Vloga

V spomin na Fabjana Hafnerja,
največjega poznavalca dela Petra Handkeja

V zadnjih dvajsetih letih sem Petra Handkeja nekajkrat srečal. Kot se za odnos bralca in pisatelja spodobi, sem ga poznal od prej. Poznal sem ga, preden sva se srečala. Ali pa sem vsaj mislil, da ga poznam. Pred notranjimi očmi sem imel neko njegovo predzgodovino, ki sem jo, ker je tisto, kar piše, precej avtobiografsko, seveda prebral in si o njej ustvaril mnenje. Pravzaprav najprej sploh nisem vedel, da ga poznam. Kajti precej preden sem ga srečal in malo preden sem ga začel resno brati, je k meni pristopil iz druge umetnosti, ne iz književnosti. Pristopil je iz območja dane podobe, ne iz območja, kjer si mora sprejemnik v domišljiji ustvarjati lastne podobe. In z njimi naseliti lasten notranji svet. 

Kot veliko tistih, ki smo prenehali biti najstniki v prvi polovici osemdesetih, sem tudi jaz gledal Nebo nad Berlinom in so tudi v mojem spominu shranjeni drobci znamenitega monologa o otroku, ki ga je Peter Handke po pošti poslal Wimu Wendersu in ga v filmu, kot bi deklamiral Friedricha Hölderlina, iz črno-belega sveta izgovarja Bruno Ganz. A o tem seveda nisem imel niti najmanjšega pojma, kajti takrat nas je bolj od besed zanimal temni zvok temnih rokovskih bendov. Temni zvok temnih Crime And The City Solution. V naši deželi, ki jo je Handke dolgo imel za Deveto deželo (v njej naj bi bilo nekaj takšnega kot trajnost) in sebe za sanjača, so mu dali srednjeevropsko nagrado vilenica. Srednjo Evropo je razglasil za meteorološki pojem, ne duhovni, in se hkrati pojavil na državni televiziji, kjer je protestiral proti miličnikom, ki niso spoštovali njegove ljubezni do hoje po Krasu. 

Minila so leta in Deveta dežela je zanj prenehala obstajati kot deveta dežela (izgubila je komponento trajnosti) in se je spremenila v čisto običajno deželo, ali pa še manj kot običajno deželo, in znašli smo se v ljubljanski Drami. Dvorana je bila nabito polna. Vzdušje skrajno moreče in napeto. Peter Handke je bil na odru in je pojasnjeval, zakaj terja pravičnost za Srbijo. V tistem času in tudi kasneje skoraj nihče razen njega ni terjal pravičnosti za Srbijo. To je bilo nekje na začetku njegovega socialnega samomora (Miljenko Jergović), ki ga je verjetno stal Nobelove nagrade za književnost. 

Takrat sem njegove knjige že precej dobro poznal in si v njih podčrtoval različne pasuse in stavke, podobe in misli in jih občudoval in si nemočno želel, da bi bile moje, in ne njegove. Ob tistih nekaj priložnostih, ko sva bila ob istem času na istem kraju, ko sva tu in tam spregovorila kakšno besedo, ali pa nekaj stavkov, moja nemščina je slaba oziroma je skoraj ni, njegova slovenščina je podobna moji nemščini, angleško iz meni neznanih razlogov ni hotel govoriti, pa sem imel vedno občutek, da je pred mano in tudi pred drugimi, ki so bili tam, nekdo, ki ni zares on sam. Ki ni, ne najdem druge podobe – naraven človek. Da je pred mano in tudi pred drugimi oseba, ki se je pred desetletji odločila, da bo igrala določeno vlogo. Vlogo nekoga, ki nasprotuje, predvsem pa vlogo velikega pisatelja. To je moralo seveda biti podprto in utrjeno z vrhunskim pisanjem. Da se bo obnašala, kot naj bi se obnašali veliki pisatelji. Distancirano in poudarjajoč svojo drugačnost. Odločila pa se je zato, da bi se z igranjem zavarovala pred svetom. Da bi bila manj ranljiva. Da bi maska, ki si jo je nadela, in vloga, ki jo je prevzela, svet držali na varni razdalji. 

