Neznane metodologije, neznani kriteriji

Potem ko je Aljaž Krivec na svojem Facebook profilu pred kratkim podelil objavo o tem, kako ga je predstavnik DSP povabil v žirijo za Jenkovo nagrado ter ga skušal premamiti k sodelovanju, češ da se zmagovalni naslov »jasno« izbira le med dvajsetimi do tridesetimi deli v zadnjih treh letih izdanih pesniških zbirk (skupno jih je izšlo nekje sedemsto petdeset) ter mu zagotovil, da mu »več kot pet ali sedem zbirk ne bo treba prebrati« (celotna žirija sodeč po omenjenem dopisu torej ne prebere niti vseh kdo ve kako izbranih dvajset do trideset naslovov, temveč si tudi te razdelijo, kajti, navsezadnje: kdo bo pa bral slovensko poezijo?), se je Muanis Sinanović s sočno spisano prošnjo, ki jo je prav tako delil na svojem Facebook profilu, obrnil na predsednika DSP, Iva Svetino, češ da po tem, ko si je prebral Krivčev dopis, prosi, da se njegova literarna dela izključi iz vsakršnega prihodnjega nabora besedil, ki bi potencialno prišla v poštev za katero izmed njihovih nagrad.

So to, kot je prav tako na Facebooku, kjer se, kot se zdi, dogaja vse (ne)pomembno na naši ›sceni‹, opozorila Dijana Matković, le majhne, nepomembne zgodbe iz domačih logov, ki nikogar več ne presenečajo in o katerih nima smisla izgubljati besed, ali pa jim gre vendarle nameniti vsaj drobec (razpršene) pozornosti? Osebno se mi zdi zanimiv prav ta konsenz, za katerega kaže, da smo ga dosegle_i povsem po tihem, ne da bi se kdo kaj posebej oglašal_a: institucije, ki podeljujejo nagrade (tako ali drugače financirane iz državne blagajne), jih smejo podeljevati po povsem poljubnih pravilih, odvezanih tudi od (nekdaj) pričakovanih minimalnih standardov t.i. strokovne presoje, kot je denimo seznanjenost (celotne) žirije s produkcijo, ki jo ocenjuje, zainteresirana javnost pa tovrstno delovanje sprejema … hja, precej brezinteresno.

V Sloveniji se redno podeljuje peščica vidnejših literarnih nagrad, med njimi nagrada kresnik za najboljši roman (podeljuje časopisna hiša Delo), Jenkova nagrada za najboljšo pesniško zbirko (podeljuje DSP), Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko (podeljuje Mestna občina Celje), kritiško sito za najboljše leposlovno delo (podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov (DSLK)), Rožančeva nagrada (podeljuje Sklad Marjana Rožanca), nagrada za najboljši literarni prvenec (podeljujeta DSP in SKS), od letos pa še nagrada novo mesto (podeljuje založba Goga v sodelovanju z DSLK), ki je v nekem smislu ›zamenjava‹ za propadlo Fabulo. 

Bi se Sinanović, ki se mu zadeva očitno vendarle zdi vsaj nekoliko pomembna, s svojo prošnjo potencialno lahko oglasil še komu drugemu – ne le DSP? Navsezadnje je v svojem dopisu zapisal, da je »vsaka udeleženost v nagradah v aktualni konstelaciji tako imenovanega polja imho nečastna«, on pa da je »dovolj romantičen tip (wink, wink)«, da v nekaj takega kot je čast »uizi« verjame. Je le Jenkova nagrada ta, ki je lahko problematična (ali pa tudi »ni problematična«, kajti metodologija delovanja žirij DSP je ›uizi‹ sprejeta med tistim delom javnosti, ki se je tika, večina je torej precej mirno ›za‹) oz., kot napiše Sinanović, »nečastna« ali pa bi lahko imeli sorodne pomisleke tudi pri drugih nagradah, ki se podeljujejo v našem prostoru? Se vendarle ne bilo smiselno vsaj vprašati, čemu nagrade dandanes služijo in kakšen je njihov ›simbolni kapital‹?

