Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?

Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih in Putinu seveda. Celo Trump je zgolj dodal moči žarometu na nekdanje »Sovjete«, nagnal strah v kosti. Bo že držalo, izkušnja sovjetske vojaške zasedbe po drugi vojni je narode vzhodnega bloka naredila domala alergično občutljive na Ruse. Naše zanimanje zanje pa je bolj romantične narave, usmerjeno v rusko dušo, kulturo, umetnost. O Rusiji za vse dobro in slaboPreberi

Biti pisatelj se mi je vedno zdel skrivnosten poklic. Ko smo v osnovni šoli sodelovali pri nekakšnem poklicnem usmerjanju – zmedeni in obenem preveč samozadostni smo bili komaj prav zabredli v svoja najstniška leta, in že nas je nekdo soočal z življenjskimi odločitvami glede izbire poklica, ki ga bomo po vsej verjetnosti opravljali do konca svojih dni –, smo morali odgovoriti tudi na vprašanje ne nujno sanjskega poklica, temveč pač tistega, ki se nam je zdel zanimiv, ne glede na to, ali je bilo o njemPreberi

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo dogodkov, ki se želijo tako ali drugače gibati po območjih margine. Osnovno izhodišče je predstavljala literatura (na kar nakazuje tudi posebna izdaja revije Idiot/DE), vendar predvsem v razsežnosti jezikovnega in kulturnega. Prav tako se je fokus z lani obravnavanega prostora nekdanje Jugoslavije pomaknil proti Nemčiji.Preberi

Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res ni ostalo drugega, kot da si sama zastavlja vprašanja, odgovarja nanja, navezuje stik z občinstvom in komentira glasbeni intermezzo pianista Mihe Haasa (zaigral nam je, seveda, Schumanna). Z impozantnim branjem odlomka iz Clare je resno konkurirala tudi vsem trem študentom AGRFT-ja, sicer ravno tako interpretom literarnih besedil povabljenih avtorjev. Razgovorila sePreberi

Ob festivalu Literature sveta, po domače Fabula, me najprej seveda spreleti manjše veselje ob dejstvu, da gre za literarne dogodke, ki uspejo privabiti nekajkrat več obiskovalcev kot običajni, redni literarni večeri, kakršnih je pri nas na izbiro kar precej. (Reči, da jih je preveč, bi pomenilo razmerje med ponudbo in povpraševanjem razumeti glede na neidealne, a obstoječe vedenjske vzorce dejanskih obiskovalcev ali vsaj v luči domnevne umetniške nujnosti, ne pa gledePreberi