Vihar v kozarcu vode

»Balkan, odprta žila Evrope«

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kova res zaznamuje težka, razgibana in pogosto temačna zgodovina srednjeevropskega prostora. Toda v kolikšni meri so z njo zaznamovani avtorji mlajših generacij, ki se – v kolikor jim ni na ramena padla teža nacionalnih travm – vedno pogosteje zgledujejo po globalnem (ameriškem) storytelling principu? Posebnost ustvarjalnega prostora bo vedno tako ali drugače impregnirala avtorjev slog, toda v katerem trenutku se bo tudi srednjeevropski prostor tako homogeniziral z Evropskim ali, širše, zahodnim, da bo delitev na imaginarne mikrokozmose izgubila svoj čar? Vilenica se že zdaj širi navzven: projekt države v fokusu že vključuje ozemlja onstran mitteleuropskih meja, na primer Izrael, Turčijo, Indijo. Posebnost festivala je tudi štipendija SEP, ki utruje podobo Vilenice kot »posredniškega festivala«, odskočne deske, ki mnogim mladim avtorjem izven Evrope omogoči nekaj več prepoznavnosti. Posredništvo je v 21. stoletju tudi na tehnološkem področju dober biznis, vsaj tako kot raznovrstno trženje dobrega vina – a nehote se sprašujem, ali je to (pa tudi ono drugo) zadosten konstitutivni element za kulturni dogodek takšnega kalibra?

Morda se odgovor skriva v tesnejšem povezovanju vileniške zgodovine z vmesnostjo tega obmejnega prostora (»Odzven prostora« je bila konec konec tudi glavna tema lanskega festivala). Mogoče gre za klasično varljivost čutov, toda zdi se mi, da bridko spoznanje Aksinje Mihajlove (»Balkan je nabrekla žila, / ki jo Evropa prereže vsakih nekaj desetletij, / da si prečisti zastarelo kri.«) v Loški cerkvi, poslikani s alegoričnimi freskami Toneta Kralja (spoj bibiličnih podob s primorsko zgodovino), odzvanja še posebej ostro. In da razlog ni samo v vrhunski poeziji, temveč tudi v izbranosti kraja.

Ne morem se pohvaliti s kilometrino Tanje Petrič, festivalom se, če se le da, na daleč ogibam, ker imam raje tihe bralne vaje v asocialnem mehurčku, in če že prilezem na plano, raje opazujem kot poslušam. Posebno me zabavajo redne oprave posebnežev, vizionarjev in norcev, ki so vendarle češnja, ki poudari pravo veličino torte, v tem primeru: kakovostno, pestro knjižno bero za dolge zimske dni.

Začeti na začetku ali »Kras, skrivnosten kot umetnikova duša«

Je rekla podžupanja Sežane, v kateri sem komaj prepoznala nekdanjo obrambno ministrico Ljubico Jelušič. Zlobni jeziki bodo potrdili, da se je njene militantne odrske drže ustrašil marsikateri gost. Upravičeno. Navdušeno pridiganje o umetnikovi duši mora v 21. stoletju nujno dvigniti kakšno obrv. In moje se vse do konca večera niso spustile.

Svojevrstna tragika, da sem na prizorišče prispela pred organizatorji. Sežana je mirna, premirna. Razen vetra ni v parku za Kosovelovim domom nikogar. Toda površina vara. Medtem ko opazujem negibnost ponesrečenega mavčnega odlitka, ki služi kot redna ptičja postojanka, se Kosovelov dom počasi in vztrajno polni. Ko vstopim, v predprostoru že odzvanja glasba, pomešana z glasnim čebljanjem in tleskanjem visokih pet. Zvoki so znamenje, živahen zbor različno intoniranih glasov pomeni, da strežejo vino, nenadni dopplerjev efekt pa, da se program pričenja. Najprej grejo obrobni sedeži na levi, tik zraven izhoda – položaj, ki naznanja vljuden prebeg sredi dogajanja. Na levi, ki bo še cel večer živahna, glasen klepet. Čakanje. »Čakamo, da nam dajo signal tisti, ki čakajo na glavni signal,« zavpije odrski glasbenik v dvorano. Signal se očitno zgodi: v dvorani nastane tema. Kar je sledilo, tako pompozne menjave barvnega spektra ni povsem upravičilo.

