A v temi ni sama, saj ima pesem.

Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Zagovorniki visoke književnosti so nobela za Dylana videli kot nekakšno mazanje posvečenega in brezzračnega polja – prišel je »kmet« iz rudarske Minnesote, prišel je načitani in več kot sto milijonov dolarjev težki samouk, ki ga je vzgajala cesta, in s peto svojih kavbojskih škornjev naredil škrbino v marmorno stopnišče –, zagovorniki rock kulture pa so v tem prepoznali končno in dokončno priznanje popularne glasbe kot resne umetnosti, njen vstop tja, kamor po svoji vplivnosti za življenje na planetu Zemlja v zadnjih petdesetih in več letih tudi spada. Seveda so se oboji motili.

Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.