Četudi je, denimo, kritiško sito nagrada stanovskega društva in bi, zavedeni s simbolno vrednostjo, ki jo tako društveno ime nosi, morebiti pričakovali določeno mero strokovnosti tako pri utemeljevanju izbora kot tudi pri metodologiji dela, je resnica taka, da se jo podeljuje tako, da vsi včlanjeni kritiki – ki v aktualnem letu niso izdali leposlovnega dela – nominirajo svojih izbranih pet, potem pa društvo izmed vseh predlaganih naslovov izbere tistih pet, ki so prejeli največ glasov. Med tem nato kritiki ponovno glasujejo in zmagovalec je tisti, ki prejme največ končnih točk. Nobenega posveta, nobene argumentacije, nihče se niti ne vpraša, ali so kritiki nominirane knjige prebrali – to tudi ni pogoj za glasovanje. Če sodimo po tem, kako groteskno je upadlo kritiško branje novo izdane slovenske leposlovne produkcije in koliko se je ta vmes povišala, se morda ni povsem brezpredmetno vprašati, koliko je potemtakem sploh naslovov, ki v osnovi pridejo v poštev, oz., bolje: kako dobro slovenske_i literarne_i kritičarke_i poznajo produkcijo, ki jo presojajo, ali, še drugače: kako in po kakšnem ključu se te_i kritičarke_i odločajo, katera dela bodo nominirale_i? Če upoštevamo, da se trenutno kritiško izjemno slabo pokriva že produkcija največjih, najbolje finančno podprtih založb, še mnogo slabše pa produkcijo manjših založnikov – ali je naslovov, ki jih preberejo kritičarke_ki, ki odločajo o nagradi, kaj več kot dvajset ali trideset (kot pri Jenkovi)? In v katero podprto skupino produkcije sodijo ti naslovi, če ne ravno sredinsko, z že režiranimi, marketinškimi recepcijami, ki jih podpirajo tudi le na papirju neodvisni mediji? Zanimivo je tudi, da v društvu sodelujejo tudi nekatere slovenske urednice_ki, nikjer pa ni navedeno, da le-te_i ne smejo glasovati za dela, ki so jih urejale_i. S čim se torej zagotavljata kakršnikoli strokovnost in argumentiranost izbora nagrade? Zdi se, da moramo, če želimo kritiškemu situ pripisovati vsaj nekakšno verodostojnost, ki je mdr. predpogoj za simbolni kapital, ki ga lahko potencialno ima, preprosto verjeti, da takšna verodostojnost izhaja preprosto iz pomenske ›stanovskosti‹ oz. ›strokovnosti‹ društva, ki nagrado podeljuje. Vsebino, ki sega onkraj tega, moramo preprosto odmisliti.

Kresnika, nagrado za najboljši roman, podeljuje Delo. Četudi so žirantke_i večkrat zatrjevale_i, da za kresnika preberejo ›vse aktualne romane‹ (okoli 150 je letna produkcija), se je roman, ki je bil izdan v samozaložbi, v deseterico nazadnje uvrstil leta 2005, pa še v tem primeru je šlo za že šesto nominacijo uveljavljenega Dušana Merca; prav tako pa redko presenetijo manjše založbe. Bodisi to pomeni, da ni noben roman, izdan drugače kot pri večjih slovenskih založbah, dovolj dober, da bi se umestil v deseterico, bodisi pa to pomeni, da je branje ›vseh aktualnih romanov‹ predvsem formalnost. Problematično se zdi tudi, da sta kresnika do sedaj prejeli zgolj dve ženski, čeprav smo v zadnjih treh letih (ko so kresnika prejeli srednjeletni, afirmirani gospodje) imeli same recepcijsko afirmirane ženske favoritke (Krese, Marinčič, Glavan, Babnik, Kumerdej) in ne glede na to, da tudi med nominirankami žensk vendarle ni bilo tako malo. Potem je tu še vprašanje pompa, ki se zganja okoli kresnika – kresnik je nagrada, ki se ne sramuje meril kot sta ›berljivost‹ in ›dostopnost‹ (gl. to polemiko), četudi je strokovnost takih meril nična (nagrado v strokovnem smislu pravzaprav razvrednotita: berljive knjige že afirmira trg – zakaj stremeti k ničnemu trenju med žirijo in laičnim bralstvom?), obenem pa tudi ne moremo mimo dejstva, da se z nobeno drugo literarno nagrado ne ukvarjamo toliko kot prav s kresnikom, zaradi česar se zdi, da je roman bistveno pomembnejša literarna forma od vseh drugih.

Rožančeva nagrada je absolutno neprepoznavna in podobno kot esejistika odrinjena na stran. Zdi se, da morda preprosto ne vem(o) dovolj o njej – in vprašati se gre, ali vemo dovolj sploh o kateri izmed slovenskih literarnih nagrad. Niti pri eni nagradi ne poznamo natančnih kriterijev, po katerih žirije izbirajo ›najboljša‹ dela (predsednica letošnje žirije za Rožančevo nagrado pravi, da so v nominiranih knjigah iskali predvsem pozitivnost, kar zveni vsaj poljubno in nedoločljivo). Se vse nagrade poslužujejo kriterijev berljivosti in dostopnosti – ali to velja le za kresnika? In, ne nazadnje, kako to, da živimo v času, ko obstaja nebroj metodologij in teoretskih šol, mi pa nikakor ne vemo, po katerih merilih se orientirajo t.i. strokovne žirije. Ne nazadnje je nujno opozoriti, da bi imelo delo po različnih teoretskih šolah in metodoloških pristopih za posledico precej verjetno različne izbore nominirank_cev in nagrajenk_cev, saj so se teoretske šole razvijale v odnosih druga do druge, v katerih ni manjkalo trenj in nasprotovanj. Je mogoče misliti, da žirije nimajo poenotenih metodoloških aparatov? Zastopajo žirantke_i različne teoretske šole? Ali se vnaprej dogovorijo za en pristop? Ali pa tovrstne metodologije sploh nimajo? Je žirijo brez izdelanega metodološkega aparata sploh mogoče imeti za strokovno in kako naj kakorkoli presojamo to strokovnost (ali ji celo zaupamo), če delo teh žirij ni javno in transparentno (iz utemeljitev to običajno ni jasno razvidno).

Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus. Zdi se, da bi bilo tako delovanje tudi bolj smiselno od trenutnega, kjer, kot se zdi, prevladujejo osebna mnenja in izbire, favoriziranje večjih založb in bolj prepoznanih avtorjev, berljivost in dostopnost (prilagajanje laični publiki in tržnim interesom) ipd. in se zdi, da imajo nagrade le malo vrednosti – o njih izboru in izvedbi se morda, kot je zapisala Matković, morda niti ni smiselno pogovarjati –, ki bi presegala ›simbolni kapital‹, ki jim pripada zlasti zaradi ›tradicije‹.

Tu smo že na bolj spolzkem terenu, a velja se vprašati tudi, ali je institucija nagrade nasploh še kakorkoli vsebinsko smiselna ali pa bi bila potrebna temeljite prenove. Ne moremo namreč mimo dejstva, da ima nagrada (odličje) svojo vrednost le, če jo podeljuje avtoriteta – to pa ni ›strokovna žirija‹ (vidimo lahko, kako malo je ta z vsebinskega vidika pomembna), temveč institucija s tradicionalnim, simbolnim in kulturnim kapitalom, ki nagrado podeli, s čimer literarno produkcijo preprosto razvrsti (niti ne ovrednoti) na ›najboljšo‹, ›vredno omembe‹ in ›vse ostalo‹ ter obenem ustvarja močno zavezo z založbami izbranih knjig in nagrajenimi avtoricami_ji. Skupaj ustvarjajo enovit primat uniformne, sredinske, neizzivalne, dostopne literature, v kateri ni prostora za raznorodnost.

Trenutno, če se navežem na Sinanovića, avtorice_ji tudi nimamo nikakršne besede glede tega, ali v tovrstnih izborih želimo tekmovati ali ne. Naslovi naših knjig služijo kot balast, ki daje večji simbolni kapital izbrancem; če bi se že v osnovi avtorice_ji lahko odločile_i ali želijo v izboru sodelovati, bi se kaj lahko zgodilo, da bi se od tovrstnih načinov podeljevanj nagrad distanciral_a še kdo – ne le Muanis Sinanović, ki se je odrekel nagradam, ki jih podeljuje DSP. Če bi se same_i lahko odločale_i ali želimo sodelovati v tovrstnih izborih in bi bili seznami sodelujočih javni, bi se morda izrisalo, kdo izmed avtoric_jev podpira obstoječe ideologije in kdo ne – morda bi se lahko odprl bolj zdrav diskurz o tem, ali nagrade potrebujemo, zakaj jih potrebujemo in kaj nam dandanes predstavljajo. Morda bi naposled celo prišli v situacijo, v kateri bi bil realni nabor prijavljenih avtoric_jev, ki bi še želele_i, da nekdo ocenjuje njihova dela in jih meri z drugimi, tako ozek, da bi celo žirije, kot je ta za Jenkovo, uspele prebrati vse tekmovalne naslove.

Ali pa tudi ne. Morda bi se avtorice_ji še vedno množično prijavljale_i – ker dobiti nagrado ›vendarle nekaj pomeni‹ (pomeni biti potrjen s strani ›avtoritete‹, večjo izposojo, prodajo, tudi t.i.› finančno injekcijo‹ ipd.), zaradi obstoječega konsenza o nepomembnosti vsebine teh tekmovanj pa je s trenutnim stanjem zadovoljna tudi zainteresirana kulturniška javnost (ki ni redko del skupine avtoric_jev), ki v stalni negotovosti pred tem in onim vendarle rada vidi, da kdo drug namesto nje presodi, kaj je dobro – še posebej če je to, kar je dobro, tudi dostopno: ne zdi se, da bi kdorkoli – vključno z žirijami – pri nas posebej rad bral, posebej ne česa zahtevnega. S tem pa so potolaženi tudi udeleženci knjižničnih bralskih krožkov – in krog je sklenjen.

Vse je v redu.