»Festival of ladies« se neprimerljivo bolje sliši kot »Vilenica dam«, morda tudi zato, ker ima podžupanjina tolmačka in redna vileniška sodelavka Breda Biščak precej bolj eleganten pristop od nekdanje ministrice. Sredi govora telefon in tehnikovo šušljanje. Zadnja vrsta v spodnjem parterju ima 18 luči na nadstrešku. Gospa podžupanja poudari, da sicer izhaja iz znanstvene stroke, vendar zna prepoznati presežni talent, ko ga zagleda, zato se še posebej milo zahvali ljubljencu malih ekranov in nocojšnjemu voditelju Seku M. Condeju za počastitev Sežane. Tehnik se spet pogovarja. Tokrat nekoliko glasneje. Verjetno ve, kaj se pripravlja. Na oder stopi Ivo Svetina, izstopajo pa Higgsov bozon, napoved apokalipse in Hegel. Pa smo tam. Sledijo si prilika o emigrantih, ki trkajo na obzidje krščanske Evrope, metafora o materi Evropi, ki se sklanja nad prazno zibko in se mota po kuhinji, da bi nahranila lačne otročičke (ker otročiče lahko nahranijo le matere). »Lamentiranje nam ne bo pomagalo,« reče Svetina, jaz pa pomislim, kako se zadnja leta večina slavnostnih kulturniških govorov kljub morda obetavnemu začetku sprevrže v katastrofični diskurz, katerega bistvo je ravno prej omenjeno »lamentiranje«. Svet gre v maloro, tisti, ki mislijo, da se je kakšna malenkost od starih Grkov dalje vseeno izboljšala, pa živijo v blaženi iluziji, nesposobni »prave« kritične refleksije in zatorej nevredni, da bi jih jemali resno. Diskurz je torej vreden pozornosti le, če napoveduje apokalipso – v tem je kultura politiki in spektakularnim medijem bliže, kot bi sama želela priznati.

Pridušeno telefonsko brnenje, sicer pa tišina v dvorani traja. Strop nad odrom ima 30 reflektorjev. Engels se je več naučil od Balzaca kot od zgodovinarjev ali ekonomistov. Toda vprašanje o etiki skozi literaturo je pravzaprav zanka. Je res, kot se sprašuje Svetina, literarna etika »kvazi-etika«, če je literarna resničnost zgolj fiktivna? Govorec se je morda nezavedno ujel v lastno past in z eno samo potezo demantiral mit o umetniku, ki »ohranja človeška srca čista«. O učinkovitosti kvazi-čistil imam svoje pomisleke.

Nad vrati se sveti zeleno-beli »Izhod«. Literatura kot osrednji vezni člen in nosilni steber tovrstnih prireditev mora na slavnostnih govorih zmeraj iziti kot zmagovalka. Vilenica se je tudi uradno začela.

»Testing the levels of defeat«

Je rekel Carlos Pascual ob koncu okrogle mize. In imel bolj prav, kot bi si lahko mislil.

Tako kot vsako leto zadnjih osem let se okrogla miza začne z velikimi pričakovanji in konča z bornim izkupičkom. Kako naj rečem: odkar sem leta 2007 doživela vrhunski debatni teater takratnega vileniškega nagrajenca Gorana Stefanovskega, se vsako leto vračam z upanjem, da se bo »čudež« ponovil. Pa se vsakič znova izkaže, da je zabavnega in spretnega retorika, ki ima poleg tega še kaj tehtnega povedati, med literati teže najti kot tisto slavno iglo. V najboljšem primeru me okrogle mize razočarajo, v najslabšem primeru ob njih umiram od dolgčasa. Selekcija je tu postranskega pomena; kolikor mi je znano, organizatorji povabljencev osebno ne poznajo, temveč zaupajo presoji strokovnih predlagateljev, še ti pa so izbrana imena verjetno pogosteje brali kot poslušali. Okrogle mize so ruska ruleta: nikoli ne veš, v kateri špranji se bo skrival naboj, ki bo razstrelil celotno debato. Plod perverznega naključjatorej, da se povabljeni, ki so pogosto pisatelji zato, ker se bolje izražajo v tiskani kot govorjeni obliki, izkažejo kot nezanimivi (v najboljšem primeru) ali nerazumljivi (v najslabšem primeru).

Alexandre Bergamini govori počasi, v tišinah, kot bi vsaka izrečena beseda nosila posebno težo in skrit pomen, kar je v resnici posledica njegovega slabega znanja angleščine in še ena pogosta težava vileniških debat. Razumem, budget je omejen, najemanje kakršnih koli drugih tolmačev poleg »default« angleških stane, tovrstno medsebojno prevajalsko koordiniranje pa bi verjetno vzelo ogromno časa z vprašljivimi rezultati. Gre pa tudi za vprašanje zaupanja: povabljeni gost naj bi premogel vsaj toliko samokritičnosti, da bi lahko sam presodil ali je dovolj suveren za nastopanje v zanj tujem jeziku in torej vabilo, če se pojavi, pravočasno odklonil. Sladke sanje, saj na koncu vedno zmaga ego, ki je neredko prisoten tudi na strani moderatorjev. Ljudje mnogih talentov niso nujno tudi spretni animatorji. Včasih gre za vprašanje pristopa: ob lanskem lenobno razvlečenem tonu Boštjana Narata je marsikomu v publiki drastično upadel pritisk.

