Naužijte se sonca, dokler še je, jesen zna letos priti prehitro.

Največje presenečenje med nominiranimi romani?

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.

Trend pretežno zasebnega financiranja literature je zastrašujoč zato, ker ne skrbi več za ustvarjanje in vzdrževanje javnega prostora dialoga. Namesto tega se kompleksnejše pisanje čedalje bolj zapira v slonokoščene stolpe in univerzitetne mehurčke, kjer bo dostopno samo še tistim, ki si bodo to lahko privoščili.

V letošnjem izboru za Veronikino nagrado prav nobena zbirka ne dosega najvišjih zahtev, nobene ne moremo označiti za presežek v slovenski poeziji, posebej pa nobena bralcu ne ponuja zgoščene in resnično izpiljene pesniške besede.

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

Čeprav počne še veliko drugega, je Dejan Koban, med drugim letošnji vitez poezije, marsikomu ostal v spominu kot soorganizator in javna faca Mladih rim, ki od letos potekajo brez njega. Je neutruden borec za poezijo in njen zvesti bralec, ki knjige tudi redno kupuje. Njegovo prizadevanje ima vedno pečat demokratičnosti in alternativnosti, vendar trdno verjame v to, da kultura ne sme biti brezplačna. Izven samozaložniških projektov je izdal eno pesniško zbirko (Razporeditve, LUD Šerpa, 2013) in bržkone velja za večno »mladega pesnika« z verjetno najdaljšim stažem. Za sabo ima šestnajst let delovne dobe v rednem delovnem razmerju. Nima telefona, in ga tudi ne bo imel. Danes se pod njegovim vodstvom v Pritličju začenjajo Terceti reloaded.Preberi

Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški knjižni sejem, ki se s sloganom »Leipzig bere« rad ponaša s tradicijo izrazito literarnega, s tem pa manj po(p)slovnega srečanja avtorjev, založnikov, prevajalcev in stripovskih figur. Ker se »bratvurštli« precej diskretno držijo stranic razstavnih hal, leipziški toplogredni knjižni paradiž pod stekleno kupolo še vedno vzbuja videz profesionalnega, zahtevnejšemu bralcu prijaznega sejma, ki pa se v zadnjemPreberi