodnika in pisca.

Ustvarjanje prostorov, ustvarjanje v prostoru

Poseben čar Prepišnega uredništva so delavnice, ki obiskovalke spremenijo v soustvarjalke dogajanja. Letos smo imeli najprej priložnost narisati strip s Karolino Marušič, bolj znano kot Karolina Umetnina, avtorico knjige Ma kej? Neč (Stripolis, 2022) in čisto nove Neč nouga. Kku ne? (Stripolis, 2025). O namenu delavnice je povedala:

Drugi festivalski dan smo otvorili z risanjem stripa o prostoru, po navdih pa smo se podali kar po Trubarjevi ulici in po notranjosti LUDe knjigarne, ki je že sama po sebi polna zanimivosti. Poleg tega nas je Karolina, ki piše v suverenem primorskem narečju, spodbudila, da najdemo svoj jezik in da stvari napišemo tako, kot da bi govorili – naš jezik je namreč neločljivo povezan z okoljem, iz katerega prihajamo, lahko je celo zelo specifičen, določen z mikrookoljem, ki ga sestavlja naša soseska, morda krog prijateljev, družina itd. O tem sta v svojem pogovoru razmišljala tudi Ana Svetel in Blaž Božič in ugotavljala, da je lahko jezik v tem smislu zelo izključujoč, na stripovski delavnici pa smo razmišljale o tem, kako moramo svoj narečni jezik pogosto prilagoditi, da nas ljudje iz drugih okolij razumejo, in kako se to včasih občuti kot samoizdaja. No, poleg teh razmišljanj so nastali tudi stripi, ob katerih smo se nasmejale in ugotovile, da tudi najpreprostejše risbe karseda vsakdanjih predmetov zahtevajo kar nekaj truda in premisleka.

Udeleženka delavnice Nika Obolnar pa je svoje vtise strnila takole:

Zadnji festivalski dan pa smo otvorili s pisateljsko delavnico, ki jo je vodila Ana Svetel. Zbrali smo se, da bi pisali pod navdihom prostora, podobno kot je bil v to primoran francoski vojak in pisatelj Xavier de Maistre, ki je bil zaradi sodelovanja v dvoboju obsojen na 42-dnevni hišni pripor. Ljudem, ki smo preživeli covidno karanteno, se to morda ne zdi veliko, ampak ne pozabimo, gospod de Maistre leta 1790 ni imel interneta, zato se je odločil, da si čas krajša s pisanjem o popotovanju po sobi, v kateri je bil zaprt, tako pa je nastal njegov kultni »potopis« Potovanje po moji sobi (1794; prev. Primož Vitez, Mladinska knjiga, 2024). Tudi na videz dolgočasne vsakdanje stvari lahko zbudijo naš spomin, domišljijo ali nas spodbudijo k razmišljanju. In prek tega lahko potujemo tudi onkraj zidov prostora, v katerem pišemo, lahko se vračamo nazaj v času ali pa premišljamo o prihodnosti … vse to se je razkrilo v kratkih zgodbah, ki so nastale v eni uri, nekatere od njih pa boste imeli možnost na elektronskem mediju www.ludliteratura.si prebrati tudi sami, zato ne bom razkrila nič več. Naj povem le, da je bila delavnica intenzivna, dela smo se lotili takoj, z zanosom pisali in z zanimanjem poslušali, kaj je v tem času nastalo.

Amerika

Končajmo v Ameriki, enem tistih krajev, ki imajo v literaturi skorajda mitski status. Nekaj na njenih širjavah navdihuje pisce z vsega sveta, mnogi ameriški avtorji in avtorice pa veljajo za literarne zvezde. Ameriška poezija je prevzela tudi pesnico in prevajalko Veroniko Dintinjana, ki je med drugim prevajala poezijo Louise Glück in Denise Levertov ter povedala, da je v ameriški poeziji našla nekaj, česar do tedaj v našem prostoru ni zasledila. Navdušila jo je raznolikost, širokost in odprtost tega prostora, te gromozanske galaksije, ki se imenuje ameriška poezija. Z njo se je pogovarjal pesnik, prevajalec in kulturni novinar Gregor Podlogar, ki ima tudi sam posebno izkušnjo z Ameriko in ameriško poezijo ter je prava enciklopedija na to temo. Za uvod nam je predstavil, kaj je ameriška poezija prestavljala v slovenskem literarnem prostoru, kamor je začela pronicati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prvo antologijo ameriške poezije pripravil pesnik Aleš Debeljak, v devetdesetih letih pa je začela pri nas doživljati pravi razcvet in je danes izmed prevedene poezije najbolj zastopana v našem literarnem prostoru – nekateri pesniki so doživeli tudi po več različnih prevodov istega dela, Walt Whitman na primer kar štiri.