Najprej sta se vloga in naravni človek, ki je obstajal pred njo in pod njo, v nekakšnih nedoločenih intervalih izmenjevala. Z leti in desetletji pa je vloga začela rasti. Zasedati čedalje več prostora v času in je naravno osebo Petra Handkeja, ki je nekoč obstajala, prerasla in skrila. In zdaj ostaja naravna oseba iz oddaljenega časa ujeta v oddaljenem času. Nadomestil jo je veliki pisatelj. Naravna oseba ostaja skrita za tiste, ki Petra Handkeja občasno srečamo, in nekako se mi zdi, da ostaja skrita in izgubljena tudi za Petra Handkeja samega. 

P.S.: Seveda ni izključeno, da gre v tem mojem pisanju za čisto privatne privide.

September, 2019         

Dodatek, ki ga je izpisala prihodnost, ki je zdaj že postala zgodovina

Na dan 10. 10. 2019 je Švedska akademija demantirala moje spekulacije (in seveda tudi spekulacije številnih drugih in tudi spekulacije avtorja samega) o posledicah Handkejevega socialnega samomora (?!) in je Petru Handkeju podelila Nobelovo nagrado za književnost. Ni se mu zgodilo tisto, kar se je zgodilo nekaterim pisateljem pred njim, recimo Jorgeju Luisu Borgesu, kjer je v očeh ljudi, ki so nosili temne obleke, kravate in bele srajce, politični prekršek (nerodna podpora vojaški hunti) premagal veliko umetnost in labirinte v veliki umetnosti maga iz Buenos Airesa. Pri Handkeju je bilo ravno narobe. Velika umetnost je »premagala« politične spodrsljaje, mogoče zablode (šlo je zgolj za samo-spraševanje in nikakor ne za eksplicitne trditve), mogoče gledanje z drugih zornih kotov. Velika umetnost je tudi v očeh tistih, ki so oblečeni v temne obleke, kravate, bele srajce, ali pa hlačne kostume in dizajnerske ženske obleke, ohranila svojo avtonomijo. 

Ta avtonomija umetnosti, predvsem pa sijoče jedro Handkejevega pisanja – ne epski proporci kot pri Mannu ali Grassu, kajti hoja v takšnih čevljih bi pomenila avtomatično obsojenost na poraz, ampak pripovedne mreže, stkane iz finih fragmentov, pozornost za detajle in sence in sposobnost refleksivnega opazovanja sveta skozi nekakšne prizme –, bi seveda obstajala in mirno živela tudi brez priznanja in potrditve Švedske akademije. A prav je, da ju je Švedska akademija potrdila. S potrditvijo pa je Švedska akademija ostala Švedska akademija, kar pomeni, da se je držala svojih navad in je sproducirala škandal (pisateljevo plavanje proti toku), a se je tudi odkupila, saj ji je po nekaterih precej čudnih odločitvah uspelo nagrado za književnost vrniti tja, kamor zares spada. H »klasični« književnosti. In seveda tudi k bralcu klasične književnosti.

Pred leti je Handke podeljevanje Nobelovih nagrad za književnost imenoval lažna kanonizacija in rekel, da bi jih bilo zaradi lažne kanonizacije, ki jo ustvarjajo, treba ukiniti. Teza o lažni kanonizaciji, čeprav je izhajala iz čisto osebnega občutka nekakšne zoprnije (v njej seveda tli upanje in upanje umira zadnje), ki se nekaterih pisateljev in pesnikov in dramatikov poloti na začetku oktobra, nesporno drži, saj je mogoče v hipu in iz rokava stresti precej literatov, ki so boljši od tistih (ali je umetnost merljiva?), ki so Nobelovo nagrado dobili. Zagotovo pa ne drži v primeru Petra Handkeja in njegovega pisanja. Toda repi iz interpretacije pekla (samospraševanje, in ne trditve), čeprav so predvsem produkt nenatančnega in poenostavljenega branja, bodo ostali. Repi se bodo spremenili v težo. V breme. V breme, ki bo najtežje ravno za Petra Handkeja. V breme, ki bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.