Carlos Pascual, tokratni moderator, Bergaminija spretno izmuči na začetku, zato da ga kasneje vse do konca pusti lepo pri miru, kar je pravzaprav v takšni situaciji edina pametna poteza. Pascual je primer dobrega moderatorja z ne najbolj posrečeno izbiro gostov: če sta se s Tratnik še nekako našla in vzdrževala živost pogovora, sta se Gábor Schein in Bergamini usidrala bolj v naratovski pol.

Bergamini zaključi debato. Ne ve, da najhujše šele prihaja. Tiha dama na stolu skrajno desno spredaj, Dubravka Ugrešić, ga je nekje med slavljenjem larpurlartizma in prepuščanjem življenjskim naključjem izbrala za primerno tarčo svojega didaktičnega nauka.

Konec na koncu ali Besede po kapljicah

Vilenico, pa tudi festivale nasploh, je dobro zajemati z malo žlico. Urnik je običajno precej natrpan, vsi ti premiki človeka utrudijo. Ljubljanski petek sem gladko prespala, a razen pridige o ekologiji na ljubljanskem gradu po zagotovilu očividcev nisem zamudila veliko.

Čuti se, da je zadnji dan. Brezkrbnost grajskega dvorišča v Štanjelu občutek le še poudarja. V zraku je razpuščenost, otroci, del folklorne skupine, ki naj bi razveselila goste s tradicionalnimi plesi v miniaturni izvedbi, se skrivajo na stopnicah in igrajo tako, kot se igrajo sicer: zbrano, razigrano, pretiho, a z občasnimi vzkliki.

Lahkotnost kofetkanja na razpuščenem dvorišču dopoldanskim bralcem ni preveč naklonjena. Prodna tla neprestano škripajo, ljudje prihajajo in odhajajo, trkanje skodelic ob krožničke, prišepetavanja. Med branjem zvonijo telefoni in kako prikladno, da je melodija v resnici alarm, zvok, ki opozarja na bližajočo se bombno detonacijo. Pri sosednji mizi diši lazanja in res bo že čas za kosilo. Dopoldan je le priprava na spust v podzemlje.

Ker je, kot je rekel Conde, »temperatura v jami ravno pravšnja«, se prireditev začne in medias res. Škoda, da se že takoj spotakne ob skalo ministrovega govora in že omenjeni katastrofični diskurz. Ker je to že drugi v tako kratkem obdobju, sem upravičeno nestrpna. Menjajo se kulturni ministri, jamr ostaja isti: konec Evrope, terorizem, globalna politična stihija in shizofrenija, boj za pet minut slave, pohod tehnologije in z njo grozeče umetne inteligence, najhujše pri vsem skupaj pa je, da ljudje ne berejo več kot nekoč. Število pismenih je na svetu iz leta v leto višje, tudi število knjig – tiskanih ali virtualnih – nesramno narašča, repi se daljšajo (cf: Chris Anderson), pa vendar bomo vsi propadli, ker očitno ne beremo »pravih« tekstov. Tisti perverzni montaignevski mit o »palčkih na ramenih velikanov« še kar podira rekorde v trdoživosti in to za vsako dobo znova. Vsaka prejšnja generacija je bila »bolj+«, se pravi bolj razgledana, bolj načitana, bolj angažirana, kilavi nasledniki pa še časopisa ne znajo odpret. Kritika sedanjosti je neobhoden del staranja, katastrofični diskurz pa nuja, če želiš, da bi te ljudje jemali resno. Optimizem na takih dogodkih ne bo nikogar prepričal, in celo Dubravka Ugrešić udari nekaj tragičnih not – k sreči zavitih v prav primerno ironijo.

Vilenica se je začela in končala. Svojo starost upravičuje z brezhibno utečeno organizacijo – slednja, v nasprotju s katerim od gostov, ni v devetih letih še nikoli zaškripala. Tako kot izbor: občutek imam, da je bila letošnja bera boljša od lanske, predstavljeni avtorji – razen nujnih redkih izjem – zanimivejši, pronicljivejši. Bilo je lepo, dokler je trajalo, še lepše, ko se je izteklo. Če ne drugega, ostajajo spomini in še en zbornik za gradnjo mojih domačih knjižnih stolpov.