 

Sodobna ameriška poezija in Oživljena Oda na manhatnski aveniji

Spletna antologija ZDAj, ki jo je Veronika Dintinjana eno leto pripravljala za www.ludliteratura.si, pa predstavlja majhen utrinek tega, kar v ameriški poeziji nastaja ta hip. Vse se je začelo v času karantene, ko se je vse ustavilo in preselilo na splet – tako je Dintinjana začela širiti mrežo internetnih znancev in se virtualno udeleževati pesniških dogodkov, ki so se dogajali čez lužo. S tem je uspela navezati osebni stik z avtorji, katerih pesmi je prevedla in objavila v antologiji, ki je izhajala 52 tednov, vsak teden po ena pesem. Vsi avtorji v antologiji ZDAJ so še živi in le eden od njih ima že prevod v slovenščino – to je pesnik Ilya Kaminsky z zbirko Gluha republika (prev. Zdravko Duša, eBesede, 2022). Izbor je narejen tako, da v njem niso samo preverjeni pesniški težkokategorniki, temveč tudi manj znani avtorji, kar nam ponudi bolj pristen vpogled v dogajanje na razgibani ameriški pesniški sceni, a še vedno vidimo zgolj košček sestavljanke. Veronika Dintinjana je nekaj pesmi iz antologije tudi prebrala – vabljeni, da si jih na www.ludliteratura.si preberete tudi sami.

Naj zaključim ta zapis z zaključnim dogodkom festivala, kjer smo prisluhnili zvočnemu performansu »Oživljena Oda na manhatnski aveniji«, ki ga je izvedel Gregor Podlogar, nastal pa je po pesniški zbirki Oda na manhatnski aveniji (LUD Šerpa, 2003), ki sta jo med svojim potovanjem po Ameriki, kjer sta gostovala tudi na različnih branjih in literarnih večerih, pisala skupaj s pesnikom, prevajalcem in urednikom Primožem Čučnikom. Zbirka je edinstvena tudi v tem, da sta pesnika izmenjaje dopolnjevala verze drug drugega, tako da se ne da natančno določiti, kdo je avtor katere pesmi, prav tako pa je izšla brez popravkov, v prvotni in prvinski obliki. Zvočni performans nas je popeljal v New York, mestni hrup velikega jabolka se je mešal s hrupom, ki je prihajal s Trubarjeve, vmes pa so se oglašali različni glasovi, ki so prebirali pesmi tako v slovenščini kot tudi v angleščini. Zvočna podoba Ode na manhatnski aveniji je vsakič drugačna in neulovljiva, tokrat je predstavljala popoln zaključek festivala Prepišno uredništvo in hkrati popoln uvod v pofestivalsko druženje ob glasbi, dobri hrani in pijači.

Prosto po prostoru

Tako kot s časom literatura samovoljno manipulira tudi s prostorom, ukrivlja ga, preskakuje iz enega v drugega, si izmišljuje nove, postavlja pravila in jih ruši. Ni nekega načela ali predpisa, ki bi ga lahko izluščili o prostorih v literaturi, čeprav lahko po vseh festivalskih premišljanjih in pogovorih strnemo, da je prostor v literarnih delih več kot zgolj kulisa. Hkrati pa literatura odpira prostor za srečevanja, njen vpliv se širi v realnost, kjer nastajajo prostori, kot so knjižnice in knjigarne, kjer se srečujejo bralni klubi in se odvijajo dogodki, ki povezujejo bralce z drugimi bralci in avtorji. Literarna krajina, ki nastaja okrog knjig, obsega toliko različnih ljudi, od ustvarjalk, založnikov, knjigotržcev, kritičark do kulturnih novinarjev, knjižničark … Skratka, 13. Prepišno uredništvo bi lahko povzela s tem, da ima besedna zveza »literarni prostor« več plasti in da se te tudi stikajo.